četrtek, 31. avgust 2017

Krila sanj

Skritih kotičkov ni, so le neobiskani kraji in kraji z nepričakovanimi znamenitostmi,
kot je trup letala.

sobota, 26. avgust 2017

Okostja preživetja

Suženjstvo samemu sebi, pa ja. Imam kolo, katerega sem pred leti rešil pred smetiščem in kateremu sem nato naročil nove plašče kar iz ZDA, saj primernejših nisem našel nikjer bližje (v Evropi).

Sedaj sameva. Sameva tako kot lansko leto, saj enostavno ne najdem časa zanj; kriv pa je tudi avto. Kolo moram pred vsako uporabo pregledati in to vzame čas, medtem ko avtomobil pregledam samo nekajkrat na leto. Z avtomobilom pridem kamorkoli hitreje in ne razmišljam, kako strm je hrib. Na kolesu je drugače. Tam lahko občutim vsako strmino in tudi tisto, ki jo avtomobil lahko premaga z zgolj le zaletom.

Letos sem bil dvakrat na kolesu, skupaj sem prevozil kakšnih šestdeset kilometrov, kar je v primerjavi s prejšnimi leti toliko, da kar večkrat podvomim vase, če sem bil tega res nekoč sposoben.

Nadalje se mi vedno mudi. Tako mudi, da mi zdi, da je tudi vožnja z avtomobilom stran vržen čas.

Knjige bi najraje žrl, ne ljubi se mi obračati stran za stran. Ne ljubi se mi brati. Predolgo že berem in še vedno berem na način kot nekoč, torej brez napredka v branju. Berem, ker se želim naučiti tisto, kar se učim že dvajset let. Tokrat si želim malo bolj sodobno, osveženo znanje. Želim napredek!

Knjige so debele, tisk je droben.

ponedeljek, 21. avgust 2017

Metoda oblačnosti

Včasih izgubim, zadnje čase pa tudi izgubljam občutek, kdaj je nekaj dovolj dobro.
Morda iščem popolnost.
Izgubim se pri stvareh, kjer to ni pomembno, medtem ko mi je drugje oziroma povsod tam, kjer mi ne bi smelo biti, vseeno.

Če imam v posodi 75 belih in 150 črnih kroglic in poleg nje še en kup črnih kroglic ter vedno izvlečem po dve kroglici ter se igram po pravilih: če sta obe črni, eno dam nazaj in drugo vržem stran; če sta različni, belo dam nazaj ter črno zopet vržem stran; če sta obe beli, vržem obe stran ter dam s kupa eno črno nazaj v posodo.

Ker na koncu ostane le ena, ostane v posodi bela. Kako to vem?

Metoda oblačnega dne, kot je bil današnji in ki me je spomnil na konec poletja, pove, da lahko imam nesramno smolo in na začetku vlečem samo po par belih kroglic. Namesto dveh belih, vržem vedno nazaj eno črno kroglico. Na koncu, po sodo mnogo potegih, mi bo v posodi ostala le ena bela in vse ostale bodo črne. Ker je smola še bolj strašanska, mi sedaj uspeva vleči samo še črne kroglice (tudi tiste, ki jih vračam nazaj) in na koncu v posodi ostane ena bela kroglica. Če se zgodita črna in bela, potegnem obe in belo vrnem, zato bo ena bela vedno v posodi.

Bela kroglica bi lahko predstavljala smisel, ki bi ga, če bi imeli ogromno smolo, nekoč morda našli. Ker prej ali slej podležemo lastnemu sebi oziroma, kot pravijo, postanemo suženj samega sebe, postane iskanje smisla težje, ali celo nemogoče.

Sedaj si lahko razlagam, čemu se ljudje omamljajo. Vrže jih iz suženjskega kroga, doživljajo svojo smolo in vlečejo kroglice; čas okoli njih stoji, vendar le začasno.