Mehkoba zanesljivosti

Približno dvajset let nazaj je skupina drugače mislečih uspela prepričati primerne organe Evropske skupnosti, da so ti po prehodu v novo tisočletje sprejeli direktivo o omejevanju količine nevarnih snovi v izdelkih, poznano po štirih črkah: RoHS, ki jo morajo upoštevati vsi proizvajalci z željo po prodaji v državah Evropske ekonomske skupnosti (EEA) oziroma, če želijo „izdelek postaviti na trg.“

Ker med nevarne snovi uvrščajo tudi svinec, ga je bilo potrebno z nečim zamenjati oziroma razviti drugačne postopke. Pričeli so se kazati prvi učinki, saj so začeli odpovedovati izdelki, katerih zanesljivost je bilo njihovo ime. Ljudje so jim rekli švicarske ure. K sreči je direktiva določala izjeme, kamor sodijo izdelki, ki se uporabljajo v vojaški, letalski ter vesoljski industriji, ter telekomunikacijska in zdravstvena oprema, saj bi kakršna koli odpoved predstavljala neposredno tveganje za človeška življenja.

Poleg svinca so omejevanja deležni tudi kadmij, šestvalentni krom, živo srebro, polibromirani bifenili (PBB) in polibromirani difeniletri (PBDE).

Ker proizvajalci izdelkov in njihovih komponent praviloma ne postavljajo dodatnih proizvodnjih linij za izdelke namenjene izključno drugim trgom (naprimer Severna Amerika), kjer je uporaba svinca dovoljena, bodo tudi izdelki za druga tržišča in tudi dovoljene izjeme za EEA nekoč ustrezale direktivi, saj drugačnih izdelkov s časoma ne bo več na voljo.

Kaj nam je prinesla direktiva?

Zaradi nadomestnih alotropnih snovi, ki pod trinajstimi stopinjami Celzija začenjajo dolgoročno izgubljati svoje prevodne lastnosti, se bodo stvari kvarile hitreje – namesto pričakovanih devet let, bodo v mrazu delovale smo osem let. Stvari pa zaradi postopka izdelave niso več popravljive in jih lahko le zavržemo. Tistim, ki si vsako leto želijo novosti, je za to vseeno; za preostale je nadloga; okolje pa tega noče.

Česa direktiva ne rešuje?

Približno deset kilogramov svinca in njenega sulfata v akumulatorju vsakega avtomobila, živega srebra v sijalkah in njihovih strupenih par, kadmijevega telurida v najcenejših sončnih celicah ter živega srebra v amalgamu, ki ga ljudje s takšnimi plombami vsak dan oblizujejo.

Sedaj vemo, čemu so nekoč pralni stroji delovali več deset let, sedaj pa zadeva crkne.

Presek kuriva

Moje prve fotografije izpred več let so nastajale različno: enkrat jasno, drugič razmazano. Bolj kot so bile jasne in čiste, lepše so mi bile, kajti razmazanih nisem nikoli maral in jih še vedno ne maram, saj takšnega sveta ne vidim. Lepoti sledi trenutek. Pritisk na sprožilec odraža mojo željo po fotografiji. Če jo bi želel ustvariti čez sekundo, bi s pritiskom počakal. Ta dva razloga sta začela moje napredovanje.

Za trenutkom pridejo barve. Te morajo biti čimbolj naravne in obstojne skozi fotografije. To pomeni, da bel papir v senci ne bo bel, vendar če slučajno nanj posveti kakšen žarek, bo na obsijanem mestu ravno tako bel kot bi bil bel na soncu. Zato tudi ta sneg izgleda drugače, čeprav je takšen kot tisti obsijan.

Želje so različne; včasih mi jih uspe uresničiti, naslednjič ne. Želel sem ujeti kapljice, vendar mi ni uspelo, saj so se te v resnici veliko bolj lesketale, kot je vidno na fotografiji.

Dandanes so fotoaparati glede na stanje pred desetimi leti presenetljivo dobri, tudi tisti v telefonih. Slabih fotografij ni veliko. Je pa res, da se fotoaparati sami po sebi poslužujejo določenih tehnik oziroma trikov za doseganje boljših rezultatov. Zaradi tega je zelo težko imeti kakovostne fotografije in je bolje izbirati motive, ki jih ne najdemo v turističnih vodnikih in ki jih večina ne bo lovila vsak dan.

S kasnejšo obdelavo je mogoče fotografijo (po lastnem okusu in psihološko) še izboljšati, vendar marsikdo pretirava in slika postane kičasta. Ker mi kičasto ni všeč, teh znanj nimam, zato sliko le morda obrežem.

Na žalost pa fotografije ne znajo poustvariti vseh občutkov. Še vedno je boljše lastno dožitvetje in gledanje z lastnimi očmi. Nevarnost spolzkih letvic na lestvi je zato zelo težko povzeti. Izgledale bi le namočene.

Na koncu šteje samo vložen trud. Dobra oprema ni potrebna za dobre slike.

Pravila pisanja

Grozno mi je videti vodilne ničle v datumih. Še bolj grozno pa so datumi oblike 4. 01. 2017. Torej nekje stoji ničla, drugje je ni. Po pravopisnih pravilih ta ne bi smela biti nikjer vodilna in za pikami vedno stoji presledek. Grdo mi izgleda zapisovanje časa, pri čemer je število minut nadpisano, četudi je takšen način pravilen, a še dobro, da je tudi zapis s piko med številom ur in številom minut pravilen. V vsakem primeru pa je še najboljše zapis vsega z besedami. Torej, večerja bo šest minut čez dvajseto uro ali ob dvajseti uri in šest minut.

V splošnem se mi zdi, da bi se ljudje lahko bolj trudili in pisali po pravilih. Povsod. Morda vlečemo razvado iz drugih jezikov in iz govorjenih besedil v pisna besedila, ampak meni so pravila všeč, saj zagotavljajo doslednost.

Ogabno! Ta blog ima v datumu vodilno ničlo in tega ne znam popraviti.