Sidrišče groze

Še ne pomnim takšnih sanj, v kateri se je vitez na konju stalil v oranžno reko, ki je kot vroča lava stekla po pobočju in se nato začela strjevati. Po strjevanju pa so se na njej izrazile reže in vzorci, da je ta izgledala, kot da bi bila tlakovana. Ter da sem z razširjenimi rokami in odprtimi dlanmi, obrnjenimi proti zboru, začel „snemati“ ter je nato, ko sem jih obrnil proti sebi, iz vsake površine dlani pognalo tam deset, dvajset (proti koncu širših) poganjkov različnih velikosti (v obliki jezika), ki so odprli svoja usta ter pričeli s pripevanjem.

Ne vem, kaj naj si mislim.

Opustošena praznina

Sprehodi bodo ostali večni.

Običajne nejasnosti

Ko otrok spije vsebino plastenke, vanjo pihne in zasliši se zvok. Ker zvoka ne pričakuje, se začudi, in vpraša, kaj ta zvok ustvarja.

No kaj ga ustvarja? Kako otroku enostavno razložiti? Oziroma kako bo otrok sprejel in kako se bo počutil, da ti, nekajkrat starejši od njega tega ne veš, pa čeprav gre za povsem običaje stvari iz življenja. Plastenka ni nekaj posebnega in pihanje tudi ne.

Kdo bi me moral tega naučiti? Zakaj se spomnim Napoleona, katerega nihče od danes živečih ni poznal osebno, in Ilirskih provinc iz meni neznanega časa? Zakaj se človeka ne uči o sedanjosti?

Soočiti se z neznanjem in zapolniti praznino, pomeni ustvarjanje novih miselnih povezav, ki na koncu razjasnijo celo tisto, kar si drugi predstavljajo po svoje.