Ravne palčke

Glede na to, da sem danes natisnil blizu dvesto strani črtnih kod, bi rekel, da je črtna koda oziroma karkoli podobnega, kar omogoča strojno prepoznavo, dober izum. Kaj bi bilo, če bi moral blagajničar vsakokrat prepozavati artikel in poštni delavec vsakič prebrati naslovno poštno številko.

Črtno kodo, ki je na izdelkih, sestavlja trinajst številk, pri čemer prve tri predstavljajo državo, kar nam pomaga razumeti, kje je bil izdelek pakiran oziroma dokončno sestavljen; sledijo ji: številka prirejena proizvajalcu, prosta zaporedna številka in zadnja kontrolna številka, ki je izračunana. Ker so za to kodo predpisani najmanjši razsežnosti, za manjše izdelke obstaja osemestna številka, ki je manjša.

Številke oziroma njihov nabor je reguliran, zato so vse številke edinstvene. Za dodelitev se plača pristopnina in uporaba v obliki letne članarine, ki je odvisna od zakupljene količine črnih kod in letnega prometa lastnika oziroma proizvajalca.

Črtne kode so tudi priročne pri iskanju listka s ceno; še posebno pri skrinji s sladoledom, kjer so cene nalepljene na skrinjo in je opis izdelka preobširen za tisti majhen listek s ceno.

Iz poštne (sprejemne) števike pa je možno razbrati, ali gre za paket (C), hitro pošto (E), priporočeno (R) pismo ali za vrednostno (V) pismo. Poleg tega koda vsebuje tudi ciljno državo.

Gozd cvetlic

Vsako pomlad obiščem območje znotraj gozda, do katerega vodi kolovozna pot. Po dveh kilometrih te poti se na desni strani poti pojavi jasa z lovsko opazovalnico in od tu naprej se odpre svet tistočerih velikih zvončkov in ostalih cvetočih rastlin, zato ta predel poimenujem gozd cvetlic, čeprav je bilo tokrat raznolikosti manj.

Na žalost še ne znam zajeti vse te lepote na eno fotografijo. Zvončki so raztrošeni vsepovsod kakor poplave v sosednjem mestu. Čeprav sem letos opazil čudovite fotografije z zraka, ta tehnika tukaj ni uporabna.

Drobne nastavitve

Nimajo registrov samo stvari, ki so velike kot orgle. Na stotine jih imajo tudi tiste velikosti nohta na palcu leve roke. Registri so tako kot note; sama nota ne pomeni nič kaj veliko. Ko pa se note oziroma registre med seboj poveže oziroma nastavi pa lahko občudujemo lepoto.

Seveda je zamanj pričakovati, da se registre osvoji čez noč ali teden. Tu gre za mesece, kajti ni jih malo. Dokumentacija obsega preko tisoč stvari, k sreči pa se ne potrebuje vseh in zato ni potrebno vsega prebrati. Sama uporaba ni težka, zaplete pa se, ko se želi nekaj narediti. Ve se, kako mora na koncu delovati, ne ve pa se, katere registre uporabiti, kako jih nastaviti in v kakšnem vrstnem redu.

Po enem tednu, ko se nekaj naredi tudi z zamižanimi očmi, začne delovati, a je najtežje ugotoviti, čemu se po nekaj desetih ali stotih ponovitvah ustavi. Potem pa zopet deluje, tako kot mora. Je to sreča ali smola?

Da so registri res posebni, spletni iskalnik pri iskanju dotičnega vrne stran in pol. Ker imajo okrajšana imena, pogosto ponuja popravke, ampak DADDR je takšno, kot je, in tudi razlog, čemu na računalnik ni mogoče priključiti več kot sto sedemindvajset USB naprav.