Zgoščena oznaka

Kako bi v slovenščino prevedli „hashtag“? Ne glede na to, ali je sestavljanka ali zloženka, se jasno vidi, da sestoji iz dveh besed: hash in tag. Čeprav za prvo besedo ne najem neposrednega prevoda, se beseda uporablja v zvezah kot so hash table in hash function, pri čemer prvo prevajamo kot zgoščena tabela in drugo kot zgoščevalna funkcija, torej zagotovo hash pomeni nekaj nasičenega, gostega, zapolnjenega ali bistvenega. Tudi uporabla lojtre za razlikovanje oznake od besedila ni slučajna, saj se znak # v angleščini imenuje hash sign. Drugo besedo znamo prevesti v slovenščino kot oznaka, značka ali listek (v zvezi price tag). Torej si od tod že lahko mislimo, kaj naj bi hashtag pomenil, vendar je sama ideja uporabe take oznake stara že vsaj deset let. Ker marsikdo te ideje ne pozna, mi je vsakič, ko vidim grmado nametanih značk, smešno. (:

Namen teh značk je izobraževanje strojev, treniranje umetne inteligence in razumevanje jezika, kar se je nekoč prodajalo kot semantični splet. Resno. Ker stroj na začetku ne vidi oziroma ne razlikuje ali prepozna objektov na fotografiji, ga je potrebno naučiti, kaj je na tej sliki in to mu povedo ravno značke. Več kot je slik in več kot je ustreznih značk, ki jih lahko poveže, več zna. Ker je tudi iskalnik stroj in ta išče po besedah, mu takšne značke koristijo pri iskanju po fotografijah.

Zgodilo pa se mi je naslednje. Videl sem fotografijo, pod katero je bila oznaka, ki me je brez dvoma prepričala, da je bila fotografija posneta tam. Zopet sem videl neko drugo, tretjo in četrto fotografijo z isto oznako in si mislil, kako je ta kraj postal zanimiv. Naslednji dan se je ta oznaka pojavila pod fotografijo, vendar je ta prikazovala nek drug kraj, a sem si rekel, da je morda prišlo do napake. Ko sem naslednjič videl fotografijo, katere vsebina se popolnoma nič ni ujemala s to oznako, sem pomislil, da morda ta oznaka pomeni nekaj drugega. In res, sedaj vem, da oznaka igslovenija ne pomeni slovenskega kraja južno od Ljubljane, temveč nekaj drugega, kar ni povezano z vsebino in ne pripomore k razumevanju.

Barve bele

Bila je nedeljska ideja obiskati naravno znamenitost v obliki izvira nekje izpod gora. Hoja se je pričela ob vznožju precej dobro vzdrževane makedamske ceste, katera se je vlekla ob potoku, in, če bi bili prisotni še kakšni živalski zvoki, bi bilo vzdušje zaradi vročine in vlage kot v tropih.

Ker o samem izviru ni bilo mogoče najti kakrših koli podatkov, kako je ta označen in kje sploh je, so se pojavljali dvomi, če se ga je morda že zgrešilo, a je upanje še kar gorelo.

Pot se je tu, pred prečkanjem potoka, končala zaradi možnosti spodrsa ali zajezitve v vodo, čeprav se je do tja naredilo dva kilometra in prav toliko tudi nazaj.

Naslednjič pa do izvira!

Urejeno razdejanje

Pogledaš na polico in na njej vidiš same drobnarije, ampak ta polica ni edina takšna v tej omari, in poleg te omare tu, v tej sobi, jih je še nekaj na drugi strani zida in v vsaki naslednji sobi. Koliko raznih drobnarij, koliko reči … in kolikšna je debelina prahu, ki se je že nabrala na vseh spominih, ki jih človek odlaga in shranjuje za … morda hude čase, ali kar tako, ker so mu pri srcu in mu jih je težko vreči stran.

Čeprav se morda človek tega zaveda ali ne, še kar vstrajno nabira in kopiči šaro, s katero si popestri svoj brlog. Čez nekaj časa pride do nasičenega stanja, ko mu zmanjka odlagalne površine ali pa je delež te strašljivo premajhen.

V tem svojem brlogu postane že pravi glodalec, ki se po dveh letih življenja v prenasičenem okolju vpraša, kaj naj sedaj stori. Naj vzame škatlo in vanjo nameče … morda kar vse? Čemu je vse to sploh zbiral?

Ko bi si večkrat rekel ne.