Sprememb lahkotni prepuščenosti

Štiri ure spanja izgledajo kot štiri pravokotniki bele površine na nedoločenem ozadju. Zaradi povezanosti spanca so bili tudi pravokotniki povezani in sicer s puščicami v obliki loka. Tri puščice so kazale iz prejšnega na naslednji pravokotnik in pri vsakem prehodu sem se zbudil ter pomislil, če je ura že štiri.

Deset do petih sem šel med mraz, se peljal dvajset kilometrov ter prispel enajst minut pred dogovorjeno uro. Mimo mene je divjala mešanica vedno mrzlega in čedalje bolj segretega zraka, ki je talila prozorne packe. S tistimi, katerih ni uspela in so se držale do konca, sem obračunal kasneje. Kljub zgodnji uri je bilo na preozki cesti nekaj avtomobilov, s katerimi se nisem želel zaleteti, zato so vsa srečanja in zavoji potekali precej dolgočasno.

V naslednji uri sem zakuril peč. Drobiž je lepo zagorel, vendar mu ni uspelo prižgati sosednjih dveh polen. Ti sta spuščali zvok in vodno paro, zato sem v peč vrgel še dva ostanka razlomljene abecede. Nato se je tretje višje ležeče poleno le vnelo.

Zunaj se je začelo daniti in nekaj trenutkov za tem se je nad vzhodom pojavila oranžna vzporednica. Zavedel sem se, da bo današnji dan prelep. (:

Napojeni izpusti

Imam občutek (lahko se seveda motim), da nekateri študenti mislijo, da je pri diplomski nalogi (in preostalih podobnih izdelkih) najpomembnejše število strani. Zato se prislužujejo naslednjih trikov:

• povečan razmik med vrsticami (da izgleda pol več),
• enostranski tisk (da izgleda enkrat več),
• kazalo slik, tabel, okrajšav, kratic in ostalih nepomembnosti.

Besedilo s povečanim razmikom med vrsticami mi izgleda sumljivo „škrbasto,“ vendar je ponekod takšen način celo predpisan in ne samo to; tudi robovi so predpisani tako nerodno, da kasneje zaradi vezave ni mogoče najbolje videti črk na levem robu. 

Kaj je dejansko pomembno, je vsebina in citiranje. Pravilno citiranje!

Impregniranje duše

Dolga pot je v eno smer vzela skoraj tričetrt ure, a je na koncu poskrbela, da je megla ostala v dolini. Vmes se bi lahko prikazalo Sonce, a je ostalo ves čas zakrito z oblaki.

Že na prvi jasi pod vrhom je pihalo in med vsemi položaji mi je bil najljubši tisti, kjer sem vetru kazal hrbet. Bilo mi je malo topleje, čeprav sem se počutil kot kakšno rešeto; ob vsakem trenutku bolj ohlajeno. Nekaj časa sem hodil nazaj, se obrnil, pogledal ter se potem kar obračal.

Hlad oziroma mraz je tisto, kar sprošča, onemogoča sanjarjenje in pripelje okolje sedanjosti.

Krhek sneg je zaradi svoje beline odbijal podobo neba in zato izgledal pretirano modrikasto, čeprav se tega na slikah ne vidi. Sipal se je med nogami in ponekod prekrival kose ledu, na katerem mi je čez nekaj časa spodrsnilo, a sem se s kriljenjem rok le ujel. V daljavi sta pred manjšim gozdom stali dve koči in trije avtomobili, eden od njih rdeč. Verjetno so bili lovci.

Nato se je v bližini koče pojavil moški, ki je prišel ven po polena in vpraša, če je mrzlo. Seveda je, kaj mu ne bo, če je zgolj v puloverju. Mislim si, da so lovci za danes polovili ali storili tisto, kar so lahko, pospravili puške in bodo v koči popivali do večera.

Kapa je služila svojemu namenu, in tudi ovratnik, čeprav sem moral tu in tam hoditi z dvigjenimi rameni. V daljavi opazim drevo in, ko pridem bližje, še avtomobil pod njim, čeprav se ga na sliki ne vidi.

Na vrhu je zapihal nov veter in me obrnil tja, od koder sem prišel.

Dovolj, mračno in mrzlo, je že bilo.