Kakorkoli, ustvarile so se zgodbe in nastali so spomini.
A sedaj bi si želel zdravja in tega bi želel tudi drugim. Stanje biti zdrav človeku ne prinaša čustev, ga ne more občutiti oziroma se ga ne zaveda, zato si ga po mojem mnenju premalo želimo oziroma si ga želimo šele tedaj, ko ga nimamo. To pa se občuti, čeprav je le glavobol.
Poleg zdravja pa še čimdaljše življenje. Če lahko kdaj karkoli dosežemo, je zdaj pravi čas.
Končno privlačen božični dan s snegom, četudi so še nekaj dni nazaj napovedovali dež. Zopet utripa vsaj deset let stara svetlobna cev in njen odsev, čeprav kakšen meter vmes te več ne. Razmišljam, kaj sem si nekoč želel … in kaj od tega mi je odplaknil napredek.
Vsekakor glasbeni stolp in to ne kakršen koli, temveč tisti iz komponent, kjer je tudi kasetofon ločena komponenta, in se vsaka komponenta postavi na svojo poličko v omarici, ki je namenjena zgolj temu in celoten sestav se obravnava kot pohištvo. Vse komponente so istega proizvajalca, iste modelne serije za enoten izgled. Vrhnja komponenta je ponavadi gramofon, sicer nalaganje plošč ni izvedljivo, vendar bi raje imel magnetofon z izpostavljenim magnetnim trakom na dveh kolutih, bolje znan v izvirniku kot reel-to-reel. Poslušanje in opazovanje oziroma ukvarjanje s tem bi nekateri razumeli kot zaroko, drugi pa kot terapijo za svoj OCD, kajti ničesar ne more biti popolnejše kot usklajene in pravilno zložene komponente, ena nad drugo.
Takrat pa sem dobil tri prazne kasete, na katere sem potem posnel nekaj radijskega (glasbenega) programa, in sedaj mnogo kasneje ugotovil, da se na kasete prične snemanje drugače, in sicer ne s pritiskom na tipko s piko iz mirujočega položaja, temveč z vklopom pavze, pritiskom na tipko s piko in čakanjem na pravi trenutek za sprostitev pavze.
Res me zanima, kaj trenutno prodajajo na oddelku tehnike, saj tam nisem bil že vsaj poldrugo desetleje, bi si pa na trak nasnel Кавински - Nightcall (Dustin N'Guyen Remix), predvajal, zavrtel nazaj in strmel v koluta …
In razmišljam o dveh neizbranih vlakih, mogoče zamujenih, ter si utemeljujem svoje odločitve s povsem trdnimi oziroma verodostojnimi razlogi, a to zame ni dovolj dobro, kajti vem, da je resnica drugje. Na vlaku je dejansko omejeno prostora in smer pretežno začrtana, mene pa preganja strah pred zamujenimi priložnostmi oziroma so mi zanimive nove možnosti.
Te prihajajo dnevno; ali je zgolj skladba, ki si jo potem ponavljam cel dan in mogoče še naslednji dan; ali je domneva, da bo potrebno nekaj svojega dneva vložiti v razgibavanje in v utrjevanje mišic, da se telo s starostjo ne sesede.
Dan ima le štiriindvajset ur, zato je potrebno nekje potegniti črto. Najlažje tam, kjer so stvari merljive in zato primerljive. Nekje sem bil boljši in nekje sem bil slabši.
Po četrt leta svojega vlaganja in dnevnega spremeljanja vrednosti, opazim razliko med svojimi odločitvami. Odločitve, ki so temeljile na mojem opažanju, niso bile slabe, so bile pa slabše ter so dnevno terjale mojo pozornost, kar je tudi neskladno z mojo željo, da na rezultate počakam vsaj petnajst let. To se bo končalo. Moram upoštevati svojo korist, zato to počnem. Nisem dobrodelna organizacija, ki rešuje gospodarstvo. Odločitve, ki so upoštevale stroko, so bile boljše in tako se bo nadaljevalo. Na tisti dan plačam, kolikor plačam, oziroma ne čakam na ugodnejšo ponudbo ter na to pozabim. Ne potrebujem osebnega bančnika, osebnega finančnega svetovalca ali posrednika — manj stroškov, več zame. Izbranih imam dvanajst borznotrgovanih skladov (ETF). Vsi ti skladi so dobri, vendar bodo pri meni preživeli samo najmočnejši (zakon močnejšega, Herbert Spencer).
Na železniško postajo odidem vsak dan. Tam je vsak vlak ob svojem peronu in vlaki čakajo, da se nanj vkrca oseba. Osebe na peronih z mano vred se med seboj ne poznajo, se ne vidijo in točno ne vedo, kam bo kateri vlak odpeljal. Vse, kar vedo ali pa tudi ne, je njegov izgled in približen potek njegove proge (mimo morja, mimo jezer, mimo polj ali mimo vzpetin). Ponavadi, a ne vedno, vedo, če so na tem vlaku tudi domače živali, če je pestrost hrane omejena, če pogovorni jezik ni slovenski, če na njem kadijo in uživajo alkoholne pijače in če se na njem drogirajo. Vsekakor pa osebe ne poznajo, kako bo vožnja potekala in kdaj se bo ta končala. Če se človek ne odloči vkrcati, se vrne naslednji dan, čez dva dneva ali se ne vrne – njegova izbira.
Naslednji dan so ob peronih drugi vlaki in po oceni se vlak zopet pojavi po približno enem tednu dni, če se nanj nihče ne vkrca; lahko pa se tudi ne. Lahko pa se in se, ob kakšnem peronu pojavi popolnoma drugi vlak.
Kateri vlak torej izbrati? Kako obžalovati izbiro?
Na terenu me je telefon presenetil, saj so zajeti kadri oziroma fotografije izgledale živahnejše, predvsem so osenčeni deli izgledali svetlejši napram fotoaparatu; oziroma nisem imel nikakršnega subjektivnega mnenja v prid fotoaparatu. Sledi primerjava.
Prva razlika je očitna: slike iz telefona so ostrejše oziroma imajo res izrazite robove; drevje izgleda kot grmovje, res nenaravno, a si sedaj lažje utemeljujem početje ljudi, ki si s telefonom besedilo najprej poslikajo in ga nato preberejo. Druga razlika so svetlejši temnejši deli (del stavbe z rastlinjem pod žlebom na desni strani fotografije in spodnja stran podesta na levi strani iste fotografije). Tretja razlika je v svetlosti svetlih barv. Ta je opazna na navpičnih gradnikih stolpa, v odtenku neba ter je povezana z že omenjeno svetlostjo temnejši delov: svetlejši temni predeli prinesejo tudi svetlejše oziroma presvetle svetle predele.
Začel sem s štirimi telefoni, vendar sem nato nadaljeval samo z enim, kajti takšen postopek fotografiranja za kasnejšo primerjavo je strašansko zamuden in nisem ga najbolj vešč. Če ne drugega; če želim imeti dobesedno naravne fotografije, zdaj vem, da mora telefon ostati v žepu.
Iskanje stranskih krajših poti v koloni in tehtanje izzidov, ali se nekako in koliko prej pride skozi mesto, je podobno odločitvam koliko in za koliko delnic kupiti. Včasih je odločitev boljša, včasih pa slabša, vendar iz izkušenj ugotavljam, da je bolje ostali pri prvotnem načrtu. Tako kot bom iskal krajšo pot, jo bodo iskali tudi drugi; in tiste delnice, ki jih bom kupoval, bodo kupovali tudi drugi.
Obstaja psihološki pojav odločitvena utrujenost oziroma utrujenost zaradi odločanja (slovenski izraz mi ni poznan), kjer upada kakovost človekovih odločitev, ko ta čez dan sprejema vedno več odločitev. Povsem analogno utrujenosti mišic po fizičnem naporu. Upad zmožnosti se kaže v sprejemanju impulzivnih ali preranih odločitev oziroma na drugi strani v neodločenosti. Torej rek, da je včasih najbolje odločitev prespati, ni iz trte izvit.
Trenutno sem v zelenem dvomestnem številu. Izbral sem si nekaj podjetij, katere bom opazoval in se za njih odločal naslednje leto, saj mi odmerjena količina denarja pojenja. Meje morajo pač biti, sicer je to tako zasvajajoče kot čokolada. Če bodo posledice tega vlaganja priskrbele vsaj eno čokolado na dan, bo življenje postalo res slajše. Naj bo to želja za prihodnje leto.
Spomnil sem se semaforja, ali je tabla zavedla ali je trgovina nato spremenila prodajni program, ampak tam je sedaj špecerija.
Žusem je hrib, na katerem je postavljen leseni stolp. Ko je bil stolp že postavljen, so donacije oziroma donatorji poskrbeli, da je bil nadgrajen in postal še višji (osrednja strehica nad večjo razgledno ploščadjo). Imena teh so vgravirana v vsako stopnico. Do samega stolpa vodi več poti, mimogrede sem naštel vsaj štiri. Po mojem mnenju je najlažja pot iz smeri kraja Dobrina, kjer je mogoče parkirati poleg cerkve svetega Valentina. Še ne sto metrov stran je postavljena tudi cerkev svetega Jakoba. To me je presenetilo za tako majhen kraj.
Iz stolpa je razgled v lepem vremenu prečudovit.
Področje (hriba) je dovolj majhno, da si človek za povratek brezskrbi ubere svojo pot in si razgiba izlet.
V bližini je tudi Slivniško jezero.
Strmim v zapis svojega imena … morda ne morem verjeti, da mi je tako tudi ime? Ne vem. Občutek imam, da nekaj zadnjih let živim v nekem svojem svetu, ki se je takrat pred leti odcepil iz resničnosti. Motijo me spremembe, rad bi imel tako kot je bilo. Na križišču je sedaj semafor in na strani, kjer je bil nekoč travnik in goščava, je sedaj gradbišče. Če tabla pred gradbiščem ne zavaja, bo tu stala trgovina s keramiko.
Področje, na katerem so nekoč obstajala jezerca, je sedaj poplavljeno zaradi jezu hidroelektrarne.
– zapisano dvajsetega maja 2020
Po petih letih in sedmih mesecih ne poznam ne križišča ne gradbišča in ne trgovine; morda je tabla zavajala.
Pozno zvečer sem se vozil domov, bil osredotočen na vidno polovico nenavdno večje bledokrvave lune in pri tem razmišljal.
Kaj vse smo imeli, kaj vse smo preživeli, ampak vse dobro se enkrat konča. MTV se po nekaj desetletjih poslavlja oziroma se bo nabor njihovih programov skrčil. To je zgolj začetek, kateremu bodo sledili še drugi televizijski programi. Gledalci raje zgubljajo čas z ogledom zasvajajočih kratkih posnetkov s prikritim izzidom na mobilnih telefonih in temu sledi.
Mladina je neubogljiva; ne sprašujem več, kdaj bo kaj narejeno, temveč kolikokrat moram še reči, da bo narejeno, oziroma kar vprašam, če nisem bil dovolj jasen. Drugi bi z njo že obupali. Po govoricah je tudi drugod tako (slabo).
Umetna inteligenca ne bo vzela služb, vzela bo sposobnost ljudem za opravljanje teh služb.
Dolgo časa sem varčeval v obliki vezane vloge. Pred petnajstimi meseci so bile obresti še odlične. Tisoč evrov je po enem letu prineslo še trideset evrov; zatem je obrestna mera začela padati in marca letos je padla na desetino. To pomeni le še tri evre in točno tri evre, nič več nič manj. Zato sem se pred meseci odločil, da začnem varčevati v delnicah. Boljši donos prinese tudi večje tveganje, a sem to sprejel kot igro na srečo.
Če vrednost delnice v enem dnevu naraste za pet evrov, kar se dogaja, se tistemu s tisoč delnicami premoženje poveča za pet tisoč evrov. V enem dnevu! Če pade za toliko, izgubi premoženja za pet tisoč evrov. Zopet v enem dnevu, zato to vsekakor ni za tiste s slabim srcem. Ponavadi je po vsakem dvigu padec, zato vrednost delnice konec trgovalnega dne ostane nekje na ravni otvoritvene cene.
Zaslužek prinese preprosta strategija buy low, sell high, vendar so omejitve. Vsak nakup oziroma prodaja stane — opravnina; za prodajo so potrebni kupci želni plačati, za nakup so potrebni prodajalci želni prodati — likvidnost; nakup oziroma prodajo je potrebno na določenih borzah napovedati, zaradi česar cena ni vnaprej znana – volatilnost. K temu obvezno sodi še občutek — šesti čut napovedovanja prihodnosti.
Moja strategija je zgolj buy in po vsaj petnajsih letih sell, saj pri trenutni zakonodaji po petnajsih letih imetništva (delnice) ni davka na dobiček. Letno se imetnikom delnic izplačujejo tudi dividende, ki trenutno znašajo od tri do štiri odstotke vrednosti delnice, kar dojemam kot obresti, in zaenkrat so te višje kot obresne mere na vezane vloge, če vrednost delnice ne pade.
Zaenkrat sem v negativnem stanju, a se mi zdi to veliko bolje kot kockanje oziroma kartanje, saj so te igre v igralnicah (dokazljivo) zastavljene tako, da igralec dolgoročno vedno izgublja. Enako velja za športne stave.
Za primer, na športnih stavah so t.i. kvote oziroma količniki, s katerimi se pomnoži vložek. Če bi bila igra poštena, bi bila vsota količnikov vseh izidov ena; pa ni. Če bi naredil tri stave in zajel vse tri možnosti (zakona trihotomije); da moštvo A premaga moštvo B ali obratno ali je izzid izenačen, bi dobil izplačano manj kot sem vplačal. Potreben bi bil šesti čut napovedovanja prihodnosti. Stava na rdeče in uspeh na ruleti prinese dvakratnik vložka, vendar na ruleti niso samo rdeča in črna polja, je še eno zeleno polje za korist hiše. Tudi pri igrah niso le 3 izzidi, pri nogometni tekmi so še podaljški, prosti streli in tako dalje.
Naučil sem se, da se pri nakupih naj ne zaletavam in naj ne bom požrešen; vrednost dovolj niha in nihče drug me ne sili k nakupu, zato bo napočil trenutek, ko bo vrednost padla pod ceno, pri kateri sem delnico pripravljen kupiti.
Kako kupovati, kdaj, kako prodajati in kdaj je vprašanje za milijon dolarjev, saj pravi odgovori dobesedno prinašajo tolikšne zneske. Metode in mehanizmi so zanimivi, mi ni nič čudnega, da se nekateri s tem poklicno ukvarjajo, jaz sem daleč stran.
Pomislil sem na tri dogodke iz preteklosti. Pomislil sem na njihovo letnico in preračunal sem, da so se zgodili sedem, štirinajst in enaindvajset let nazaj. Pri tem sem ugotovil, da so vsa ta števila večkratniki istega pravličnega števila in si odgovoril, da je to tokrat zgolj naključje.
Pomislil sem, da se vse spreminja, le jaz ostajam nespremenjen – vsaj tako to doživljam. Seveda se staram, a tega opazim. Ne opazim, ker nimam druge izbire kot, da živim s sabo. To, kar sem bil in kar bom postal, bo vedno z mano. Občasno se vprašam, če so moje dlani res moje in je med njimi in mano kvečjemu en meter. So te dlani res takšne barve kot izgledajo, ali so dejansko zelene in to zelenost moje oči vidijo drugače. Imajo te dlani res takšno površino, kot jo vidim in jo občutim s prsti druge roke, ali so dejansko zgubane in to zgubanost dojemam drugače? Ali je premik prsta dejansko premik prsta, kot ga vidim, ali se premakne nekaj drugega? Se med mojimi očmi in dlanjo res nahaja le zrak? Sem takšen, kot se vidim? Zakaj vse to doživljam povsem enako med spanjem, v sanjah, v temi?
Oziroma drugače, so ljudje dejansko ljudje; sem vsem, ki so v mojem svetu, tudi jaz v njihovem svetu. Kako velik je ta svet? Kajti v mojih sanjah so tudi ljudje — tako poznani kot nepoznani. Od kod so se vzeli ti dodatni ljudje oziroma, ali je zato torej ta svet sanj večji?
V današnjih sanjah je bil mesec maj; na albanski stojnici s hrano sem vzel bakala; izbral krajšo pot, zato zaplaval po vodi in bil kaznovan, ker pravila tekmovanja tega niso dopuščala.
Enkrat ali dvakrat letos, ko sem se zjutraj zbudil, sem si rekel, da so bile sanje enkratne, še nikoli tako dobre, še nikoli tako dramatične; večkrat pa so tako čudne in neresnične, da se zbudim in preverim dejstva. Občasno razmišljam, ali so moji spomini, spomini iz sanj ali spomini iz resničnosti; vedno pa si želim, da ne bi sanjal, saj bi tako jutro napočilo hitreje, ali da bi bil sposoben kaj iz sanj potegniti v resničnost, nekako, kajti v sanjah vidim, da sem sposoben marsičesa, naprimer slikanja na platno prav takšnih slik kot jih trenutno ustvarja umetna inteligenca. Zdi se mi vrhunsko, če bi lahko večkrat usmerjal tok sanj, v njih razmišljal ter se odločal, in zdi se mi neverjetno, da v sanjah vem, da sanjam; da v sanjah sanjam; se zbudim iz teh sanj v sanje.
