Navdušenje običajnosti

Pozno zvečer sem se vozil domov, bil osredotočen na vidno polovico nenavdno večje bledokrvave lune in pri tem razmišljal.

Kaj vse smo imeli, kaj vse smo preživeli, ampak vse dobro se enkrat konča. MTV se po nekaj desetletjih poslavlja oziroma se bo nabor njihovih programov skrčil. To je zgolj začetek, kateremu bodo sledili še drugi televizijski programi. Gledalci raje zgubljajo čas z ogledom zasvajajočih kratkih posnetkov s prikritim izzidom na mobilnih telefonih in temu sledi.

Mladina je neubogljiva; ne sprašujem več, kdaj bo kaj narejeno, temveč kolikokrat moram še reči, da bo narejeno, oziroma kar vprašam, če nisem bil dovolj jasen. Drugi bi z njo že obupali. Po govoricah je tudi drugod tako (slabo).

Umetna inteligenca ne bo vzela služb, vzela bo sposobnost ljudem za opravljanje teh služb.

Papir vrednosti

Dolgo časa sem varčeval v obliki vezane vloge. Pred petnajstimi meseci so bile obresti še odlične. Tisoč evrov je po enem letu prineslo še trideset evrov; zatem je obrestna mera začela padati in marca letos je padla na desetino. To pomeni le še tri evre in točno tri evre, nič več nič manj. Zato sem se pred meseci odločil, da začnem varčevati v delnicah. Boljši donos prinese tudi večje tveganje, a sem to sprejel kot igro na srečo.

Če vrednost delnice v enem dnevu naraste za pet evrov, kar se dogaja, se tistemu s tisoč delnicami premoženje poveča za pet tisoč evrov. V enem dnevu! Če pade za toliko, izgubi premoženja za pet tisoč evrov. Zopet v enem dnevu, zato to vsekakor ni za tiste s slabim srcem. Ponavadi je po vsakem dvigu padec, zato vrednost delnice konec trgovalnega dne ostane nekje na ravni otvoritvene cene.

Zaslužek prinese preprosta strategija buy low, sell high, vendar so omejitve. Vsak nakup oziroma prodaja stane — opravnina; za prodajo so potrebni kupci želni plačati, za nakup so potrebni prodajalci želni prodati — likvidnost; nakup oziroma prodajo je potrebno na določenih borzah napovedati, zaradi česar cena ni vnaprej znana – volatilnost. K temu obvezno sodi še občutek — šesti čut napovedovanja prihodnosti.

Moja strategija je zgolj buy in po vsaj petnajsih letih sell, saj pri trenutni zakonodaji po petnajsih letih imetništva (delnice) ni davka na dobiček. Letno se imetnikom delnic izplačujejo tudi dividende, ki trenutno znašajo od tri do štiri odstotke vrednosti delnice, kar dojemam kot obresti, in zaenkrat so te višje kot obresne mere na vezane vloge, če vrednost delnice ne pade.

Zaenkrat sem v negativnem stanju, a se mi zdi to veliko bolje kot kockanje oziroma kartanje, saj so te igre v igralnicah (dokazljivo) zastavljene tako, da igralec dolgoročno vedno izgublja. Enako velja za športne stave.

Za primer, na športnih stavah so t.i. kvote oziroma količniki, s katerimi se pomnoži vložek. Če bi bila igra poštena, bi bila vsota količnikov vseh izidov ena; pa ni. Če bi naredil tri stave in zajel vse tri možnosti (zakona trihotomije); da moštvo A premaga moštvo B ali obratno ali je izzid izenačen, bi dobil izplačano manj kot sem vplačal. Potreben bi bil šesti čut napovedovanja prihodnosti. Stava na rdeče in uspeh na ruleti prinese dvakratnik vložka, vendar na ruleti niso samo rdeča in črna polja, je še eno zeleno polje za korist hiše. Tudi pri igrah niso le 3 izzidi, pri nogometni tekmi so še podaljški, prosti streli in tako dalje.

Naučil sem se, da se pri nakupih naj ne zaletavam in naj ne bom požrešen; vrednost dovolj niha in nihče drug me ne sili k nakupu, zato bo napočil trenutek, ko bo vrednost padla pod ceno, pri kateri sem delnico pripravljen kupiti.

Kako kupovati, kdaj, kako prodajati in kdaj je vprašanje za milijon dolarjev, saj pravi odgovori dobesedno prinašajo tolikšne zneske. Metode in mehanizmi so zanimivi, mi ni nič čudnega, da se nekateri s tem poklicno ukvarjajo, jaz sem daleč stran.

Mimohod pozornosti

Pomislil sem na tri dogodke iz preteklosti. Pomislil sem na njihovo letnico in preračunal sem, da so se zgodili sedem, štirinajst in enaindvajset let nazaj. Pri tem sem ugotovil, da so vsa ta števila večkratniki istega pravličnega števila in si odgovoril, da je to tokrat zgolj naključje.

Pomislil sem, da se vse spreminja, le jaz ostajam nespremenjen – vsaj tako to doživljam. Seveda se staram, a tega opazim. Ne opazim, ker nimam druge izbire kot, da živim s sabo. To, kar sem bil in kar bom postal, bo vedno z mano. Občasno se vprašam, če so moje dlani res moje in je med njimi in mano kvečjemu en meter. So te dlani res takšne barve kot izgledajo, ali so dejansko zelene in to zelenost moje oči vidijo drugače. Imajo te dlani res takšno površino, kot jo vidim in jo občutim s prsti druge roke, ali so dejansko zgubane in to zgubanost dojemam drugače? Ali je premik prsta dejansko premik prsta, kot ga vidim, ali se premakne nekaj drugega? Se med mojimi očmi in dlanjo res nahaja le zrak? Sem takšen, kot se vidim? Zakaj vse to doživljam povsem enako med spanjem, v sanjah, v temi?

Oziroma drugače, so ljudje dejansko ljudje; sem vsem, ki so v mojem svetu, tudi jaz v njihovem svetu. Kako velik je ta svet? Kajti v mojih sanjah so tudi ljudje — tako poznani kot nepoznani. Od kod so se vzeli ti dodatni ljudje oziroma, ali je zato torej ta svet sanj večji?

V današnjih sanjah je bil mesec maj; na albanski stojnici s hrano sem vzel bakala; izbral krajšo pot, zato zaplaval po vodi in bil kaznovan, ker pravila tekmovanja tega niso dopuščala.

Enkrat ali dvakrat letos, ko sem se zjutraj zbudil, sem si rekel, da so bile sanje enkratne, še nikoli tako dobre, še nikoli tako dramatične; večkrat pa so tako čudne in neresnične, da se zbudim in preverim dejstva. Občasno razmišljam, ali so moji spomini, spomini iz sanj ali spomini iz resničnosti; vedno pa si želim, da ne bi sanjal, saj bi tako jutro napočilo hitreje, ali da bi bil sposoben kaj iz sanj potegniti v resničnost, nekako, kajti v sanjah vidim, da sem sposoben marsičesa, naprimer slikanja na platno prav takšnih slik kot jih trenutno ustvarja umetna inteligenca. Zdi se mi vrhunsko, če bi lahko večkrat usmerjal tok sanj, v njih razmišljal ter se odločal, in zdi se mi neverjetno, da v sanjah vem, da sanjam; da v sanjah sanjam; se zbudim iz teh sanj v sanje.

Metoda nedorečenosti

Moram se „skulirat.“

Ob devetih zvečer sem se spravil čistiti en predmet in, ker sem želel njegov določen del umiti, sem vzel izvijač in ga razstavil, pri čemer se mi je zadnji vijak izgubil v samem predmetu — to sem slišal, a ne; ne, predmeta nisem „obrnil na glavo“, da bi vijak padel ven, raje sem šel s predmetom v kopalnico, kjer sem ga dokončno razkosal na dva dela in en del umil. Ko je bil ta del odložen na sušilo, sem se spravil iskat vijak, za katerega potem nisem vedel, kje naj bi bil oziroma kje mi je bil padel. Pregledal sem perilo, brisače, tepih na hodniku, sobo, kjer sem začel. Pregledal sem tudi odpadke v košu za smeti, če sem ga bil morda pri brisanju s papirjem nekako zajel in odvrgel. Seveda ga nisem našel. Potem sem šel s slabšo vestjo spat.

Naslednji dan sem se odločil, da ga bom našel medtem, ko bom sesal. Našel sem ga v prvi minuti v reži med omarama, ki je dan prej nisem pogledal, saj sem ocenil, da je reža preozka in verjetnost (nahajališča) premajhna.

Bolje mi je bilo v soboto, ko sem se uspel prepričati, da tokrat ne bom podcenjeval svoje naloge in sem se spravil k delu ob osmi uri zjutraj namesto ob peti zvečer naslednji dan. Da je bila odločitev dobra, sem ugotovil čez štiri ure, ko še vedno nisem zaključil z delom, saj bi to pomenilo, da te naloge ne bi opravil v nedeljo.

Ponos zloma

Zadnjih nekaj dni le še brkljam, tu in tam, ni kaj videti. Tri dni sem v prekršku. Do datuma sem si zgolj prebral, da letne pnevmatike niso dovolj. Navsezadnje sem se danes po treh tednih odlašanja končno sprehodil do svoje banke, vendar me zdaj najbolj zanima preteklost oziroma teza, da so nekoč – ob koncu 19. stoletja – začela pokopališča nastajati na obrobju naselij.

Pregledujem stare zemljevide in iz njih je razvidno, da so bila pokopališča popolnoma ločena in precej oddaljena od naselbin; ščasoma pa se je naselje razširilo in je tudi obkrožilo pokopališče, toda takšna pokopališča mi niso tako zanimiva kot pokopališča znotraj cerkvenega obzidja oziroma okrog cerkve, ki se jih najde v manjših vaseh.

Če se mi jih bo ljubilo objaviti, imam na telefonu fotografije vsaj osemindvajsetih različnih pokopališč.

Na teh istih zemljevidih iščem tudi vojaške objekte, ki so ponekod vidni, ponekod pa ne, saj so jih iz zemljevidov načrtno izbrisali. Ne morem verjeti, koliko tega je bilo, precej velikih poslopij sedaj prenovljenih za drugo namembnost je bilo nekdaj zastraženih.

Drevored jeseni

Ne bi mogli biti lepši, prvi trije dnevi tega meseca. Temperatura do dvajset stopij Celzija, na soncu; v senci kakšni dve stopinji manj, po zahodu še dve stopinji manj, vendar ni padlo izpod trinajst, ne ponoči ne po noči. Čez dan je pihalo in listje je odletavalo z vej, listopad.

Zatem se je vreme skisalo. V tem času sem v svojo „rumplkamro“ dodal dva primerka starih miz. Dostava, prenos in sestava teh je predstavljala svojevrsten izziv. Dan kasneje sem kramo prestavil in zložil; tu in tam kaj obrisal oziroma pobrisal in sedaj soba izgleda odlično ter nekoliko prazneje.

Našel sem tudi škatlico z vijaki oziroma z maticami, ki sem jo bil iskal konec julija, povsem nepričakovano, ker so me srbeli prsti, vendar ne v tej sobi. Enkratno, toda po približno stotih dneh prepozno.

Spomin je še vedno dober.

Vrsta ugibanj

Ali so nekdanja slovenska dela slovenskih avtorjev slovnično nepravilna? In, ali smemo uporabiti sporne besede iz nekdanjih slovenskih del v sedanjem času? Ali je opoldne ali poludne? Kakorkoli že, oba – tako urni kot minutni kazalec – bosta poravnana. In, ko več nista, zakaj urni kazalec ni uren?

„Prosim, ne spuščajmo se v ugibanja. Ali se lahko v razpravi omejimo na dejstva?“

Sinteza nasprotij

Danes ima vrabec anarhist slab dan. Spanec je bil slab, ampak to ne zadostuje za slab dan. To ime ni naključno izbrano, temveč je slučajno pobrano iz Cankarjevega romana, na katerega se je sklicevala stran v enem izmed Toporišičevih učbenikov slovenskega jezika, katerega sem včeraj prelistaval med pospravljenjem. Te učbenike imam v spodnjem predalu dnevne sobe poleg zgibank in zemljevida po avstrijski Koroški.

Vrabec, tako kot v zgodbi, cepeta sem in tja, živi v svojem svetu neodločnosti, svetu dilem, trilem in poljubno–mnogo–lem. Hrepeni po informacijah, po katerih ne sprašuje, ker bi se s tem izdal. Vrabec je odkril svojevrsten občutek. Ta občutek mu omogoča „branje“ ljudi. Čeprav se to zdi težko verjetno, je preprosto razložljivo in povsem logično, vendar, kot je to običajno v strokovnih člankih, so podrobnosti prepuščene bralcu. Pomembne so besede, predvsem slovnično število, v katerem se te znajdejo, ter povezovanje in vrednotenje. Te besede niso nujno izrečene, so tudi napisane; kdo jih je tudi pustil v kakšni knjižnici. Takoj za tem je obnašanje, predvsem to kažejo pogledi.

Ker sem pred kratkim ugotovil, da nekateri ljudje na začetku vedno vprašajo: „Kako si?“, sem na pričetke začel postajati pozoren. Nekateri ljudje dejansko ne znajo začeti pogovora drugače, četudi želijo povedati nekaj povsem drugega. Nikoli ne sprašujem, kako kdo je, ker to že vem.

Če se sedaj vrnem na tiste besede, ki jih nisem mogel izreči in jih še kar nisem izrekel. Nisem jih mogel izreči, saj bi se s tem izdal. To je vse. Zaradi razpleta slučajnosti mi jih tudi ni potrebno. Zgodba se je pričela v četrtek zvečer, ko sem bežno opazil televizijski oglas trgovske verige o ponudbi ročnega električnega orodja. Ker to orodje hitro poide ter ga ni v redni ponudbi, sem se najprej prestrašil, da so ljudje že vse pobrali, a glede na izkušnje vem, da so to dejansko ne zgodi, zato sem si naročil, da odidem naslednji dan to kupit. Naslednji dan, po delavniku pa sem na to povsem pozabil. Spomnil sem se šele v drugem predelu mesta med čakanjem na vključitev v promet in zaradi gneče obisk prestavil na danes.

Danes sem se zategadelj odpravil po nakupih. Tam, pred trgovino sem pomislil, da bi tudi bilo dobro vzeti še vrečko čokoladic z arašidi za izredno nujne potrebe po sladkorju.

Po vstopu skozi vrata trgovine sem se takoj usmeril proti košari, kjer je ponavadi zloženo ročno orodje in tam pograbil eno od treh škatel. Torej tisto, kar hitro pograbijo, so imeli še četrti dan. Zatem sem šel proti polici, kjer imajo ponavadi vrečke z omenjenimi čokoladicami, a teh ali podobnih tam ni bilo. Zaokrožil sem še dvakrat po trgovini in nato še bolj pregledoval ter pri polici s kruhom opazil odgovor na svoje letošnje vprašanje. Ne, ni povezano s kruhom, niti ne vem, kaj je bilo tam na polici. Mogoče paštete.

Besed dovolj

Enkrat do dvakrat na leto sem na vaški veselici; mogoče po dolžnosti, mogoče zaradi obveznosti, vsekakor pa ne po svoji želji. Kakorkoli že, vsako leto eni in isti ljudje, ena in ista drhal ter en sam cilj.

Ko sem to opazil, sem pomislil na gospoda Bitiča. To je tisti gospod iz mogoče devetnajstega stoletja, o katerem je že pisal Josip Jurčič in bi napisel še nekaj več, če bi omenil še pivo.

Kakšen mora biti človek, da popije količino, ki jo je natočil nad oznako v kozarcu, iz kozarca, katerega nato postreže gostu.

Bleda noč

Rad imam vzorce; v njih rad iščem nered, saj z razglabljanjem skušam razumeti vzroke. To niso vzorci iz tlakovcev, vzorci v grafikah ali zvoku. To so vzorci vedênja ljudi.

Med vzorci vedênja prednjači vzorec védenja. Takšni ljudje po eni strani jamrajo, da ničesar ne vedo, hkrati pa tudi nimajo želje po tem, da bi zvedeli, četudi jih nihče ali nič ne omejujeje. To je popolnoma enako kot stradanje ob založeni mizi. Zakaj?

Izkušnja obdobij

Za odgovor na večno vprašanje, kdaj so najboljša leta, ne potrebujem več razmišljati, kajti zame so bila to leta okrog sedemnajstega leta, čeprav takrat ne bi bil takšnega mnenja. Takrat sem želel, da bi ta leta čimprej minila.

Časa takrat nisem dodobra izkoristil, počutil sem se zastrt, čeprav vem, da obstaja za opis tedanjega razpoloženja primernejša beseda, vendar se je ne spomnim. Sedaj sem drugačen, nekoliko, z nekoliko drugačnim značajem. Sedaj mi manjkajo izzivi. Ne kakršni koli izzivi, temveč zgolj takšni, da se sam sebi dokažem; da zmorem in se pri tem ne dolgočasim.

Ko sem letos prekolesaril vse postavljene cilje, me je kolesarjenje preprosto minilo. Za letošnji klanec izza ovinka, nad katerim sem prvič omahoval, sem se odločil še dvakrat, čeprav ni bilo lahko. Konec avgusta sem ponovil poskus in v enem dnevu s kolesom obiskal šestnajst občin, kar je naneslo malenkost čez stopetdeset kilometrov oziroma največ dosedaj. Ponovno sem prišel z enajstimi muhami na krmilu na Bohor in se z njega spustil v sedmih minutah, čeprav sem si lansko leto rekel, da nanj ne grem več.

En izziv sem si prestavil na naslednje leto; ta pravi: prekolesari dvesto kilometrov v enem dnevu, vendar je pri tem najtežje zaposliti glavo, kajti prej ali slej začnem razmišljati o prihodnosti oziroma kako ravnati, ko se zgodi to ali tisto, če se bo ali če se to ne bo zgodilo. Ko to odmislim, začnem razmišljati o tem, kako kaj narediti in kdaj. Zakaj o tem ne razmišljam ob pravem času na pravem mestu?

V najboljših letih so bili izzivi drugačni. Takrat sem moral drugim dokazati, da zmorem – da se lahko naučim. Vse je bilo znano, začrtano in nisem razmišljal, če se bo kaj zgodilo, ker se je vedno zgodilo.

Ali se bom kdaj predal oziroma končal z izzivi in kdaj?

Izsušene soline

Obujam spomine, pri čemer ugotavljam, da sem kljub svojemu dokaj dobremu pomnenju veliko že pozabil.

V prvem letniku fakultete sem po predavanjih oziroma vajah redno obiskoval pretežno eno oziroma skoraj gotovo le restavracijo na obrobju Ljubljane, saj je bila tam hrana okusna, količina precejšnja, postrežba hitra in cenovno ugodna. S študentskim bonom in z manj kot z dvema evroma doplačila so prinesli juho, kdaj tudi jušnik, glavno jed, pehar kruha, solato, sladico poleg še treh decilitrov džusa (polovica vode in preostankom pomarančnega sok). Redno obiskovanje oziroma zvestobo je opazila tamkajšna ekipa oziroma natakarji in brez zadržkov lahko rečem, da smo se poznali. Uspeli so prepoznati navade in doma so se mi začeli kopičiti njihovi papirnati prtički.

Meseci so minevali, po zimi je prišla pomlad in tam se je odprla terasa, vzdušje je bilo še boljše, vendar sem se konec naslednjega leta preselil na drug konec Ljubljane. Obiskov je bilo manj in na kremaste sladice sem pozabil. Tudi kruha drugje niso več prinašali.

Glede na prebrana mnenja na spletu o tej restavraciji, je nimam namena ponovno obiskati. Mogoče se je lastništvo spremenilo, mogoče je ekipa povsem druga, mogoče je od vsega ostalo le ime in njen kraj ob Ljubljanici. Zagotovo pa ne bo mogoče poustvariti takratnega vzdušja. Časi so pač drugi.

Bridka negotovost

Zadnjih nekaj tednov je bilo napetih. Nisem poštar, sem pa imel pa podobno izkušnjo, saj delam oziroma naredim preveč. To so ugotovili tisti, ki so me nadomeščali med dopustom, in so raje cel dan v prostem teku. Srečoma so tudi toliko svojega truda vložili v neke vrsto „nezaupnico“ zoper mene, zato se niso dovolj dobro pripravili in vse njihove obtožnice so bile zlahka ovržene. Nekateri njihovi dokazi so trdili v mojo korist in videl sem, da so bili razočarani, ko so iskali nove obtožnice.

Napetost ostaja.

Ni skrivnosti, ni igre

Za veličasnejši občutek mora obstaja možnost neuspeha. Kakšen je občutek zmagoslavja po zmagi v bitki, ki je ne moreš izgubiti?

Dejstvo je, da se ljudje pogosteje učimo iz neuspeha ali napake kot pa iz lahkega uspeha. Kolesarim in prekolesarim in, ker je prelahko, se po eni uri že sprašujem, kako oziroma katero cesto sem ubral, da sem prišel iz tega kraja v tistega. Po dveh dneh sploh ne vem več, kje sem bil. Bilo bi drugače, če bi me ujel dež, ampak me ne bo, ker izbiram sončne in jasne dneve. Ni izziva, ni občutka zmagoslavja, je le osemdeset prevoženih kilometrov.

Seveda delam napake. Za čiščenje kosa aluminija izberem pasto za odstranjevanje masti na rokah in kasneje ugotovim, da sem ga spraskal. Iz rok mi pade laminat in na parketu naredi zarezo. En kup nepotrebnih napak, še vedno se učim, naslednjič bo drugače in boljše.

Dotik narave

Iskal sem zamisli, a rešitev me je čakala pred nosom, tam zunaj že od nekdaj. Družba primerno jasnega neba, odmakjenega hrupa in v senci ustrezna temperatura zraka me je uspavala. Meni je manjkal samo ležalnik. Mudilo se ni nikamor.

Kruta prijaznost

Po dolgem času sem se zopet ukvarjal s slovenskimi kraji in slučajno sem ugotovil, da poleg mesta Celja obstaja tudi kraj Čelje. Menim, da sem se tokrat temu res posvetil in stvar dodelal. Nekaj let nazaj, po občutku vsaj deset let, so na televiziji predvajali oglas, da paket dostavijo tudi v Pekel in v drobnem tisku navedli tudi koordinati zanj. Vedel sem za tistega poleg Trebnjega, imajo pa ga tudi blizu Maribora.

Iskanje po spletu je postalo oteženo. Ne želim modrovanja, ne želim predlogov in nisem se zmotil. Če iščem dobesedno, želim zadetke s to isto besedo. V šoli sem imel dobre ocene, saj nalog ni bilo neskončno in sem znal najti isto nalogo, mogoče še rešitev zanj. Iščem hitro, vendar to še ne pomeni, da sem pripravljen reševati zagonetke s klikanjem na živali, z iskanjem podobnih predmetov ali s sukanjem slike in tako dalje. Mogoče bi bilo pametneje začeti brati Shakespeara, zagotovo zaradi eksistencialne krize.

BBC Children In Need - Stop Crying Your Heart Out (BBC Radio 2 Allstars)

Rdeče posledice

Kot vsako leto spomladi, sem tudi letos prejel sončne opekline, točeneje aprila, ko je zunaj še vedno hladneje in sončni žarki izjemno prijajo. V izogib poslabšanju stanja sem se dva tedna skrival in si tedaj kupil sončno kremo, kajti takšnega skrivanja si nisem želel ponoviti in sem podvomil v primernost obstoječih, starih sončnih krem.

Police sprva nisem našel, zato sem povprašal in potem mi je bilo jasno, čemu je nisem našel. V glavi sem imel večkratnike števila dva in ta števila iskal na tubah, dejansko pa bi moral iskati desetice. Očitno je tehnologija oziroma učinkovitost tako napredovala in jim je neekonomično ponujati vse možnosti. Ker je bila med tubami razlika zgolj evro, sem vzel večje število – petdeset, kar je bilo dražje, a s ciljem čimmanj razmišljati o času ponovnega nanosa in podobno.

Krema uspešno opravlja svojo nalogo in strinjam se s priporočili o uporabi in splošnem izogibanju izpostavljenosti sončnim žarkom. Ne razumem in ne bom se trudil razumeti ljudi, ki se namensko izpostavljajo. Saj temnejša polt pripomore k subjektivno boljšemu izgledu, vendar naj ta cilj dosegajo postopno.

Znamka kreme je trgovinska, populacija uporabnikov je precejšna in, če bi bila krema škodljiva, jo bi umaknili. Če kdaj zaidem v restavracijo s hitro prehrano, z enako utemeljitvijo izberem najbolj razvpito verigo, saj se morajo zgolj zaradi tega strožje držati pravil in si prizadevati obdržati kakovost, saj se posledic bojijo veliko bolj kot lokal z vrtečim se mesom tri ulice naprej poleg smetnjakov, katerega imena ne znam pravilno izgovoriti.

Priložnostna izguba

Menim, da je telefon nadomestilo za fotoaparat samo tistim, ki so me prepričevali, da ni boljšega. Ne ni, vendar je boljši kot nič, da se zajame vsaj nekaj barv, četudi so napačne. Tako posneta fotografija na telefonu izgleda dobra, a to svojo dobroto izgubi, čim se jo poveča. Groza. Moram narediti primerjavo istega kadra s fotoaparatom, ki je star trinajst let več kot telefon in ravno tolikokrat tudi dražji.

Nebo belo?

Metla zaostalosti

Sem se vprašal, čemu se nimam rad, zakaj delam (samo) za druge, kaj postorim tudi tri dni preden rečejo, pa tudi drugi so opazili, da si ničesar ne privoščim, zato sem šel v soboto kolesarit, četudi je napoved kazala dež, saj sem imel priložnost obveznosti prestaviti.

Po dvajsetih kilometrih je začelo pršeti, a se nisem jezil. Rekel sem si, če se bo ulilo, si bom zavetje poiskal na avtobustem postajališču. Na poti sem bil vesel, da sem se odločil kreniti; še posebno v krajih, v katerih še nisem bil, le zadnjih deset kilometrov sem omagoval. Kakor koli, prekolesaril sem nekaj čez šestindevetdeset kilometrov. Po navadi si nato vzamem en dan premora, vendar sem v nedeljo zopet šel kolesarit, a si zaradi utrujenosti pot nekoliko skrajšal in zato izpustil klančino izza ovinka, o kateri sem že pisal, čeprav mi je ta klančina všeč, saj se po njej pot razplete drugače. Zaključil sem po nekaj čez štiriindevetdesetih kilometrih. Seveda sem moral pred začetkom zamenjati zračnico, ker sem si jo predrl še v garaži, vendar sedaj to že obvladam.

Odnašanje vrednosti

Prejšni teden sem bil na smetišču, pripeljal nekaj odpadnega gradbenega materiala in se ozrl po drugih smetnjakih oziroma košarah s tehniko in bil razočaran nad dvema stvarema. Prvič, marsikaj bi bilo mogoče še pregledati, popraviti oziroma ponovno uporabiti, in drugič, zakaj neki je prepovedano odnašati „smeti“ in s tem razbremenjevati obremenitev okolja? Kot da si želijo še več odpadkov … dejansko je z zakonom prepovedano odnašati zbrane odpadke v času, ko (politiki) vsak teden govorijo o krožnem gospodarstvu, zelenem prehodu ipd.

Ugotovil sem, da mi popravljanje stvari predstavlja terapijo in v zadovoljstvo mi je, kako se z relativno majhnim vložkom, npr. manj kot en evro, popravi nekaj kar novo stane preko sto evrov. Sicer popravilo ni vedno uspešno in, ko imam vse popravljeno, občutim pomanjkanje oziroma svojevrstno praznino.

Prizori senc

Obvladam časovnice. Vedno uspem v roku, vendar nažalost lovim zadnje dni, čeprav se takrat vedno sprašujem, zakaj se toliko precenjujem oziroma delo podcenujem, saj večino dela opravim zadnji dan, dneve pred tem pa po kakšno uro oziroma prelagam delo iz danes na jutri, tako kot danes.

Skušal sem si postaviti roke nekaj dni pred dejanskimi roki, vendar je to tako uspešno kot nadzor nad sladkarijami: samo prvi dve vrstici cele čokolade se končajo samo z zadnjimi dvemi preostalimi vrsticami prvotno cele čokolade, najpogosteje kar tiste velike. Ne gre oziroma ne uspe zgolj zaradi zavedanja o zavajanju samega sebe. Modrost: “Kdor govori resnico, govori le eno zgodbo;“ še tako drži. Učinkovitega načina torej še ne poznam.

Konec vsakega leta se tudi vprašam, zakaj se nisem najedel sadja, ko je bilo to zrelo. Letos sem maline zaradi prelaganja zamudil oziroma za tistih nekaj dni obiranja ne morem reči, da sem se jih „nažrl.“ Enako bo sedaj s slivami. Že tri dni vem, da so sedaj na vrhuncu zrelosti, vendar raje jem hruške in grozdje.

Poletni presek

Po dveh tednih se je zopet našlo nekaj premora za kolesarjenje in šlo je res na tesno. Vreme zjutraj ni bilo dobro in zato sem postajal vedno bolj vznemirjen, saj nisem vedel, ali mi bo uspelo ali ne. Ko so se zunaj razmere po štirih urah le izboljšale, sem odnesel kolo ven in ga spustil. Nekaj mi je bilo čudno. Dvignil sem ga in ga spet spustil. Hm, nekaj je tu bilo res čudnega. Takrat sem opazil, da je zadnja pnevmatika na tleh. Dotok zraka ni pomagal, ves zrak je takoj pobegnil.

Spomnil sem se, da bi na polici v garaži morala biti zračnica prejšnega kolesa in tokrat me spomin ni razočaral. Velikost zračnice je bila tam–tam in rekel sem si, če zamenjam, zamenjam; če kaj poškodujem, poškodujem; če polomim, polomim. Ker tega nisem počel že vsaj deset let, mi ni šlo od rok. Po mnogih poskusih in po skupaj štiridesetih minutah je bila nova zračnica na mestu prejšne in pnevmatika polna.

Kljub temu, da sem zaradi uporabe ne najbolj primernega orodja ponekod obroč malenkostno poškodal, sem bil vesel. Bodisi imam obroč lep in nepoškodovan bodisi imam kolo nevozno. Vožnja je šla po načrtu, vmes sem opravil dva obiska, opustil prvotni načrt in se potem predčasno vrnil domov, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj bi bil sicer premočen od dežja.

Debakel zmage

Nikoli ni dovolj dobro pospravljeno. Iskal sem neke točno določene vijake z maticami za omaro in v spominu sem imel, da sem jih bil videl v eni škatlici, vendar je teh škatlic povsod precej, niti ne vem, kje naj bi ta odlikovana škatlica bila. V eni škatlici v kleti, za katero sem mislil, da je prava, so drugačni vijaki in zdaj ne vem, ali je ta točna tista škatlica iz spomina in me spomin samo zavaja o njeni vsebini.

Kakorkoli, našel sem točno te določene vijake z maticami za omaro točno tam na polici poleg mesta, kjer sem neko drugo, vendar enako omaro razdiral, vendar je tu bilo pripadajočih matic po občutku premalo. Zato sem menil, da sem bil preostale matice nekam pospravil, v eno škatlico, ali pa so bili ti vijaki priviti nekako drugače in pripadajočih matic ni nikoli bilo. Koliko je še smisla v iskanju škatlice?

Dovolj, da sem potem odprl eno večjo škatlo takšnih železnin s škatlicami in s prozornimi vrečkami. Tam sem pod škatlicami opazil vrečko in videl, da je takšnih vijakov še več kot dvajset, vendar matic ni bilo nikjer. Že tako si nisem znal pojasniti prvih vijakov, sedaj pa jih je še več.

Kakorkoli, štiri vijaki z maticami so bili za moje potrebe dovolj, vsi so bili enaki in vodili, ki sem ji pred tem odrezal na pravo dolžino, sta sedaj pričvrščeni. S tem sem sedaj zelo zadovoljen. Nekoliko manj sem s črnim kotom vodila, saj sem očitno prehitro rezal in pregrel pocinkano jekleno pločevino, ampak to vodilo je pri steni in se tega se ne opazi.

Bombaž neurejenosti

Ko najdem nekaj všečnega zase, pri tem vztrajam, kolikor pač gre. Pred mnogimi leti sem našel kavbojke in te so se po nekaj letih nošnje začele parati. Dejansko so s tem pridobivale na vrednosti, saj so ljudje začenjali kupovati ravno takšne nove – že raztrgane oziroma zguljene, ampak to ni bilo zame. Poznal sem znamko, model in barvo. Poznal sem njihovo širino ter dolžino. Iskal sem, a kljub vsemu nisem nikoli našel enakih ali nadomestljivih.

Že pri prvem primerku so bila žepa zadaj prešita zgolj s sukancem, medtem ko so v prvotnih hlačah žepi znotraj vsebovali še všito gumo. Ker je prodajalna tega primerka propadla, sem naslednje tri primerke poiskal drugje in ti so namesto zadrge spredaj imeli tri gumbe. Tega si nisem znal pojasniti. Osem let kasneje ta model ni bil več dobavljiv, zato sem našel drug model, ki je prišel v treh izvedbah, vendar me je razočarala njihova kratkotrajnost. Zamenjal sem znamko.

Skratka, v zadnjih petnajstih letih sem odpisal deset parov kavbojk od skupaj štirinajst. Ostala sta dva para zaradi preozke in predolge številke, dva para pa sta še v uporabi. Ampak po letu 2018 je vzdržljivost upadla. Pred tem mi je par zdržal vsaj tri leta uporabe, sedaj mi par kavbojk zdrži le eno leto.

Ne razumem njihovega označevanja, ker ga ni. Kako naj naslednjič kupim enake kavbojke, če na računu iz lanskega leta piše le znamka, velikost in „black denim.“ So te letošnje, za katere piše to isto, isti model ali kaj drugega. Je izdelava tako neponovljiva oziroma čez palec, da je zato vsak kos edinstven? Če jim zmanjka zadrg, začasno preklopijo na gumbe in potem nazaj na zadrge … mogoče pa ostanejo pri gumbih, ker so cenejši, morda hitreje pritrjeni in lahko zato izdelajo več parov na uro. Kdo ve na hlačah za okrog petdeset evrov.

Barve sladkosti

Danes sem utrujen in, ko sem tako utrujen, sem preutrujen za počitek. Preprosto ne gre. Gre le omejen čas in to le leže poslušajoč cerkvene zvonove vsake četrt ure. Tedaj razmišljam in četudi le razmišljam o obrestno obrestnem računu.

Imamo en evro in banko s stoodstotno letno obrestno mero. Če bi bil obračun obresti konec leta, bi varčevanje po enem letu prineslo še en evro, torej bi bila na koncu leta dva evra. Če bi bil obračun obresti na pol leta, bi po prvem polletju skupaj imeli evro in pol. Po naslednjem pol letu pa še pol evra, če ne bi šlo za obrestno obrestovanje. Ob obrestnem obrestovanju pa bi imeli dva evra in še četrt evra poleg, saj se obrestuje tudi tistih pol evra dobljenih po prvem polletju. Obrestno obrestni račun je zanimivejši, kajti konec obdobja nam da še več.

Naslednje vprašanje bi bilo, koliko imamo konec leta, če je obračun trikrat na leto, torej po vsakih štirih mesecih. Končno stanje je nekaj čez sedemintrideset centov več kot dva evra, kar je vsaj dvanajst centov več kot prej, ko je bil obračun dvakrat na leto (na pol leta). Koliko bi bilo ob obračunu štirikrat na leto? Nekaj več kot prej. Koliko bi bilo ob obračunu devetkrat na leto? Še nekaj več kot prej.

Zakaj se ne bi vprašali, koliko bi bilo ob obračunu neskončnokrat na leto. Bi bilo več kot vsakič poprej? Če imamo vsakič več, bi imeli po enem letu neskončno evrov? Ne, po neskočno mnogo obračunih bi bilo po enem letu skupaj točno e evrov. Ta e je Eulerjevo število, je konstanta, ki naredi logaritem naraven, in za katerega se vsakkdo pri prvem srečanju z logaritmom vpraša, zakaj ravno e, od kod se ta vzame. No, ta pride iz obrestno obrestnega računa, kajti definiran je kot vrednost po neskončno mnogo obračunih takšnega varčevanja.

Vendar banke nimajo stoodstotnih letnih obrestnih mer, temveč le kakšen odstotek. Končno stanje je po vložku ene enote tedaj e^p, kjer je p obrestna mera oziroma v tem primeru ena stotina.

Ker je to tako predvidljivo oziroma ima zajamčen donos, je to edina bančna oziroma finančna storitev, ki jo koristim. Donosi so še večji pri vrednostnih papirjih, obveznicah, opcijah in tem podobnih domiselnih stvareh, vendar jih ne razumem oziroma je tveganje zame preveliko. Nisem se poglabljal, ali banke obrestujejo tudi obresti in kako pogosto. Zame bi bilo bolje, če bi jih, za njih pa slabše. Kakorkoli izberem mesečno izplačilo obresti, zato mi je vseeno.

Za trajanje vezane vloge izberem dobo, v kateri so obrestne mere največje, in za najdaljše trajanje v izbrani dobi. Obresti so pri izbrani banki trenutno največje za trajanje v dobi med letom in pol drugim letom. Z vprašanjem, ali raje vzeti za krajše ali za daljše obdobje, se ne ukvarjam. Ne poznam prihodnosti. Če bodo naslednje leto obrestne mere padle in bi bilo sedaj vzeti za dlje časa po še vedno boljši ponudbi, bi bilo bolje, ampak bo, kar bo.

Domača tujina

Zaključena je dolga zgodba o zavorah, ki se je pričela, ko sem v vzvratni vožnji pri obračanju imel občutek, da za sabo odrivam cvetlično korito. Isti dan, le nekoliko bolj ponoči pri vračanju iz martinovanja pa sem opazil, da je zadnje levo platišče občutno toplejše in zavorni kolut izza temno oranžno-žareče. Po počasni vožnji je naslednji dan napočilo ekperimentiranje, ki je pokazalo, da se vzvod parkirne zavore ne vrne v izhodišče. Minila so tri leta. Vsa ta tri leta nisem uporabljal parkirne zavore, saj se po njeni uporabi vzvod ni v celoti vrnil v izhodišče in je zato kolo neprestano malenkostno zaviralo. Če pa sem jo, pa sem (zunaj) vzvod z roko povlekel v izhodišče. Vmes so se zvrstili trije tehnični pregledi vozila, ki so razen le enkrat pregorele žarnice potrdili tehnično brezhibnost. Nepričakovano?

Lansko leto takšen čas sem pred krožiščem namenoma močneje zavrl, nakar je počilo in kolo se ni več vrtelo. K sreči je deževalo, zato je kolo lahko še drselo po mokri cesti do prvega avtobustnega postajališča, kjer sem ugotovil, da se kolo vrti le nazaj. Obrnil sem in se po cesti peljal vzvratno še nekaj deset metrov do prvega odcepa do poslovalnice, kjer izvajajo tehnične preglede, vendar tam niso imeli dvigalke, da bi pogledal, kaj točno se mi je pripetilo. Poklical sem avtovleko, na katero sem čakal kakšno uro. Doma sem odstranil kolo in videl, kaj se je zgodilo. Sledila je menjava vseh zavornih delov zadaj.

Včeraj zvečer sem menjal še zavorne dele spredaj in zatem užival v vožnji ponoči v hladu s spuščenimi stekli in glasbo. To je bila odrešitev, kajti zadnji teden sem vozil previdno v strahu s čimmanj zaviranja, da ne bi ponovil doživetega. Sem se kaj naučil?

Nič novega, upoštevati bom moral nasvete o pogostejšem zaviranju, kajti moja vožnja je takšna, da zelo malo zaviram (dejansko le odvzamem „gas“), zaradi česar se oksidi na površini zavornih površin nezadostno odstranjujejo, kar vodi v neenakomeren propad materiala, na površini nastanejo praske, stična površina se zmanjša in tako dalje. In, da na tehničnem pregledu merijo zgolj zavorni učinek, ne pa tudi sprostitve tega učinka. In, da se čimprej lotim reševanja oziroma ne zavlačujem.

Krompirjev obhladek

Mejnik dosežen.

Slišal sem, da se območju, katerega omembo sem prvič slišal šele pred trinajstimi leti, pravi tudi „Mala Avstrija.“ Trditev sem preveril pri sodelavki s tistih krajev in ta jo je potrdila. Nekaj tednov za tem sem ji povedal, da grem s kolesom tja, in ji predstavil pot. Odvrnila je, da je določen predel zelo strm in je predlagala drugo traso. Njeno pobudo sem danes izpeljal.

Šele na mestu sem ugotovil, da tudi njen predlog vsebuje strm predel (dva kilometra in dvesto metrov z deset odstotnim klancem), vendar mi to iz zemljevida ni bilo razvidno. Jasno sem zvozil, ampak vanj se mi ne bi bilo potrebno zagnati s tolikšnim veseljem, če bi imel primerna pričakovanja. Očitno se tudi nisem zavedal krajevnih imen oziroma, da se kraj na predelu večje strmine imenuje Mala Strmica, poleg Velike Strmice z nižjo strmino. Logika poimenovanja očitno izvira od nekod drugod. Po strmini je zopet nepričakovano sledil spust in tam me je shladilo. Kljub vsem sem ostal židane volje, zato sem si namesto vračanja pot razširil za izpolnitev še drugega cilja in tako prekolesaril deset občin, čeprav bi se že trideset kilometrov pred koncem najraje ulegel, saj sem spet pretiraval. Kakor koli v skupaj sto sedmih kilometrih sem prečkal občine: Mokronog-Trebelno, Trebnje, Mirna Peč, Straža, Novo mesto, Šentjernej, Kostanjevica na Krki, Krško, Škocjan in Šmarjeta. Toliko nisem prevozil že vsaj pet let, ker se v splošnem skušam izogniti končnim območjem srčnega utripa (angl. heart rate zones), saj se v splošnem zaradi dolgoročnih posledic odsvetuje dolgotrajni prekomerni napor, oziroma želim traso končati skoraj spočit oziroma z občutkom, kot da se ničesar ni zgodilo.

Jutri, jutri, ne danes,
je rekel leni Janez.

Tozadevni biljeter

Včeraj sem pomoje prodal najvrednejši kos svoje krame, ga skrbno zapakiral, na škatlo nalepil še naslovnico in ga zjutraj po dežju poslal na Poljsko. Če bo šlo vse po sreči, torej če bo krama brez poškodb prispela in bo tam še delovala, to pomeni šesto petdeset evrov zame, pri čemer sem imel še petnajst evrov stroškov za poštnino; ostale drobnarije, kot na primer škatla, mehurčkast ovoj in ostali ekstrudirani polimeri, so bili pri roki; seveda, ko sem jih seveda našel. Bilo bi še več, a je posrednik zase zadržal malo čez sto evrov.

V zadnjih desetih letih so se moji izračuni poenostavili in dobili poleg enoto evro. Še vedno hranim svoje izračune, ki so nastali med učenjem, in jih bom zavrgel, kajti ti so zgolj brezglave čačkarije na „šmirpapirju,“ katere nastanek je terjal dovolj časa, da sem se ob ustvarjanju tudi kaj (za oceno) zapomnil. Sedaj čečkam z besedami, iz katerih sestavim naslove zadnjih nekaj objav.

Prvotni oleander je presajen v zemljo, drugi – dodatni oleander je v vodi že pognal koreninici; z lovorikovci veselja ne bo. Naslednji teden moram na avtomobilu obvezno zamenjati zavorne ploščice in zavorna koluta na prednjih kolesih, kajti na prednjem desnem ni več oblog in drgne jeklo ob jeklo. Po rdečkasto-rjavih prašnih ostankih na platiščih smatram, da se tam iskri.

Seneni zdriz

Ko sem čakal na železniškem prehodu pred spuščenimi zapornicami, me je zanimalo, ali je mogoče prepoznati…
– zapisano drugega septembra 2023

To je očitno ostalo nedokončano, kolesarska dirka po Sloveniji pa se je za letos končala. Med komentarji je izstopal sledeči zapis.

Čeprav je Lisca na mojem seznamu za osvojitev dlje časa in me vsakokraten pogled na hrib s belo kroglo na vrhu že tretje leto prepriča drugače oziroma me takoj odvrne, sem se v eni uri odločil preveriti, kakšen je resnično asfalt na zgornjem delu, vendar to ni bilo dovolj. To sem si zadal kot kazen, ker sem se zvečer pregrešil s prekomerno količino keksov s čokoladnim oblivom in pustil zgolj sto gramov za zjutraj. To je res slaba razvada – da človek tik pred spanjem zaužije popolne nepotrebščine. Pogledal sem si traso oziroma vsa križišča na poti in odšel.

Že po začetnih desetih kilometrih ob Savi mi je bilo žal in sem razmišljal o spremembi poti, vendar se nisem uspel domisliti ničesar drugega. Pred krožiščem sem se znašel za avtomobilom, katerega vožnja je izražala neodločenost voznika, jaz pa sem odločno zavil desno in začel opazovati hrib, kamor sem si bil zadal se povzpeti. Prvič sem se ustavil v območju poimenovanim Krakovo, tam nekaj popil in ugriznil v klanec. Sredi tega sem se zopet ustavil za minuto in nadaljeval do izravnave, kjer sem se zopet ustavil. Ko je tahikardija popustila, sem se zopet napotil v klanec v najlažji prestavi z upanjem, da tako ne more iti do vrha, in z mislijo, da me nihče ne preganja. Ustavil sem se še tretjič in četrtič, potem je sledilo nekaj zasluženega spusta.

Pogled na mesto prve zaustavitve iz mesta tretje zaustavitve

Vendar spustov nimam rad, kajti vsak izgubljen meter višine je potrebno nato nadoknaditi. Sledil je peti postanek pri tabli, kjer sem si pogledal, kje sem. Po novem klancu je sledil še šesti postanek ob smetnjaku, kjer sem pojedel do konca in odvrgel svoje smeti. Takrat me je začel poprijemati krč v mečni mišici. Obmiroval sem in se trudil, da ga nisem v celoti sprožil. Ko ta zagrabi, močno zagrabi in jaz ostanem nemočen (popustiti). Ker sem bil s sabo dovolj potrpežljiv in ostal miren, je občutek poprijemanja popustil in do koče sem uspel prevoziti zgolj z enim postankom.

Gledal sem na cesto, površina te je bila res načeta, torej je komentator imel prav. Opazoval sem tudi brežino za jagodami.

Ko je cesta začela krožiti v desno sem vedel (ker sem si pot bil pogledal na tabli), da sem skoraj na vrhu (cilju). Z redčenjem gozda se je odpiral razgled in kar nisem mogel verjeti, koliko vsega je sedaj bilo spodaj oziroma kdaj sem se toliko povzpel. Še bolj kot to sem bil ponosen nase, da se nisem pri prvi in vsaki nadaljnji zaustavitvi obrnil in pustil podvig za naslednjič.

Iskal sem cesto, po kateri sem prišel, in ta je vidna v kotlini na sredini

Spust nazaj (do neke vmesne točke) je trajal dvanajst minut. Ob tem me je zeblo in ves ta čas sem stal s pokrčenimi koleni za ublažitev vožnje po poškodovanem cestišču.

Na tej vmesni točki sem pozabil, kje spust nadaljevati, zato sem vozil po navdihu, s čimer nisem bil zadovoljen, kajti nisem imel zaupanja, da to iskanje poti ne bo brez klancev. Končno sem našel cesto ob potoku in prizori narave na tej so vse poplačali. Med vožnjo s pogledom nazaj na hrib s belo kroglo na vrhu kar nisem mogel verjeti, da sem bil še pred manj kot eno uro tam zgoraj, pred mano pa je še skoraj cel dan. Štel sem si dvoje; bil v hribih in kolesaril.

Tokrat je bil cilj priti do vrha. Ta cilj je bil dosežen, do naslednjič. Mogoče z manj premori.

Vrata svetlobe

Rad imam ljudi, ki se zavedajo svojih besed in mi ne govorijo, da me niso videli že sto let, saj se potem počutim obvezujoče njih popraviti, da se nismo videli le dve leti in pol. Saj vem, da se temu tako reče, ampak če vedo, kako mi je ime in kako izgledam, pričakujem, da vedo tudi nekaj takega, in nisem in ne bom jezen, če zgrešijo leto ali dve.
– zapisano prvega avgusta 2016

Vesel sem, da tehnologija, miselnosti ljudi napreduje in da imamo sedaj precej brezalkoholnih piv ter tudi zvarkov teh z okusom nečesa drugega. Želim si, da bi ljudje zamenjali svoje pivo s temi nadomestki. Jasno bo okus drugačen, saj v njih ni alkohola, in tudi ne bo posledic.

Razen ob pretiravanju, kajti vsaj tisti z okusom vsebujejo precej sladkorja. Za predstavo en liter, torej dve enoti običajenega pakiranja, vsebujeta do okrog tri četrtine teže manjše čokolade sladkorja, kar dene dobro ob delu, ob popoldanskem poležavanju pa dolgoročno ne. Nekoliko manj to velja za vodo z okusom. V litru svoje nedolžne prosojnosti kot navadna voda ta skriva štirideset gramov sladkorja. To znaša osem vrečkic ob kavi.

V sezoni pred poletjem je splošna želja izgubiti nekaj kilogramov in navidezno najlažji način (brez naprezanja) je stradanje do omotičnosti, tresenja in ostalih posledic hipoglikemije, ki se na srečo zaradi uživanja vod z okusom ne pripeti. Moje mnenje je; pijte navadno vodo, prehranjujete se običajno (naporu primerno) in nekaj migajte (lahko je le sprehod zjutraj ali zvečer). Letos migam nekoliko več, ker torte in kremne rezine niso običajnost slehernega dne.

Kraval v maneži

Ko se mi ne ljubi vstati, ležim, pričakovno kakopak, in ob tem razmišljam čemu ležim, če vem, da dlje kot ležim bolj me bo okostje bolelo in vstanem …

Ponovil sem traso izped tedna in tisti breg sploh ni tako grozen. Človek se le preganjati ne sme. Po drugi strani pa v tej vročini lesenijo možgani. Kako težko si je zapomniti besedilo pesmice, kot na primer huda mravljica, pa tudi slovenske (zimzelene) popevke in ostale ponarodele pesmi, kot na primer Lipa zelenela je. Ob opravilih so ljudje prepevali, zdaj pa so časi drugačni in jaz z idejo, da bi kdaj odgovoril z besedilom: „O jaz pa ne, kako sva si različna.“

Grof komunale

Danes imam občutek in še kar ga imam, da je danes nedelja.
– zapisano četrtega maja 2019

Po šestih letih mi ni več jasno, zakaj sem imel takšen občutek. Četrti maj omenjenega leta je bila šele sobota in tretji maj petek, torej delavni dan. Mogoče je bil pa dopust. Kakorkoli že, ta blog ima desetino vseh objav še neobjavjenih in, ker sem v pisanje že vložil nekaj truda, si bom vzel čas in jih dokončal.

Danes, desetega junija, je bil izlet v kraj, za katerega sem smerokaz mimogrede zagledal lansko leto. Česar pa takrat nisem opazil, je breg izza ovinka poleg smerokaza. Karal sem se: „Če mi je težko, mi je težko zaradi sebe, predvsem zaradi svojih želj“ in tuhtal, da umetna inteligenca ne bo nikoli trpela, ne bo nikoli doživljala in ne bo nikoli živela. Pot se je po strmem klancu odvijala točno tako, kot sem si jo bil pogledal včeraj, razen tam, kjer si je nisem bil pogledal. No, tam je pomagal potok, saj ta teče vedno navzdol, zato bo dolvodno tekla tudi cesta poleg. Ves trud je bil vsaj dvakrat poplačan, kajti spust je bil daljši od pričakovanja.

Na vrtu te dni zorijo jagode, vendar niti dve pesti na dan mi ne odmakneta čokolade stran. Čokolada še vedno ohranja svoj čar.

Vizija iluzije

Steblo rastline z nekaj listi se odreže s čistim rezom, odstrani spodnje liste, da ostanejo le kolenca (popki), in se ga postavi v vodo tako, da je teh nekaj kolenc pod njeno gladino. Pa je resnično tako preprosto?

V prvem poskusu sem vzel rez lovorikovca in rez oleandra. Po enem tednu je rez lovorikovca pognal nekaj novih listov in bil presenečen, da je to mogoče zgolj z vodo, po treh tednih pa so prvotni listi začeli spreminjati barvo na rjavo in rastlina je propadla. Z rezom oleandra prvi mesec ni bilo nič, potem sem ga prestavil iz stekleničke v plastenkico in zamenjal vodo. Po enem tednu je pognal koreninico in po dveh tednih je koreninic precej.

V drugem poskusu sem vzel tri reze lovorikovca in rez lovorja. Rez lovorja je v prvem tednu ovel. Z lovorikovci po dvajsetih dneh ni sprememb na bolje, enemu se stanje slabša. Namesto lovorja je sedaj v plastenkici bilka gozdne jagode s tremi značilnimi listki.

Cilj je seveda vzgojiti fotinijo, ki je precej podobna lovorikovcu, a ima rdečkaste liste.

Šepetajoča neslišnost

Imam še tako odlično zamisel in dovršeno izvedbo, vendar če vse ostane le pri meni, je ničvredno. In tako je, ker mojem delu za načrtovanje in delu za izvedbo manjka del za trženje. V moji osebnosti tega dela ni, ker ga nisem nikoli razvil. Nisem ga razvil, ker je pri trženju vpletenih več oseb, jaz pa medosebnega stika nikoli nisem maral, ker me je preganjalo vprašanje, kaj si drugi misijo o meni, dodatno pa so osebe večinoma „vame rinile“ oziroma sem jih tako doživljal. Tudi nastopanja (pred neznanim občinstvom) nisem maral, temu sem se trudil izogibati in odločitve so bile tako naravnane.

Kakšneje sem sicer ugotovil, da nastopanje ni tako grozno, spoznal mnogo ljudi ter prejel tudi pohvale.

Ne trži se samo blago in storitve, trži se tudi oseba sama, za napredovanje, za novo službo. Tržniki so pri tem uspešnejši, čeprav njihovo „blago“ ni nujno vrhunsko in ga ne uspejo prodati vsem, ampak ga vsaj prodajo. Smatram, da precej sposobnih ljudi opravlja svoje delo bolje, kot so zanj plačani, vendar so jim bolje plačana delovna mesta zasedli ravno tržniki s svojimi obljubami. Na primer, za isto stopnjo izobrazbe sem bil na drugem delovnem mestu za četrtino bolje plačan kot na prvem in bi ostal bolje plačan, četudi bi se izšolal za višjo stopnjo izobrazbe na prvem delovnem mestu.

Šel sem skozi gradivo, kolikor ga mi je ostalo od študija, vključno z domačimi nalogami in predstavitvami, in lahko rečem, da sem od šole naprej na dopustu.

Kot vidim, sem se držal načela o omejeni količini besedila. Pod točko za 21. stoletje bi dodal, da se ukvarjam z vzgojo rastlin. Zanima me, če se mi bodo v senčnem predelu vrta prijele sadike gozdnih jagod. Zemlja po sipkosti ni podobna tisti iz gozda, vendar če bo poskus spodletel, bom iz gozda prinesel tudi to.

Šel sem skozi še drugo „gradivo“ in opažam, da dolgovezim.

Mišljenjski delikt

Nekaj sem si naredil, pozabil sem kaj in kdaj, morda sem se le udaril. In, ker bolečnina po nekaj tednih ni popustila, sem se naročil (oziroma so me naročili) na slikanje z magnetno resonanco.

Pogoj za preiskavo je odsotnost vseh magnetnih (oziroma kovinskih) gradnikov v telesu. Ker nisem imel še nikakršne poškodbe ali operacije, nisem imel omejitev. Najprej sem se preoblekel v dano haljo, podpisal izjavo, odgovoril na vprašanje o delu telesa za slikanje in nato stopil proti napravi. Moje prvo vprašanje ob pogledu na mizo (to je podstavek oziroma ležišče), je bilo, kje bom imel glavo oziroma kako naj se nanjo uležem. Ko mi je nastavil vzglavnik, mi je bilo takoj jasno.

Ko je mizo spustil, sem se nanjo usedel in se zasukal. Bil sem previsoko, se popravil, nato bil prenizko in poslej končno z glavo na blazini. Po navodilih sem moral svoj položaj na mizi še dvakrat popraviti in, ko sem bil kolikor toliko v zahtevani prisilni drži, me je podložil, založil in obtežil. Naročil mi je, naj bom čimbolj pri miru, jaz pa sem ga vprašal, koliko dolgo bo vse trajalo. Dobil sem odgovor, se takoj vprašal, če bom lahko miroval tako dolgo, in v dlan žepek z zrakom za stisk v nujnem primeru. Nato me je z mizo vred pomaknil v votlino. Angleški izraz za značilen kolobar z votlino oziroma krof z luknjo te naprave je gantry, kar bi se lahko prevedlo v portal.

Tam sem videl, kako globoka oziroma dolga je votlina te naprave. Gledal sem navzgor, si v svetli utesnjeni notranjosti našel piko in začel strmeti vanjo. Po začetnem tonu se je pričel ropot. Ta je bil glasen, ni bil pa preglasen. Občasno ga je zmanjkalo in po vsakem premor je zvenel nekoliko drugače.

Moje misli so bile sprva osredotočene na minute, koliko dolgo bo trajala ta večnost. Čutil sem pospeške premika mize, pomikal sem se po milimetrih, spreminjala se je smer pomika, občasno sem zamižal in zatem v notranjosti votline iskal nove pike. Pod obteženim zapestjem sem čutil svoj srčni utrip, zavedal sem se svojega dihanja in misli so bile osredotočene na moj del telesa. Bilo je kot na jogi, le položaj telesa tega ni bil vajen.

Osmi premor je bil daljši in po njem ni bilo več ropota. Takrat so odprli vrata, pomaknili mizo iz votline in me razbremenili, jaz pa sem postal slabe volje, ker je pol ure te večnosti tako hitro preminulo.

Salamenska pamet

Pet let je mimo in o virusu, ki nas je pustil doma, se ne govori več. Naštevanje ukrepov je zgolj še obujanje spominov, vendar družba se obnaša drugače. Nekaj prinesejo leta, nekaj prinese tehnologija, a pri sebi opažam, da se družim manj in menim, da nisem edini. V društvu imamo čez stopetdeset članov, pri čemer se vsaj stotim ne ljubi več (sodelovati) oziroma obiščejo le letni zbor, ker se tam za članarino simbolične višine opijejo in nažrejo. Sicer imam nekaj ugodnosti iz članstva, ampak raje bi doma leže dremal. Nihče ne bi bil predsednik, nadzorni odbor pa bo konec leta odstopil, ker se denar nespamentno troši. Novih članov skoraj ni in tako ni samo tu.

To dremanje mi dobro dene, občasno tudi pogled na senco z vetrom spreminjajočo zaradi plesočih in ovirajočih listov na poti sončnih žarkov. Takrat mi ni potrebno sprejemati odločitev, razpoloženje se mi ne spreminja, kajti so tudi dnevi, katere bi najraje prespal. In zato si zaslužim proslaviti vsako malenkostno veselje.

Simpatično ljubosumje

Iskanje nogavic je del jutra. V predalu so seveda uparjene, vendar, zakaj bi jemal od tam, zakaj jih ne bi pobral iz sušila. Vsakič, ko sem tam zagrabil mehko nogavico, sem kmalu našel njen par, ki pa je imel luknjo. Ker so bile vse preostale drugačne, mi ni bilo jasno, kako ima lahko takšna povsem nova nogavica par z luknjo: „To ne more biti res, nekaj je narobe.“ Takšen par je nato bil „za doma,“ kjer luknje nihče ne vidi.

To se je ponavljajo znova in znova in tudi moj pomislek je ostal nespremenjen. Nekega jutra pa sem opazil štiri podobne si nogavice, dve povsem novi in dve z luknjo. Imel sem prav, nekaj je bilo res narobe. Vsakič sem vzel ravno napačne in slučajno se je vedno zgodilo, da na sušilu niso nikoli vse štiri skupaj obvisele. Kako sem bil nasmejan.

K razpoloženju in za boljše razpoloženje si človek lahko izbere primernejšo glasbo in zakaj bi poslušal Leonarda Cohena, zakaj ne bi eno uro vrtel Sio in njen Unstoppable. Kako malo je potrebno za lepši začetek dneva.

Vrtiljak potrditve

Občasno rad tarnam. Zadostuje mi, če gre moj pomislek, moje mnenje enkrat ven iz mene. In rad veliko govorim, čeprav sem bil kot otrok tako redkobeseden, da sem dajal občutek, da je z mano nekaj narobe. Tudi drugi radi tarnajo in tisto, kar si resnično želijo, tako kot si želim jaz, je občutek, da so slišani. To bi jim rad vračal, zato bo moj prvi korak predvsem manj govoriti, drugi korak pa prisluhniti. Potem pa naprej, ker me zanima, koliko bregov bo tiha voda zdrla.

Kolač mladosti

Enkrat lansko leto sem zaključil tečaj, ki se je vlekel kar celo leto. Nanj sem se prijavil (oziroma nanj so me prijavili) po roku za prijavo in z mislijo, če mi uspe, mi uspe. Spraševal sem se, kje so bile moje misli mnogo let nazaj, ko se je ravnotakšen tečaj že izvajal in ko so ga opravljali znanci, zato te priložnosti vsekakor nisem želel zamuditi.

Po prijavi sem prejel datum sprejemnega izpita in to je bil zame po mnogih letih ponovni stik z izobraževanjem, vdihom in izdihom.

Srečoma je bilo gradivo zbrano na enem mestu in, če bi se bil tečaj, katerega nadgradnja je bil ta tečaj, izvajal po pravilih, bi bila moja naloga znanje le osvežiti. Ampak ne, predhodni tečaj se ni bil izvajal tako, zato sem moral iti od začetka. Gradivo sem pregledal in si zaradi obsežnosti naredil načrt, kako in kdaj ga nameravam predelati. Zaradi želje, izključno svoje želje, da ta tečaj opravim in v življenju še nekaj dosežem, sem za listanje in branje izkoristil vsako priložnost.

Na dan sprejemnega izpita, smo se tečajniki zbrali v dvorani, se posedli za mize, med seboj pustili po en stol prost ter pred sabo prejeli list ter zanj uro časa. Iz odzivov oziroma glasovov drugih tečajnikov ob pogledu na list sem vedel, da za učenje niso namenili toliko časa, kolikor sem ga bil vzel jaz in počutil sem se bolje. Čez nekaj dni smo prejeli rezultate. Nisem bil najboljši, sem bil pa dovolj dober, da sem prestopil prag. Tudi tisti, ki ga niso, so dobili priložnost zagovora.

Kajti tečaj, kolikor se je kasneje izkazalo, ne cilja na znanje, končna ocena pravzaprav sploh ni pomembna; cilja na osebnost: imeti željo, jo uresničiti in na to biti ponosni.

Sprejemnemu izpitu so sledila predavanja: od tri do štiri ure po četrti uri popoldne vsak delavnik razen petka vse tedne v mesecu. To ni bila le predaja znanja, to je bil tudi preizkus zavzetosti.

Po predavanju je sledil pisni izpit, na katerega sem se pripravil zopet s pregledom tekočega gradiva in s pomočjo čez stošestdeset okvirnih vprašanj, ki so si jih drugi tečajniki izpogajali. Odgovori na nekatera ta vprašanja so bili kratki, samo da ali ne, odgovori na druga kakšna poved ali dve, in na tretja že opisi postopkov ali naštevanja. Zapisal sem jih na papir in nastalo je čez sedem obojestransko popisanih listov. Te odgovore sem potem ponavljal najraje med hojo sem in tja. Izpit ni vseboval samo teh vprašanj, temveč tudi preostala (vnaprej neznana) vprašanja.

Pri sebi sem opazil, da je zapisovanje za pomnjenje učinkovito; ne tipkanje, še manj pa branje. Bistvo je v lastnoročnem zapisovanju. Takrat sem začutil, kako je postala moja roka za pisanje štorasta, in zagledal, kako izgleda moja povsem druga pisava, ampak z ošiljenim svinčnikom je uspevalo.

Na dan pisnega izpita je bil v dvorani že viden upad števila tečajnikov. To je bil preizkus predanosti. Tisti, ki so prišli, tisti so ga opravili.

Za izpitom je bilo potrebno izdelati pisni izdelek (seminarska naloga). Dana je bila téma oziroma dani so bili okvirji, določena je bila naslovnica in elementi kazala. Na spletu sem iskal primere takšnih izdelkov, a sem jih našel manj kot imam na eni roki prstov in imam še vseh pet. Po začetni zaustavitvi navdušenja oziroma razumevanja je na koncu nastalo več kot dvajset strani. To je bil preizkus iznajdljivosti.

Po oddanem pisnem izdelku so prišle na spored praktične vaje, ki so se izvajale tri sobote in tri nedelje. To je bil preizkus odrekanja, saj je bila za njih zahtevana in na njih beležena prisotnost.

S prijavnimi listi oziroma z doseženimi točkami na vajah so nas, tečajnike, prijavili na razpisan rok za zaključni izpit. Zaključni izpit je bil sestavljen iz praktičnega in ustnega dela.

Praktični del je trajal vsaj šest ur, da smo tisti tečajniki, ki še nismo obupali, prikazali sebe v simulirani nalogi. Tisti dan občutka za čas nisem imel; tudi občutka za prepotenost ne, kajti šele ob zaključku sem ugotovil, da sta znoj in temperatura poskrbela, da se mi je barva flomastra, s katerim je bila podpisana notranjost obleke, prenesla na kožo. Vse na meni je bilo dodobra napojeno. Nekoliko sem bil zmeden, saj določenih dejavnikov ni bilo mogoče simulirati in jih zato nisem mogel zaznati, ampak so mi le pomagali. Sacher torte sicer nimam rad, ampak na kosilu sredi tistega dne, sem jo z snedel z užitkom. To je bil preizkus sodelovanja, vztrajnosti in odgovornosti.

Kakšen mesec za tem je sledil še ustni del, kjer je potrebno pravilno odgovoriti na večino naključno izbranih vprašanj. Želeli so, da si vzamemo čas in na vprašanja pripravimo odgovore, vendar sem jim odvrnil: „Kar znam, znam, več od tega ne bom znal,“ in kot prvi poskusil srečo. Ni mi šlo. Kot vsakič do sedaj, ne glede na snov, vedno poznam najbolj obsežne odgovore in rešim najbolj zahtevne naloge, tu pa tako kratkega odgovora kot je „večje do povečane“ nisem poznal. Ne samo, da nisem vedel odgovora, nisem vedel, da bi se tega sploh bil učil. Če bi bilo to preverjanje iz angleščine, bi izbral odgovor not given. Kasneje se je izkazalo, da sem na to stran v gradivu pozabil. Odgovor je bil tam, le jaz sem ga spregledal.

Kot vedno, se takšnih dogodkov najbolj zapomnim. Torej najbolje vem tisto, česar nikoli nisem vedel. Torej, če mi je karkoli kadarkoli ostalo v spominu, so bili to trenutki neznanja oziroma svojih zadreg.

Ustni del je vsak tečajnik opravljal ločeno in kot v šoli nekoč smo si ob vrnitvi izmenjali vprašanja ter si medseboj čestitali. Uspešnost je bila razvidna že na daleč, kajti kazal jo je vsak nasmeh. To ni bil preizkus sreče, to je bil okus uspeha in okusili smo ga vsi.

Če povzamem, bilo je vznemirajoče popotovanje do novih izkušenj in poznanj, izpolnjujoč teambuilding od negotovosti do odrešitve. Če me sedaj kdorkoli neposredno vpraša, katera so bila vprašanja, kaj točno se je počelo, mu tega ne bom izdal. Čar je v izkušnji, čar je v neznanem, čar je v tem, da je človek v tem in to doživlja. Pristop k tečaju priporočam, a sama odločitev ostaja v domeni posameznika. Z veseljem bodrim in z veseljem pomagam.

Letos je bila podelitev, a potrdila o uspešnem zaključku tečaja si še nisem odnesel domov. Veselim se namreč naslednjega leta; pričetka nadaljevanja, novih izzivov in novega zmagoslavja z visoko dvignjenima rokama, s stisnjenima pestma (da, tako čuden je orodnik dvojine), z nasmehom in mislijo, da zmorem.

Skratka, posameznik se za svojo srečo ne sme opirati na tisto ali tistega, nad čimer nima vpliva oziroma nadzora oziroma še krajše v pregovoru, vsak je svoje sreče kovač.

Omamljen rožmarin

Naučil sem se odpiranja jogurtovega lončka stran od sebe, da se ne onečedim. Nisem se pa še naučil rezanja stran od sebe, da se ne urežem.

In tu je še tretja stvar, izjemna tretja stvar. Ne vem, kako naj jo ubesedilim; od krohota mi zmanjkuje sape in upam, da ne izdahnem. Včeraj so s pogledi iskali mačke, jaz pa sem mislil na smetanovo strjenko za tri evre in pol, s površine avtomobila odstranjeval ostanke lepila s krpo napojeno z nitro razredčilom in spuščal glasove sreče.

Napev slepih

Občutek skrbi mi s časom peša; ko je bilo kolo še novo, sem pazil nanj, ob koncu sezone pa ga zvrnil na bok, saj sem ga bil naslonil na vrata, jaz pa sem nato ta vrata odprl od znotraj, nevedoč kaj je na drugi strani. Kako sem bil jezen nase! Dve leti kasneje sem ga naslonil, šel naokoli in med svojim vračanjem videl, kako mi ga je veter ponovno prevrnil na bok. Spet sem si pripisoval kritike. Zdaj mi je lažje, zdaj ga zaradi rabe oziroma obrabe povijam že s trakovi in vso nekdanje prizadevanje je manj vredno.

Ampak prizadevanje je vedno prisotno; ni mi povsem vseeno, če mi otroci, ki se na dvorišču med sabo lovijo, na avtomobilu odlomijo ogledala, zvrnejo to ali ono. Lahko bi si pokril oči in zatisnil ušesa ter se nasmejal, ko bi si rekel, da je za vse to kriv sosedov maček. Nasmejal bi se zaradi spomina na dopustovanje pred dvanajstimi leti, ko je bil za prevrnjene steklenice alkolnih pijač naslednje jutro obtožen maček, ki ga nihče ni ne poznal ne videl, a bilo je verodostojno.

Poglavitno vprašanje je, koliko se sploh vznemirjati. Skušam upoštevati izkušnje oziroma zmožnosti svojega vpliva. Na primeru to pomeni, da si ob gneči na cesti rečem, da nad stanjem nimam vpliva in moja dejanja oziroma razmišljanja ne bodo ničesar spremenila, kajti naučil sem se, da bližnjice niso bile nikoli krajše. Pogosto se moram prepustiti toku, ker drugega toka pač ni. Enako je z zamujanjem; lahko hitim, tvegam, mogoče uspem, a vem, da je jutri nov dan.

Prestolnica užitka

Dnevno, občasno občasno, če ga zamudim, je med deseto in enajsto uro pogovorni krožek ob dnevni kavi in cigaretih v opuščenem prostoru pri odprtima oknoma. En dan sva bila sama, nakar sem vprašal: „Glede, da ne kadim in ne poznam učinka me zanima, če kajenje sprošča oziroma če ima kakšen učinek.“ Odvrnila je, da ga ima in me vprašala, kako se sproščam. Odgovoril sem: “Z uživanjem veliko in še več čokolade, govorim od sto do dvesto gramov dnevno.“

Minilo je nekaj ur, nakar sem popoldne v nabiralnik prejel sporočilo rednega kupca, ki je želel toliko in toliko kosov in naj pripravim ponudbo. Ker količina ni bila zanemarljiva in mi priprava takšne količine predstavlja nekaj dni dela, sem poiskal bonboniero, sestavljeno iz vsaj osmih okusov, kjer vsak okus praviloma nastopa v paru in je zaznamovan z barvo: modra za mlečno čokolado, zelena za drobljene lešnike, oranžno–rjava za lešnikovo polnilo in tako dalje. Kot vsakič začnem pri najprijetnejših okusih, temnejše in grenke pa pustim za konec ali za naslednjič. Tokrat je bila nuja tolikšna, da je pošlo vse, vseh dvestopetdeset gramov, pred mojim odgovorom s ponudbo.

Nekaj dni za tem sem odkril nežne kroglice uveljavljene švicarske čokoladnice z imenom in njihovo linijo izdelov, ki se prične z isto črko kot naše glavno mesto. Kroglice so pakirane v rozasto škatlo oblike šeststrane prizme in vsaka zase je v to barvo tudi obvita. Četudi mi čokolade z jagodnim polnilom niso priljubljene, so te kroglice iz mehke bele čokolade in z jagodnim polnilom razpršenim po vsej notranosti božanske. Pojedel sem dve, ostale sem podelil in nekolikoliko kasneje sem prejemal samo še vprašanja, če jih imam še kaj.

Mraz malodušja

Dvonivojsko preverjanje – modni pristop grenitve razpoloženja, ker v nujnosti ne deluje in naslednji dan še kar ne. Sporočilo ni bilo dostavljeno, četudi je bilo že drugič odposlano. To ni bilo prvič. Prvič, pred leti, sem nekako v tisti nuji uspel s telefonskim klicem doseči, da so mi dodali še drugo telefonsko število, katero pa sedaj nisem mogel izbrati za prejem sporočila. Z vztrajnostjo oziroma s poskušanjem mi je drugi dan le uspelo vstopiti brez kakršnega dodatnega preverjanja in tako, da še meni ni jasno kako. Za nameček pa jim je težko priznati, da imajo težavo oni.

Trg zgodovine

En dan sem mimogrede smuknil v prodajalno rabljenih oziroma obnovljenih stvari. Stolčki, mizica, na njej oranžen pisalni stroj ter rdeč telefon … Saj imajo, precej imajo, ampak v vsem tem nisem videl drugega kot prizorišča za snemanje oziroma vir pripomočkov za poustvarjanje preteklosti na odru neke predstave. Vsi ti predmeti zame nimajo nikakršne zgodbe. Kaj mi bo ta šalčka, ta krožniček, ta videokaseta … zakaj ne bi bila tista šalčka, tisti krožniček … zakaj bi sploh kaj bilo.

Že tako imam dovolj navlake, preveč navlake. Če si kaj želim, je to mikroskop, sicer ne z veliko povečavo – toliko da razločim desetinko milimetra v bleščeči, zrcalasti okolici, vendar takšen, da ga je mogoče pričvrstiti na rob mize ali steno in povleči k sebi ali odriniti stran oziroma ga uprabljati kot namizno svetilko – pod objektivom ni ničesar, vendar ga zaenkrat nimam kam trajno namestiti, začasne oziroma vedno–v–napoto rešitve pa si ne želim.

Začuda so v prodajalni imeli tudi gramofonske plošče. Tega sprva nisem opazil, dokler tam ni neko dekle po njih vprašalo, saj so bile zložene v pohištveni omarici dnevne sobe. Motiti je nisem želel, dodatno pa sem se tolažil; kar je bilo zanimivega, so že pobrali, nekega blaženega odrešenja ali česar koli drugega pa tudi ne bom doživel. Še na tiste, ki jih imam, nisem položil igle že vsaj dve leti, zagotovo tudi več.

Po moje je tako, lažje dostopno manj cenjeno.

Spomina piš

Takšen čas, mogoče je bil celo prvi maj, nekje tri ali štiri leta nazaj v času množičnega širjenja okužbe, sem se peljal na vlaku, katerega je gnala parna lokomotiva na premog. Izpostavil bi tri stvari.

Vonj premoga je tako izrazit in značilen kot vonj konoplje med sprehodom v parku. Ko se ga oziroma se jo zavoha, se točno ve, za kaj gre. Temu sledi dim, ki se vali glede na veter. Ko se lokomotiva pelje v smeri vetra, je vožnja užitek. Ko pa se smer spremeni in lokomotiva pelje nasproti vetra, dim nese v vagone in vožnja niti pod razno ni več uživanje. Ker se v dimu znajejo tudi ogorki oziroma iskre, ti v ustih ustvarijo ogaben okus, zato se je v izogib temu bolje peljati s pogledom nazaj. Zadnja, tretja, stvar pa je izviren izkoristek tudi odpadne oziroma izkoriščene pare, zaradi katere se lokomotiva oglaša „čuha–puha.“

Lokomotiva ni nič drugega kot parni stroj s kotlom, ventilom in valjem z batom, ki žene kolo.

Cev iz ventila (prekat za izkoriščeno paro) je speljana na dno dimnika in, ko para zapusti valj, bušne v dimnik in skupaj z dimom zapusti dimnik. Ker en obrat pogonskega kolesa pomeni dva hoda bata (polnjenje in praznenje valja), para useka enkrat na obrat oziroma dvakrat na obrat (dva valja, en za levo kolo, drugi za desno, neenakomerno). Hitrejša vožnja pomeni več obratov, pogostejše zapuščanje dima iz dimnika in višjo frekvenco buhanja. Ko se dotok pare v dimnik zapre, v dimniku nastane podtlak, ki povleče svež zrak pri kurišču, kar pripomore k višji temperaturi gorenja.

To pa ni vse. S porabo pare se v parnem kotlu porablja tudi (še ne uparjena) voda, zato jo je potrebno nenehno dovajati iz rezervoarja. Ker je v kotlu para pod pritiskom in ta pritiska na vodo, je potrebno svežo vodo vbrizgati. Črpalka za vbrizg tako kot tudi piščalka deluje na paro in v izvedbi te lokomotive izkorišča Venturijev učinek, zato se jo imenuje parni injektor. Sodeč na strojevodjino vzhičenost pri razkazovanju in razlaganju tega sestavnega dela, smatram, da je ta injektor najpomembneši del lokomotive.

Luknja zamika

Neverjetno, kako ljudje utrudijo. Včeraj mi po vrnitvi iz službe ni preostalo drugega kot ležanje, ko sem začutil še toliko bolj utrujene noge. To popoldansko ležanje po dveh urah še vedno ni prineslo občutnega izboljšanja.

Ljudje utrujajo, ko in ker se ne znajo izražati. Trdijo, da imajo težavo in to je vse, kar pride iz njih. Ko se iz njih izvleče podrobnosti, dobijo rešitev, a zopet trdijo, da imajo še vedno težavo. Ko se iz njih zopet izvleče podrobnosti, se ugotovi, da rešitve sploh niso upoštevali oziroma jo preverili. Torej so žejni, dobijo pijačo, ne pijejo in se še vedno pritožujejo, da so žejni. Najbolje se je umakniti, takrat premisliti, ker bi jim sicer nasul en kup nepravilnosti, največkrat iz nespoštovanja pogodbenih obveznosti oziroma dolžnosti. Zakaj bi zgubljal energijo, voljo? Zakaj bi bil zagrenjen? Zakaj ne bi tega prepustil drugemu? Tistemu, čigar delo je to.

Nekje mora biti vedno meja. To je moje, to je od nekoga drugega. Besede so pomembne, ne sme se reči: „To ni moje,“ ker bi to pomenilo zavračanje. Ni mi težko storiti, vendar storim prvič, storim drugič … storim osmič in potem se navadijo. Koliko dodane obremenitve sem tako dobil? Iz svoje pripravljenosti, požrtvovanja, zato mora biti nekje: „Ne.“

In, ko je tako, to določeni razumejo kot žalitev ter odvrnejo: “No dobro, če je že tako, bom pa sam.“ Zato je zopet zlato pravilo umik. Če je človek umakjen, zavrnitve ne more reči. Tega mu ni potrebno reči, ker ti utrujajoči ljudje komunicirajo izključno ustno. Ti ljudje so manipulatorji. Beseda ima pravi pomen, čeprav je za moj okus tujka oziroma si želim nekaj bolj slovenskega.

Poklicni manipulatorji – manipulatorji v službi; kaj so in kako se obnašanjo iz mojega nestrokovnega vidika, ker nisem ne psiholog ne pravnik.

• Komunikacija je skoraj izključno ustna. Tudi preko posrednikov.
• Če in čeprav ima pristojnost za spremembe in si jih želi, raje jamra tistim, ki te pristojnosti nimajo.
• Čeprav ima pravico odločanja, se ne odloča.
• Ne želi se izpostaviti in zato skuša svoja dejanja oziroma odločitve preložiti na druge, da bi se s tem izpostavili drugi.
• Ne zna dati nedvoumnih, predvsem pa celovitih navodil.
• Nima načel, svoje mnenje in vedenje spreminja glede na sogovornika in okoliščine.
• V večji skupini je raje tiho, saj tedaj ne more vsakemu govoriti po svoje.
• Če je ta oseba vodja, zapisniki sestankov ne obstajajo. Če pa obstajajo, se sklepi sestanka ne potrjujejo, ker zapisnik sestanka ne izraža vsebine sestanka.
• Ko so težave, so krivi drugi. Ko ti drugi dokažejo, da so naredili pravilno, o tem nihče drug ne ve.

Umik (torej neustni stik, tudi torej izogibanje telefonom, telefonskim klicem) ter lepa slovenska pisana beseda. Oh, kako je tedaj svet lep.

Črke senca

Danes sem šel kolesarit. Zaradi močnega vetra lahko rečem; kar jadrat in se zato vozil (časovno) dlje. Zaradi daljše izpostavljenosti je koža spremenila barvo, a upam, da zato ne bo hujših posledic. Po skoraj osemdesetih kilometrih sem zadovoljen, saj sem šestdeset metrov od glavne ceste na obrobju naselja opazil še tri srne in to sredi dneva.

Ta teden sem izpraševal ljudi, če berejo knjige in jih. Jaz jih ne. Berejo jih, ker jih zgodba pritegne. Izjavi, da bi preberala po petsto strani zaradi (detektivske) zgodbe, ne verjamem, četudi bi bila knjiga žepne velikosti. Če sem kdaj bral, sem bral zaradi šole oziroma učenja. Snov sem prebral enkrat, potem pa mi je že zmanjkalo časa, četudi sem začel brati že en teden prej. Petsto strani po tej hitrosti bi mi vzelo po nekaj mesecev, kaj šele en dan.

Nadaljevanje enega pogovora je mimogrede pokazalo, da poznam dve osebi, ki trdita, da je Zemlja ravna. Prvi ima narejen skrajšan program srednje šole, morda triletni program ali pa zgolj osnovno šolo. Druga pa ima doktorat znanosti. Sklepa še ne morem oblikovati.

Oblast dela

Kaj bom letos počel? Želim se znebiti navlake, ki jo prinesem domov. Resnično odleže mi, ko gre kaj proč, čeprav se še vedno sprašujem, ali naj gre ali naj ostane.

Kaj ustvarjam? Nekaj dolgočasnega z vrhuncem neugodja pri koncu, ko ne vem, ali mi bo uspelo. Ko mi uspe, se počutim praznega, saj po cilju ni ničesar več. Danes sem uspešno usposobil tipalo vlažnosti za razvlaževalnik zraka, ki sem ga tak čas lansko leto rešil pred odvozom na smetišče. Večino časa sem potrošil za razumevanje okvare, okvaro delno odpravil in letos tudi še dokončno. V vsakem primeru bi lahko kupil nadomestni del, vendar sem raje potrošil štirikrat več denarja in sedemnajstkrat več časa, a mi je ostalo znanje.

Kako ustvarjam? Premišljeno, dovršeno in ponosno, da si lahko čestitam, da bolje ne bi moralo biti. Seveda ima to tudi stranski učinek: če česar od tega ne morem doseči, se ne lotim.

Odeje ideje

Večkrat sem poskusil prenašati nek zvok preko telefona, vendar pri tem nisem bil uspešen. Najprej sem smatral, da mikrofon telefona izvora zvoka, katerega želim, da ga sliši sogovornik, ne pobira dovolj dobro oziroma da mikrofona ne znam pravilno postaviti pred izvor. Tudi drugi so si prizadevali, da bi slišal njihov zvok na moji strani, vendar ga nisem.

Sedaj sem ta problem raziskal in prvi razlog je povezan s človeškim glasom oziroma, kje se glas tvori in kako se, torej s tistim, kar je bilo nekoč pri slovenščini poimenovano kot zveneči nezvočniki, nebniki, nosniki, sičniki … vsekakor pa nismo zmožni posnemati klavirja, kitare … To omejitev tvorjenja so iz ekonomskih razlogov izkoristili za zmanjšanje pasovne širine, kar pomeni več sočasnih klicev. Drugi razlog pa je vgrajen sistem dušenja hrupa, saj se telefon poglavitno uporablja za pogovore, zato prenos preostalega, v posebnem hrupa okolja ali glasbe koncerta ni zaželen.

Romanje razmer

Nekaj tednov nazaj sem se navdušil nad ponovno uporabo plastičnih mas. Po hitrem pregledu obstajata dve skupini teh mas: termoplasti in termoseti. Za ponovno uporabo so najprimernejši termoplasti, saj jih je pri višji temperaturi mogoče preoblikovati oziroma jih brizgati v kalupe. Termoseti se s povečevanjem temperature ne mehčajo, zato jih predvsem drobijo in nato prešajo ali uporabijo kot primes.

Umetne mase za ponovno uporabo so označene s tremi puščicami, ki sestavljajo obliko trikotnika, ter s številom znotraj omenjenega trikotnika. Postopek je preprost: umetne mase se loči glede na to število in glede na barvo, potem se jih zmelje na delce, delce segreje v zmes ter jo potisne v kalup.

Preprosto dokler se ne začne preračunavati, koliko stanejo stroji ter energija zanj. Za dodatek mora biti tudi umetna masa čista, zares čista. Praviloma bi morali pred zavrženjem vsake embalaže v smetnjak za embalažo to umiti. Koliko ljudi to sploh počne? Torej so potrebna še čistila, energija za pranje in seveda obdelava odpadnih vod.

Na koncu se izkaže, da je v trenutni ekonomiji ceneje neuporabiti obstoječe umetne mase za izdelavo novih, zato trenutno tudi ni vzpostavljenih shem vračil plastenk. Deluje le kavcijski sistem steklenic za nekaj vrst pijač. V tej shemi ni potrebno zgolj čiščenje, tudi steklenice morajo biti namensko izboljšane – z debelejšo steno, da se težje razbijejo.

Po mojem mnenju najboljši pristop k zmanjševanju odpadkov preprečiti njihov nastanek. Pomislite. Vrečka za smeti je takoj smet.

Rezultat senc

Pri vključevanju v gost promet, natančneje pri združevanju dveh voznih pasov v en vozni pas, izkoristim okornost težjih vozil — tovornjakov, saj ti ne morejo pospešiti toliko kot avtomobil pred njim in nastane priložnost za moj avtomobil.

Sovražim kolesarske steze v mestih, ker to so steze z ovirami: robnik spust dol, robnik dvig nazaj gor, avtomobili pri vključevanju v promet, pešči, vozički in podobno.

Čuvaji cest

Po prečkanju železniških tirov na dokaj novem asfaltu je bil občutek enkraten in prav takšen, kot da sem kolesaril prejšni teden, kot da vmes ni bilo štirih mesecev premora. Nekaj truda moram še vložiti v prehrano, da mi ne bo zmankovalo energije. Ta je še vedno nujna pri zaključevanju.

Vsako križišče pomeni svojo odločitev in skoraj vsaka odločitev je prava. Vedno obstaja pot nazaj in imam možnost, da naslednjič ne izberem ceste v gradnji. In je ne bom, vzel bom vzporedno cesto.

Cena izraza

Morda se bom, morda se ne bom znebil svojih dveh lastnosti, ki me najbolj omejujeta, a me tudi določata. Ti sta moja neodločnost in moje nezaupanje. Namesto dveh poti, jih bom našel šestnajst, med katerimi se ne bom znal pravočasno odločiti. Ne potrebujem pomoči, sam znam najbolje.

Neodločnost je povezana s prekomernim premišljevanjem posledic vsake odločitve in tehtanjem med njimi. K sreči vedno obstaja tudi odločitev za neodločitev.

Nezaupanje pa se najbolj kaže v temu, da dela ne delim naprej. Predaja vseh navodil in podrobnosti je zamudno, hkrati pa želim imeti nadzor nad izvajanjem in kakovostjo izvedbe, kar zopet terja čas. Sestanki, predvsem ustni, so trošenje časa. Ljudje cenijo kakovost izvedbe in pravočasnost, vendar lahko tako opravim le tiste naloge, za katere vem, kako se jih opravi, oziroma obstaja le ena pot do cilja. Po drugi strani pa nimam slabe vesti, če imajo nekateri ljudje primanjkaj in obljubljajo gradove v oblakih, česar tehnolog ne more uresničiti in se stvari zavlečejo.

Na koncu bom naredil tako, kot sem to storil na psihološkem testu, kamor so me napotili zaradi dela na višini. Na testu sem moral večkrat izbrati tisto besedo med dvema besedama, ki me bolj zaznamuje. Ker so se iste besede pojavljale v različnih parih in sem želel v odgovorih imeti vzpostavljen red, sem vseh dvanajst besed zapisal v vrsto, pri čemer so bile na levi tiste manj in na desni tiste bolj zaznamujajoče. Nisem se toliko posvetil sami razporeditvi besed oziroma njihovem pomenu, pomemben mi je bil zgolj red v odgovorih. Zanimalo me, če to cenijo oziroma če to v odgovorih zaznajo. Urejenost za predstavo na primeru pomeni, če je Janko nižji kot Simona in Simona nižja kot Marjan, mora biti tudi Janko nižji kot Marjan in ne obratno, strokovno se to imenuje tranzitivnost. Ko sem imel besede v vrsti, mi ni bilo več potrebno ob vsakem paru besed brati razlage posamezne besede in sprejeti odločitev glede na pomen, zadoščal je vpogled v vrsto. Izida svojih odgovorov nisem nikoli izvedel. Delo na višini imam odobreno.

Greha občutek

Ah to vreme in moje razpoloženje prilagojeno temu: užaljeno vesel oziroma veselo žalosten pomorščak na nasedli jadrnici s pomanjkanjem hrane.

Ljudje, sprijazite se, da z mobilnim telefon ne bova nikoli nerazdružena. Joj, kolikor zanikanj toliko razumevanj napisanega. Poenostavljeno rečeno, nanj nisem navezan, pogosto ne vem, kje ga imam, če se komu oglasim, to razumejo kot čudež. Ne boste me prepričali k pogostejši rabi in nikar ne sodite po sebi. Če so ljudje živeli in preživeli trideset let nazaj, ko telefonov še ni bilo (toliko), bomo preživeli tudi sedaj. So tudi dnevi, kot je danes, ko je telefon neprestano pri meni, a z razlogom. Tudi med kolesarjenjem ipd. je telefon poleg.

Nekaj tednov nazaj sem zasledil izjavo zapisano približno petindvajset let nazaj: „Na svetu je Internet.“ Sedaj bi ga prepisal kot: “Svet je na Internetu.“ Telefoni so v zadnjih desetih letih dobili več kot pamet, glavnina pa v roke povezavo z Internetom in posledično edino povezavo s svetom. Ker je telefonov s tipkami je le še peščica, niso bistveno cenejši in na njih ne morem uporabljati spletne banke, uporabljam pametni telefon. Meni služi še kot budilka, za prikaz točnega časa in za priložnostno poslušanje oziroma predvajanje glasbe, s čimer ne izgubljam časa s pripravo namenske naprave. Kakovost zvoka pa me glede na majhnost naprave osupne.

Sedaj, če ni na klik, ni … zato še eno skladbo iz časa kaset, ko se je poslušalo radijsko postajo, čakalo na skladbo in na pričetek snemanja, oziroma iz časa presnemavanje kaset, ki je trajalo tako dolgo, kolikor je bilo nanj posneto.

Poglavje zmag

Tehnika, ki sem jo letos osvojil, je tehnika štirih sekund. To tehniko uporabljam na sestankih in rezultati oziroma posledice so obetavne. Ta tehnika ni nič drugega kot pravilo, da pred odgovorom na vprašanje vsem prisotnim počakam štiri sekunde. Če se v tem času na sestanku oglasi kdo drug, mi ni potrebno odgovarjati. Danes sem sicer moral pravilo opustiti, saj je sestankovanje obtičalo in sem iz dolgočasenja prevzel vodenje.

Izgled resnosti

Bilo je obdobje, skupaj trajajoče dva tedna, ko so me pri skoraj vsakem obisku poštne poslovalnice in bencinskih servisov spraševali po davčni številki, misleči, da pošiljam za podjetje ali točim gorivo za podjetje. Njihov razlog mi je ostal neznan, saj sem se tisto obdobje obnašal enako kot pred tem in po tem. Količina pošte ni odstopala od povprečja, avtomobila nisem menjal, oblečen sem bil tako kot ponavadi. Potem se je kar nehalo.

Sicer pa je danes že drugi dan, ko ne in ne morem izreči določene (bistvene) povedi določeni osebi. Ker je to tako težko, sem si bil naredil načrt z dvema točkama in sem pričel, kot prvo velja to in to. Ko sem moral preiti na bistveno drugo točko, je nastal mrk. Nekaj deset minut kasneje sem poskusil ponovno z dvema točkama, pri čemer je bila sedaj prva točka drugačna, pri drugi točki pa se mi je zopet ustavilo. Poskusil sem v tretje. Isto, vendar sem namesto druge točke rekel, da bom počakal zunaj. V četrtem poskusu sem namesto drugege točke imel že tretjo in četrto točko. Bil sem res potrt. To slabo energijo sem prenesel v noge in sem hodil sem in tja. Tuhtal sem, da si bom poved druge točke napisal na list papirja in jo prebral. Seveda mi tudi to ni uspelo.

Nato sem se domislil nečesa drugega, povsem nepovezanega. Udejanil sem eno izmed mojih (norih) idej in, ko mi je uspelo, sem planil v krohot. To sem pokazal drugim, ki udejanjenega niso razumeli. Pričakovano niso razumeli, saj nisem želel preveč razkriti. Čez nekje pol user sem poklical omenjeno določeno osebo po telefonu. Zopet sem začel s prvo točko, ki je bila tokrat nekaj sedmega, namesto druge točke pa sem rekel, da se vidiva v ponedeljek. Neverjetno.

Napera izvleka

Živeti radovedno ni lažje, je le časovno potratnejše, saj ni hitrih in preverjenih receptov ali uveljavljenih pravil. Živi se z razumevanjem, dojemanjem in navsezadnje tudi s poskušanjem. Človek spozna in pozna svoj celotni podvig, od pričetka do zaključka. Neutemljenih odločitev ni … „Ali je nekje odgovor? Ali je nekdo, ki ve?“

Ko plačujem z gotovino, izročim bodisi točen znesek ali tako natančen znesek, da se mi vrne kovanec, dva ali bankovec. Zgodbi sta dve. Enkrat sem v Ljubljani želel nekaj kupiti (kaj se ne spomnim več, to je bilo vsaj že petnajst let nezaj), vendar iz nekega razloga nisem (zagotovo niso imeli ali sem bil prepozen), zato sem gotovino odnesel na tamkajšno banko, kjer so me vprašali, koliko imam. Izrečeno vrednost so vpisali kot polog. Zatem so izročeno gotovino vstavili v stroj za preštevanje in takrat sem izvedel, da sem storil napako. Ugotovil sem, da sem gotovino štel kot minute. Torej sem za vsakih šestdeset evrov enoto prenesel naprej oziroma sem prištel sto. Vpisan znesek so mi vzeli iz računa in vpisali točen znesek. Druga zgodba je vezana na vračilo v kovancih, kjer se je izkazalo, da so bile vmes še druge valute. To se ni zgodilo enkrat, to se je dogajalo. Manj kot mi vrnejo, hitreje preverim in preštejem.

Malenkosti spreminjajo osebnost.

Razpoka dneva

Sobne rasline so zakrile psa, ki s taco moli v krizo. Te krize še nisem ubesedil in menim, da je čas pravi.

Opazujem druge, opazujem oponašanje ljudi in življenjska obdobja. V naši kulturi je to obdobje izobraževanja, obdobje zaposlitve, obdobje starševstva in obdobje upokojitve, po večini v tem vrstnem redu. Je to vse? To ne more biti vse. Nočem, da bi bilo to vse.

Nisem še raziskoval menj drugih ljudi. Mogoče to za njih sploh ni omembe vreden problem in se s tem ne ukvarjajo – s tem so se sprijaznili. Jaz se nisem, zame je takšno življenje sužnja. To ni sužnjelastništvo, človek je suženj le sam sebi – služenj svojih želj. Kos razmisleka je sledeči: Človek hodi v službo, da zasluži. S tem si kupi hišo. Ker si je kupil hišo, hodi v službo, da si jo odplača. Ker je pot dolga, si kupi vozilo. Ker si je kupil vozilo, se vozi v službo, da ga odplača, itd. Razmere v službi se spremenijo. Človek si želi druge službe, a je zadolžen ter ne ve, kako bo v njegovi novi službi ipd.

Ravnokar našteto ljudje počno, razen če podedujejo ali je plačnik nekdo drug, ampak plačnik vedno obstaja. Seveda niso vsi ljudje takšni. Vodilni ljudje oziroma bolje rečeno lastniki podjetij živijo drugače, večinoma bolje, ampak delež teh ljudi je majhen. Kakor koli, takšno nizanje vzročno-posledičnih povedi, me je vzgojilo drugače. Dejansko se skušam izogniti vsem pastem, ki človeka pahnejo v vrtinec samega sebe.

Mobilni telefon za nekaj sto evrov oziroma skoraj že tisoč evrov? Ne.
Osladkana pijača s tavrinom in kofeinom? Ne.
Naložbeni skladi in obročno odplačevanje? Ne.
Udoben in razkošen avtomobil s kromiranimi obrobami ali spuščenim podvozjem? Ne.
Igranje iger na srečo? Ne.

Ampak lahko bi … zakaj ne bi? Zakaj bi? Lahko bi… ampak vprašanje, ki vedno deluje je sledeče: „Ali to zares potrebujem? Kaj bom s tem? Kolikšna je dodana vrednost?“

Ljudje, ki temu nasedejo, so zame reveži. Reveži, saj stradajo, ker nekje pač morajo vzeti. In, kolikor sem opazoval, nasedejo povečini ljudje, ki že tako ničesar več nimajo in njihovo stanje se le še poslabša.

Kako se pastem izognem? Z analizo oziroma z dvema vprašanjema:„ Kaj imam?“ in „Kaj želim doseči?“ Včasih na to nisem bil pozoren, ampak sedaj se držim za glavo in nasmehnem, ko zaslišim ljudi, ki rešujejo problem, ki ga ne poznajo, v smislu, da ne vedo, kaj naj bi sploh reševali, ker se niso vprašali, kaj imajo ali kaj si želijo. Potem pa rešujejo nek povsem drug problem …

Ker sem vse zgornje želje zavrnil in bi pričakovano zavračal tako naprej, je logični sklep ta, da želj nimam, da si ničesar ne želim. Kaj si sploh želim? Želim si radovednosti in raziskovanja. Za to potrebujem čas. Čas, ki bi ga sicer potrošil v vrtincu samega sebe. Vsi imamo svojih štiriindvajset ur dnevno, razlikuje se le delež, koliko ga namenimo kapitalistom.

Ovčjereja narodov

Ah ta moderna tehnologija, vsakih deset let nekaj udarnega, s čimer se zaposlijo množiče. Še pred časom so bile v igri t.i. kriptovalute, s katerimi je peščica obogatela, večina pa zato izgubila. Sedaj pa je na pohodu ta „umetna inteligenca“ s svojimi lovkami na vedno več področjih.

Ljudje pa postajajo neumnejši. Včeraj sem namreč opazil slovenske podnapise slovenskega govorca, saj je ta pri svojem govoru uporabljal preveč tujk. Te besede se tako redko uporabljajo, da mi ni jasno, zakaj ne bi uporabljal ustrezne besede oziroma kje zavraga je človek staknil te tuje besede. Najverjetnejši razlog uporabe (po moje) je izrazna moč, zaradi česar se pri preklinjanju na slovenskem ozemlju predvsem uporabljajo besede oziroma besedne zveze iz južnih jezikov.

Voditelji držav postajajo manj razsodnejši. Več vojn, več nasprotovanj, višje cene … same nepotrebnosti, otročje igre metanja polen pod noge.

Mislim, da je prišel čas za gojenje sobnih in okrasnih rastlin. Mogoče še sadnega drevja, od tega bom kaj imel.