Navoja tekočine

Kupil sem si novo lepilo, saj sem imel pozimi z dotedanjim vedno več sitnosti. Celo segreval sem ga, da je postalo tekoče. Pri nakupovanju sem si prebral navodila in dojel, da sem starega nepravilno skladiščil (izven primernih temperatur) in ga uporabljal vsaj štirikrat dlje od (predvidenega) roka uporabe.

Novo je brezbarvno, strdi se v pol dneva, packe se očisti z vodo, staro je bilo rumenkasto, po odprtju pločevinke je spustilo neprijeten vonj, trdi se najmanj en dan in packe so netopne v vodi. Vzel sem desetkrat manjše pakiranje, saj bi bil kilogram in pol preveč za mojo potrošnjo.

Zelo pozdravljam na nalepki napisano mešalno razmerje, saj sem šele pred enim letom izvedel, da obstaja razlika med razmerjem tež in razmerjem prostornin. Mešal sem narobe: napake za deset odstotkov.

Kupil sem si tudi novo vrv. Prodajalka je vprašala, če lahko namesto dvesto metrov pošljejo dvakrat po sto metrov, s čimer sem se strinjal, nisem pa se več strinjal, ko sem odprl škatlo. Dobil sem res sto metrov, drugih sto metrov pa je bilo razrezanih na pet, sedem, petnajst, osemnajst in petinpetdeset metrov, vsakič na svojem kolutu. K sreči res ne potrebujem sto metrov v enem kosu, a naslednjič napišem, naj mi ne pošiljajo več toliko kolutov.

Mehkejše ščetine

Po daljšem omahovanju sem se le spravil v prodajalno odprto zgolj eno popoldne tedensko po zobne krtačke, kajti svojo sem imel že preveč razcefrano. Upal sem na popust, kot je mi sodelavka dejala kakšen mesec nazaj ob kosilu, vendar mi je tamkajšna prodajalka povedala, da potrebujem njihovo kartico izdano pred nekim datumom in če hočem popust, naj si kartico sposodim. Pogledal sem ceno kratačk in odšel.

Napotil sem se v trgovino, kjer sem jih vedno dosedaj kupil, a raje zašel v drugo večjo trgovino. Tam sem zopet pogledal ceno in trgovino zapustil, saj je bila cena višja od cene brez popusta v prvi prodajalni. Nazajgrede sem se ustavil v trgovini, kjer sem jih vedno dosedaj kupil in sem jih kupil tudi tokrat. Vzel sem jih še enkrat več kot bi jih sicer, saj je bila cena občutno (to pomeni na občutek — približno) nižja kot bi bila v prvi prodajalni s popustom. Na klinu je ostal le še en zavoj, tako da smem reči, da sem jim pobral skoraj vse. Čeprav mi barvna paleta krtačk ni bila po okusu, bi vzel tudi zadnje, če bi bil le prepričan, da imam na bančnem računu dovolj denarja.

Tudi stranka na blagajni pred mano, za katero smatram, da je tudi moja sodelavka, sicer ena druga, a se tam o tem nisem želel prepričati, jih je tudi kupila poleg še nekih čokoladic. Mimogrede sem pred tem (na poti v večjo trgovino) srečal še eno sodelavko. Mogoče pa bi jih še več.

Končno imam novo krtačko in sem srečen. Nisem pa srečen, ker nisem pravočasno odpisal na sporočilo mojega naročila, če dovolim, da namesto dvesto metrov pošljejo dvakrat po sto metrov. Zdaj bo dostava še zamaknjena za en dan in že tako sem imel zakasnitev zaradi potrjevanja plačila.

Soglasje otožnosti

Lansko leto kot tudi vsa leta dosedaj sem očitno bil dovolj brezbrižen in takšni so bili tudi drugi ljudje, toda oni le do lanskega leta, zato so letos opazili in upoštevali mojo izjavo oziroma mojo splegledano izjavo. Če bi le lansko leto dejansko prebral vprašanje in označil DA, letos ne bi imel za doplačati davka trikrat več kot dosedaj.

Karkoli, nadalje vrtanje v srž je podalo pojasnilo. Označen DA ali neoznačen DA, ista figa; kriva je sprememba zakonodaje, ki je premetenim ljudem ukinila določeno ugodnost. Bojda naj bi bilo v Sloveniji takšnih le dva tisoč in to so storili za poenostavitev oziroma poenotenje postopkov (pri sebi). Vlada, najlepša vam hvala za tako spodbudno okolje; mogoče bi bil Ciper boljša izbira, ampak če bom ostal pri tem znesku, bom še vedno na boljšem kot marsikdo.

Tkivo črtovja

Obstajajo spletne strani z glasbo in predvajanjem na klik, z neomejenim in brezplačnim ponavljanjem ter z možnostjo, da avtor z nje zahteva umik svojega (glasbenega) dela, kar storijo brez ugovarjanja. Ena izmed njih se prične na črko s konca angleške abecede, ampak jaz po svojem značaju ne želim glasbe na klik, temveč glasbo na dvoklik kot nekoč. Podvig pričnem s poznavanjem imena avtorja in naslovom skladbe, kar z dodatnimi namigi vpišem v iskalnik kot nekoč.

Ampak iskalniki so postali neumni, kajti zdaj mislijo, da vedo, kaj jaz mislim, da iščem, in tega nisem opazim samo jaz. Ne, jaz iščem dobesedno tisto, kar sem navedel. In ne, ne obnašajo se tako le, ko mislijo, da je moj namen kršitev avtorskih pravic, temveč tudi sicer. Ko sem konec lanskega leta iskal na primer, ideje za okrasitev novoletne jelke, mi je na tretji strani zadetkov ponudil nakup kopalne kadi. Ta zadetek mi je bil tako zgroženo zgrešen, saj ni vseboval niti ene ključne besede, s katerimi sem začel.

Po več kot pol ure, sem le staknil album s skladbo, toda ta pot ni bila lahka. Na tej poti je veliko in veliko preveč pasti za neuke ljudi. Če odmislim popolnoma zgrešene zadetke, so vmes poskusi, da se človek včlani v SMS klub, kupi naročnino za nepovezano stvar, klika na oglase, izpolnjuje ankete brez konca ali si prenese programsko opremo z vprašljivimi nameni oziroma z nepoznanimi posledicami.

Torej četrt stoletja po prehodu v enaindvajseto stoletje je splet postal grozovit. Spomnim se, da je na njem mrgolo informacij, kajti graditi in izpolnjevati so ga začeli zanesenjaki. Zdaj se informacije skriva in tako ni le na spletu.

Dogaja se tudi t.i. industrijsko vohunjenje. Na primeru to pomeni, da farmacevtsko podjetje napoti človeka v konkurenčno farmacevtsko podjetje, kjer je njegovi prvi korak, da se tam zaposli. Ko je enkrat zaposlen, tam pridobiva znanje in ga posreduje v prvotno podjetje, ali pa odpre svoje podjetje z isto dejavnostjo, če lahko dejavnost opravlja v lastni režiji, na primer popravila in vzdrževanje motornih vozil.

Podobno je pri znanosti oziroma z znanstvenimi članki. Nihče pri zdravi pameti ne bo javno objavil članka za vzgojo kur, ki nesejo zlata jajca, temveč bo to zadržal zase ali drago prodal. Objavlja se dela „no shit, Sherlock“ in upa, da bodo objavljena v revijah, ki so uvrščene v razrede A'' oziroma A', ter zato avtorju prinesle nadpovprečno znanstveno uspešnost. Največ informacij ima torej gospodarstvo in jih skriva z razlogom ohranjanja svoje prednosti.

Če se vrnem nazaj k medmrežju duhov – spletu, se sprašujem, kaj ljudje sploh najdejo tam. Iskalniki so dandanes bolj kot manj neuporabni; vedno več je (po)narejene vsebine z umetno inteligenco in samo še čakam, oziroma smo že tam, kjer se bo inteligenca nove generacije učila na površnih izdelkih svojih predhodnikov. V posebnem je tudi glasba s spleta lahko popačena in obstaja metoda, s katero se zazna, če je slaba – zgolj le presneta s spletne strani z glasbo na klik.

Pri tej metodi se pogleda njen spektrogram, kar ni nič drugega kot grafični prikaz zastopanosti frekvenc v zvočnem zapisu. Če višje frekvence niso zastopane — izgleda porezano (kot na desni strani spodnje slike), potem je ta zvočni zapis doživel izgubo informacij. Obratno ni nujno res; zvočni zapis je lahko doživel izgubo informacij, vendar ne izgleda porezan.

Gora globine

Za vse, kar se je zgodilo, a se naj ne bi, in za vse, kar se ni zgodilo, čeprav bi se lahko, obstaja vzrok. Mogoče je znan, a ni nepomemben.

Tedaj se kaj ni izšlo po predvidevanjih in podiral se mi je svet; zdaj, skoraj že petnajst let ali le dva meseca kasneje, bi rekel, da je bolje, da se kaj ni izšlo. Še vedno se je vse nekako izšlo oziroma razrešilo, čeprav mi je bilo tisti trenutek lahko tudi skrajno neprijetno. Kaj če se enkrat ne bo izšlo?

Dodatno obremenitev mi predstavlja še strah pred zamujenim in strah pred nepredstavljimi posledicami. Lažje mi je, ko ugotovim, da teh in takšnih tegob nimam samo jaz, vendar si nisem niti predstavljal, da nas je toliko. Zahvaljujem se vsem, zaradi katerih je sedaj pogonsko gorivo postala omejena dobrina. Včeraj me je na najpogostejšem odjemnem mestu pričakal listek o nedelovanju točilne ročke, zato sem danes svojo srečo najprej poskusil nekje drugje, kjer pa so to mesto razočarano zapuščali tudi drugi. K sreči oziroma kot že omenjeno, da se vedno izide, sem za tem že danes uspel točiti na svojem najpogostejšem odjemnem mestu.

Brez priložnosti ni zamujenih priložnosti.

Ampak v tem svetu, v teh zadnjih nekaj letih, če se ravno ne živi v nekih odročnih krajih v Kanadi ali Rusiji, novice najdejo človeka vsepovsod. So bili ponedeljki, ko človek ni vedel, kakšna cena bo v torek, in ni mi še uspelo izbrskati zakonske podlage oziroma se mi dokopati do vira na dan pred spremembami o prihajojočih spremembah; te dni pa se že skoraj dva tedna ve, kakšne bodo cene. Bili bi tiho, čez noč spremenili cene in to bi bilo vse. Prerivanja ali pomanjkanja ne bi bilo.

Tako trhel in povezan je svet …

Skočna pesjad

Po Grenlandiji, sedaj še Iran in moje naložbe v vrednostne papirje v tem letu ostajajo v slabem stanju. Težko je biti pameten in preračunljiv. Nakup, katerega sem označil za katastrofalnega, se je letos za nekaj trenutkov izkazal za najboljšega in je še vedno med vodilnimi.

Če sem se česa naučil, je to DCA pristop, kar pomeni, da se vsega razpoložljivega zneska ne zapravi v celoti, temveč se ga porablja postopno. Kupuje se vsak dan nekaj ali vsak teden nekaj. Tako se človek izogne dnevu (slabega tečaja), po katerem mu naložba potone. Temu sledi pretirano zapravljanje časa s čakanjem in upanjem na boljši tečaj, mogoče za dva do tri evre. Bolje je pogoltniti te tri evre in ta čas (pre)živeti kakovostneje. Oh, ljudje, koliko vas je bilo v ponedeljek, ko ste čakali v koloni na (pogonsko) gorivo. Svojo lenobo mi je uspelo premagati v petek pred tem, četudi sem imel dovolj goriva za dočakati ponedeljek, a sem si rekel; bolje sedaj, ko imam čas, kot v ponedeljek, ko bom mogoče moral storiti to in še ono.

Vendar pa mi te iste svoje lenobe mi ni uspelo premagati ta petek, a sem se v soboto le zavzel, da nisem lovil minute to nedeljo. Občutek ob koncu je bil slasten, a ne dovolj; naslednjič se bom moral zopet preganjati.

Za vikend sem brezskrbno presajal gozdne jagode, ki so se na robu vrta res razrastle; celo preveč razrastle. Šel sem prvič letos na kolo; odklop in občutek, kot da vsem ni bilo zime.

Veselje vesolja

Po mojem mnenju sem imel oziroma sem imel občutek, da sem imel, to noč najboljše sanje, čeprav sem pozabil njihovo vsebino. Grobo povzeto je šlo za neko obogateno navidezno resničnost z zavedanjem in vrednotenjem, kjer sem imel možnost odločati oziroma vplivati na to, kako se bodo stvari odvijale.

Okrnjen razcvet

Včasih se zazrem in pomislim, kaj če se svet vrti le okoli mene, da sem edina oseba, drugi so tu le za popestritev sveta; mogoče živijo v svojem svetu tako kot jaz v tem, mogoče me v njihovem svetu sploh ni; toda na tem svetu je toliko stvari, toliko zgodovine, če je ta resnična, in še več ter vsepovsod preveč nesoglasij in nasprotovanj, da bi bil to svet zame.

Nenavadno se mi zdi, da je med vsemi znanimi in pustimi planeti ta zaenkrat edini moder, zelen in raznolik. Mi takšni, sestavljeni iz spojin, in tako, da se zavedamo samega sebe.

Raznolikost podobnega

Čez vikend sem popravljal isto zadevo kot septembra; prikazovalnik temperature tople vode. Tako kot septembra sem zadevo odprl in osumil krivca, vendar tokrat zadeve pred odklopom nisem fotografiral, ker sem to storil že septembra. Tako kot septembra sem si zadevo prinesel na mizo in jo začel preverjati. Tokrat sem se v meritve poglobil, a nisem našel napak. Zadevo sem priklopil nazaj, jo zaprl in prikazovalnik je ponovno kazal vrednost. Tako kot septembra zopet ne vem, zakaj je zadeva odpovedala.

In to me moti, čeprav zadeva zopet prikazuje temperaturo. Zadeva je stara čez trideset let in imam tri pristope. Zadevo „popravljam“ – tako s pogledom, dokler jo lahko, zadevo posodobim ali zadevo zamenjam z novejšo. Nekako težim k prvem pristopu, ker mi je všeč ta starinskost, druga pa bi mi vzela preveč časa.

Popravljanje stvari mi uspeva predobro, kar pomeni, da mi ne predstavlja dovolj težkega izziva, zato mi kopni volja; po drugi strani pa ne želim, da kaj s popravljanjem pokvarim, kar se mi je že zgodilo.

Naravnanost složnosti

Lansko leto sem bil navdušen nad količino zastav na drogovih, tega bi lahko bilo še več.

Bilka nehanja

Tako, kot so iz grude pognali zvončki, so prejšni teden poskočile slovenske delnice in zasenčile preostanek sveta, in tako, kot je danes zasnežilo to isto grudo in te iste zvončke, je padla vrednost tudi teh istih delnic.

Po petih mesecih ukvarjanja, opažam, da mi postaja vse to nekoliko jasneje. K temu razumevanju je daleč največji del prispeval čas, a še vedno se igram in, priznam, nimam ne tehnike ne strategije. Priznam tudi, da me je zamikala omenjena slovenska rast, a sem le upošteval nekaj svojih pravil; ne je ne in dovolj je dovolj, čeprav bi najraje imel kar vse.

Po govoricah najbolj donosni delniški trg je trg Združenih držav, a ta letos životari kot moja dva oleandra v vodi na okenski polici; ne rasteta in ne crkneta, ne glede na to, kako ju pogledam. K sreči mi ljudje gledamo precej podobno ter si naredimo oziroma uporabljamo orodja, da nam je delo lažje. Zaradi teh orodij mi ni potrebno izbirati podjetij, kot sem to sprva nameraval, temveč izberem področje, ki me zanima.

Začel sem vlagati v cel svet, opazil omenjeno životarjenje, se omejil na evropski trg ter zdaj zamenjal zemljepisne okvirje s področji v industriji. Trenutno želim vlagati v industrijo polprevodnikov, v bančništvo v Evropi in v gospodarstvo Južne Koreje. Ker menim, da je čar tega v lastnem izkustvu, nikomur ne dajem in ne nameravam dati kakršnih koli nasvetov. Dam le spodbudo, vsakemu lahko nekaj uspe, če hoče biti uspešen.

Škoda le, da sem vse to odkril pozno.

Drobci številnosti

Nisem jih videl, ampak v petek pa sem jih opazil v šopu na robu dvorišča. Potem sem odšel preverit še klančino poleg in tam so bile tudi trobentice, sicer še ne v tolikšnem številu kot jih je tam na vrhuncu sezone.

Med vožnjo sem jih danes opazil še več. Vsepovsod po bregovih in grebenih so sedaj zvončki. Enako se mi zgodilo jeseni, ko sem na obronku gozda med travo na tleh opazil nazobčane liste, po tri na pecelj, in zatem še več teh naokrog ter zaključil, koliko mnogo mora biti tukaj jagod ob nekem času in da gozd ponuja več hrane kot izgleda. Če se ne bi pred tem poleti ukvarjal s presajanjem gozdnih jagod oziroma temu posvečal pozornosti, listov jagod ne bi prepoznal tako zlahka.

Razprodal sem nekaj svoje navlake človeku, ki je bil po telefonu slišati nadležen, saj ga je zanimala vsaka malenkost in vzelo mi je veliko časa za potrditev oziroma odgovarjanje na njegova vprašanja, da se z njim najraje ne bi srečal. Na mestu predaje pa sva se zarekla za eno uro in mi je želel ponuditi službo, ker ni mogel verjeti, da obstaja nekdo, ki ima tako široko znanje in je vešč toliko podrobnosti.

Ta služba bi bila za nekoga, ki rad potuje, ker se stalno potuje, in za nekoga, ki rad dela z ljudmi, saj z izvajanjem izobraževanj prodaja, razume izzive, predlaga rešitve oziroma odpravlja težave pri strankah, ko ta rešitev ne deluje po pričakovanjih in si tudi pomaga s tehniki v zaledju, skratka neke vrste projektni vodja za uvajanje rešitev na terenu.

Kakovost zavesti

Kot vsako leto se z odhodom zime prehladim in mi teče z nosa. To ne bi bil tolikšen problem, če se ne bi vsake pol ure brisal, zaradi česar postaja to že tako nadležno še neprijetno dejanje.

V petek sem iz utrujenosti dal vse štiri od sebe, v nedeljo pa ponosno zaključil vse, kar me je v petek čakalo, čeprav se še zdaj sprašujem, kako mi je uspelo vse postoriti s čakanjem na zadnji dan. Dejansko sem namesto petih oziroma šestih dni, isti postopek izvajal dva tedna, saj so mi kemikalije zaradi nizkih temperatur postale viskozne, topila pa so hlapela počasneje. Večinoma sem torej čakal.

Včeraj sem potrošil dve svoji uri s parlamentiranjem z umetno inteligenco, da mi poda rešitev za potešitev lastne radovednosti, potem pa sem jo premeteno ugnal tako, da sem šel prebrat dokumentacijo in si odgovor našel v nekaj minutah. Prmejdun, bolj kot sem predvideval, da si bom s tem prihranil nekaj časa, več ga dejansko izgubim.

Po nekje petih letih se je ponedeljkov redni sestanek prevzema, predaje in pregleda tedenskih nalog prestavil na torek. Tudi tu je zavladala umetna inteligenca s svojimi umetelnimi nesmisli, katerih nihče ni kritično pregledal, zato je bila večina storjenih opravil točno takšnih, tja v tri dni. Torej, ta teden še en krog.

Dodelava popolnosti

Nažalost je bilo tudi nekaj poškodb. Rečeno je bilo, da sta prejšno noč dva padla s strehe, zato so bili vsi, ki so se povzpeli na streho, tam tudi navezani. Včeraj pa se je nekdo na strešniku tudi težje ponesrečil, zato so ga odpeljali na šivanje.

Pri vsaki hiši so ponujali pijačo. Pri določenih so pripravili še sladkarije: napolitanke in kekse. Po fotografijah sodeč so se vse ekipe tistega dne prehranjevale v isti restavraciji.

To je bil neobjavljen zapis v nedeljo desetega junija pred šestimi leti nekega posredovanja. Sedaj ne vem več, kje omenjena fotografija je, ampak spomin na to in še več obstaja. Obstaja tudi spomin iz osnovne šole, ko sem si konec vsakega šolskega leta izračunal, kolikokrat moram še ponoviti šolsko leto, da bo konec šole. Ta leta in leta po tem so švignila mimo. Po moje so bila meni najlepša leta takrat, ko sem bil star okrog dvajset let. Tudi zdaj bi bil raje star dvajset let kot toliko kot sem, kajti dvomim, da bom preživel do trikratnika zdajšne starosti in potem bo kaj.

Takrat bo konec vsega. No, konec bo moje volje, moje zmožnosti odločevanja, kaj bom počel, četudi se zna slednje zgoditi še nekaj let poprej. Kam bom odšel? To vprašanje me preganja, odkar se zavedam samega sebe.

Dihotomija postulatov

Preseneča me širnost slovenskih besed in ganejo me ljudje, ki svoj govor popestrijo z manj pogostimi besedami. Po drugi strani pa me razočarajo tisti ljudje, ki se ne potrudijo dovolj, ne izberejo slovenske besede in vzamejo neko tujo, večinoma angleško besedo, ki jo uporabijo tako, da potrebujem razlago.

Leto je mimo, presenetljivo veliko sem zapravil. To vem, ker sem začudeno veliko zaslužil, in obenem ugotovil, da mi je pod črto ostalo osuplo malo. Kam hudiča mi je odšlo?

Močno upam, da se letos osredotočim na svoje (že več let) nedokončane projekte, si ne želim oziroma ne sanjam o novih. Toliko je že bilo postorjenega, da bodo ti projekti donosnejši kot karkoli novega oziroma drugega. Seveda bi še to, to in še tisto, ampak ne razumem, da mora biti nekje črta, sicer zopet ne bo ničesar pod črto.

Veselje idile

Skrbi naraščajo, glava se me več ne drži. Misli tavajo, razmetane so v jutranji megli. Razmišljam preveč, skrenem s poti. V manj kot v pol ure se povlečem nazaj na cesto. Robnik je odrgnjen. Tisto, kar ga je odrgnilo, ostaja neznano. Zamudim deset minut, pred tem še ukradem parkirno mesto. Na koncu se kot nekoč tiščim ob radiator, le brez učbenika. Zdaj so drugi, razpuščeni časi. Ob šestih imam redni sestanek. Dolar pada in pada, a jaz sem žejen. Grem pit.

Blizke odločitve

Neverjetno, dokler ni videno, koliko močne in kako daljnosežne so besede določenega posameznika o prilastitvi ozemlja. V dveh dneh oziroma treh je skoraj ves portfelj prekrila rdeča barva. Zelene so ostale le moje odločitve, za katere sem se kmalu po odločitvi opredelil, da so bile nespametne. Tokrat niso bile več nespametne. Mi je pa tudi zanimivo, kako velja rek: „Daleč od oči, daleč od srca,“ da se za te premike navzdol ne kujem kaj dosti.

Gorje dobrote

Sanjal sem, da sem imel odprt atlas Slovenije in opazoval označene žičnice poleg Valvasorjeve koče, a pri tem nisem bil prepričan, katera žičnica je prava. V drugem prizoru sem bil v kleti te koče in ta je imela veliko garažnih vrat, izstopna točka (parkirišče) do koče je na nadmorski višini tisoč metrov, tekom poti se nahaja tudi grad in pot je kratka; vzame kvečjemu petnajst minut.

Kakorkoli, dan pred tem sem razmišljal, kaj sanjajo popolnoma slepi ljudje, torej tisti ljudje, ki so od rojstva slepi in niso oslepeli tekom odraščanja. Ti ljudje niso nikoli videli barv, poznajo le oblike, ki so jih spoznali skozi otip. Ti ljudje sanjajo praznino, sanjajo črnino, v bistvu sanjajo zgolj odstotnost vsega, saj črnine ne poznajo.

Vsekakor pa sanjajo veliko bolje, ker ne sanjajo takšnih kozlarij, zaradi katerih zjutraj preverjam resničnost (teh).

Obzir nekdanjosti

Moja velika želja je imeti muzej oziroma nek prostor, kjer bi lahko bile pregledno razpostavljene moje raznovredne stvari, s ponovnim poudarkom na preglednosti, kajti znova in znova odkrivam že pozabljene stvari skrite pred očmi. Ta teden sem iz svoje radovednosti odkril, da imam v škatli pod neko drugo škatlo še vsaj nekaj deset, mogoče celo še sto novih kuvert, jaz pa sem jih že nameraval kupiti. Ker, ko nabavljam, jih kupim nekaj sto, saj tako dobim boljšo ceno in povsem pričakovano jih založim. Moj velik strah pa je strah pred požarom oziroma, da mi vse to zgori. Če bi tematsko razmejil stvari oziroma postavil te kuverte poleg preostalih, bi bil to muzej zgodb oziroma muzej spominov, za druge pa zgolj razstava klumpa; prostor zanj je lahko le nek depo s človeku prijaznimi temperaturami skozi celo leto. Mogoče pa naj ostane kot je, skrito večini; manj babic, manj kilavo …

Izogibanje samote

Šel sem v mesto, si pred tem pogledal zemljevid in si zapomnil ključna mesta (predvsem križišča), ker tako vedno počnem oziroma mi je to svojevrsten izziv, zato nimam potrebe po „navigacijskih rešitvah.“

Začelo se je mračiti in na obvoznici sem vedel, da moram enkrat odviti v desno, vendar ne prehitro, a me je v daljavi vidno presenetil zastoj; promet se je začel upočasnjevati in hitrost je padla pod najvišjo dovoljeno hitrost umirjenega prometa – šole, vrtci, igrišča pa to. V izogib sem odvil desno; prerano, to opazil in se odločil vrniti nazaj, a se je tam pojavilo nepričakovano križišče pravega odcepa, toda sem še pravočasno ugotovil, da se moram usmeriti levo. Prva preizkušnja je bila mimo.

Temu je kmalu sledil drugi zastoj, zato mi je bila naravna odločitev obvoznico zapustiti in moj načrt je bil že drugič iztirjen, kajti zastojev tam nisem pričakoval in moj spomin ni podrobneje vseboval zemljevida tega predela, zato sem se odločil voziti poleg obvoznice. Po izvozu iz te me je pred semaforjem — na moji levi vozilo za avtovleko in izza njega iz obvoznice bleščeče in utripajoče modre luči — skrbelo najbolj, da se bom razvrstil tako, da se bom primoran priključiti nazaj in nadaljevati v zastoju.

Po uspešnem prečkanju dveh križišč sem se čez nekaj deset metrov znašel pred separacijo peska oziroma pred betonarno. To res ni bilo v načrtu in čas se je iztekal. Vrnil sem se na zadnje križišče in ocenil, da bo potrebno pot nadaljevati na drugi strani vzdolž obvoznice. Pot se je srečno nadaljevala do znaka za prepovedano smer — nadaljevanje bi pomenilo vključitev na obvoznico v napačni smeri. Tam sem se vrnil po mostu nad obvoznico nazaj na cesto iz smeri prvotne ceste, če se ta ne bi končala v betonarni.

Po meni že poznanem krožišču sem se spustil na obvoznico in načrt se je izvajal naprej. Seveda do tretjega zastoja, vendar se nisem več razburjal, kajti načrtovani izvoz je sledil čez nekaj sto metrov in po zaviralnem oziroma upočasnitvenem pasu sem lahko kolono prehitel po desni. Pot se je zopet srečno nadaljevala do znaka in napisu o prihajajoči zapori ceste čez osemsto metrov. Ta znak je kmalu nasledil znak o prihajajoči zapori ceste čez štiristo petdeset metrov, katerega sem zopet prevozil, saj sem bil mnenja, da se odcep po mojem načrtu pojavi pred zaporo. Pa se ni!

Zapeljal sem mimo zapore na gradbišče, krožil med jaški in pri tem nisem bil edini. Moj načrt je bil začrtan, moj cilj je bil že zelo blizu, druge poti nisem imel. Druge poti ni bilo dokler nisem v temi z lastnimi očmi videl, da mojega cilja, mojega parkirišča ob želežniški progi tam več ni; je zgolj obgrajena gradbena jama. Vlak ni iztiril, vlak se je obrnil. Vlak se je vrnil nazaj na gradbišče iskat vzporedno pot po zemljevidu izven spomina, katere ni našel.

Ker sem imel še dva načrta, kar pomeni še dva izbora za parkirišče, sem se odločil za naslednje parkirišče, vendar je moj tisti-dan-osvežen spomin vseboval le pot iz znanega izhodišča (izven mesta, stran od vseh zastojev) do vsakega izmed njih in ne med njimi, zato sem začel voziti po navdihu, po starem spominu, z miselnostjo, da mi nekako in enkrat že bo uspelo, in z močno željo izogniti se zastojem.

Vrnil sem se nazaj, mimo prvoopaženega znaka o zapori, tam zavil levo in začel voziti za mestnim avtobusom. Ker je promet občasno obstal, sem razmišljal, če ustavim na parkirišču oziroma na polovici tega z drugo polovico na pločniku in nadaljujem peš, in tudi razmišljal, če bi zavrgel ves svoj trud in mesto preprosto zapustil. Do trenutka odločitve so parkirna mesta poleg vozišča že izginila, zato sem nadaljeval do kraja, ko sem ugotovil, da se nisem pravočasno in pravilno razvrstil, če želim priti do naslednjega začrtanega parkirišča. Preostal mi je zavoj v levo, mirno opazovanje kolone nasproti ter opustitev povratka v to križišče.

Čez štiristo metrov sem zavil desno, ustavil čez štirideset metrov, si pogledal dopolnilno tablo za parkiranje na pločniku in kljub temu pot nadaljeval do križišča, poleg katerega sem opazil smerokaz za muzej v isti stavbi, kamor sem bil namenjen. Tam sem nadaljeval še nekaj metrov naravnost ter parkriral vzvratno pred stanovanjskim blokom. Ker nisem vedel, ali je to zasebno parkirišče bloka, sem šel prebrat dopolnilno tablo pri vstopu, kjer je pisalo, da je parkiranje mogoče največ dve uri v času do dvajsete ure in z označeno uro prihoda. To sem napisal na listek oziroma prtiček, saj drugega nisem našel, in zapustil vozilo v smeri smerokaza: „Za dve uri bo, potem pa bo ura že čez dvajseto.“

Nisem vedel, kje sem; skrbelo me je, če bom kasneje našel pot nazaj. Ker tega po navdihu vsekakor ne bom znal, sem si zapomnil ime hotela čez cesto in kmalu prišel na dogovorjeno mesto pet minut pred dogovorjeno uro.

Hrana tam je prinesla razočaranje, a o tem kdaj drugič.

Repincelj in vitlof

Padlo je in je tudi zraslo nazaj. Nekaj sem kupil, nečesa drugega (še) nisem. Kakorkoli, najpomembnejše je, da se človek poglobi, se odloča sam in ne verjame samooklicanim šarlatanom. Kaj šele, da bi jih plačeval. Poleg vseh resnično neresničnih kozlarij teh kar mrgoli. Denar ne pada iz neba; razen pri loteriji, vendar takrat pade le enkrat z neba in se ne spomnim, da sem kadarkoli karkoli zadel, če sem sploh kdaj igral. Možnosti so majhne, zato ne igram.

Karitativni čut

V ponedeljek sem (zgornjo) ceno nastavil nekoliko nižje in upal, da nakupna cena pade, a ni. V torek sem storil enako in zopet ostal praznih rok. V sredo, četrtek in petek sem spet poskusil srečo in šment! Vsakič sem upal privarčevati petdeset evrov in po enem tednu izgubil sto petdeset evrov. Če bi se v ponedeljek odločil plačati tekočo ceno, bi imel sedaj sto evrov več. Sem se iz tega česa naučil? Napovedovanja vsekakor ne. V ponedeljek nisem mogel vedeti, kaj bo v torek, in v torek ne, kaj bo v sredo. Lahko bi cena po ponedeljku padla in bi postal osmoljenec.

Česa sem se še naučil? To, da je povsem vseeno, koliko privarčujem prvi teden, če vem, da bom varčeval petnajst let. Bolje bi bilo začeti sedem let nazaj. Še bolje deset let nazaj, še med šolanjem. A človek tega ne ve, ker se ukvarja z drugimi stvarmi.

Kaj bo ta ponedeljek? Bom vztrajal pri svojem skopuškem pristopu? Seveda, kajti vsak dan, ko nakupna cena rase, se veča verjetnost, da naslednji dan pade, vendar za koliko bo padlo? To so vprašanja z odgovori za milijon dolarjev, saj pravilni odgovori prinesejo točno to, milijone dolarjev.

Sicer sem vesel, ker mi je uspelo že zaključiti računovodska opravila in samo še čakam do marca za oddajo. Ne pa tako kot dosedaj, ko sem odlašal do marca.

Korak bližje

Na ta, ponovno zasnežen današnji, dan se odprava prične pri pokopališču.

Pelje po gozdni cesti …

… do kažipotov …

… mimo koče …

… po stopnicah …

… z razgledom nad krošnjami …

… skozi odprtino še višje …

… na stolp.

Tu in tam kakšna zanimivost.

Na eni izmed fotografij je naveden kraj, kjer je postavljen ta stolp.

Prevleka lakiranja

Očitno ne, slišno pa so si nekateri privoščili dovolj novoletnega hrupa. To me je motilo dovolj, da sem začel razmišljati, kaj je to strnjeno naselje. Tudi zaradi količine zaužite hrane se nisem počutil najbolje in sem si zgolj želel, da to dvoje čimprej mine. In je.

Končno sem našel vrečko s kovinskimi deli, ki sem jo iskal že štirikrat prej. Vedel sem, kje je nazadnje bila in kaj drugega sem takrat še počel, da sem jo mimogrede pri tem umaknil nekam drugam, in vedel sem, kam je nisem umaknil, ampak to ni bilo dovolj. Ko sem jo tokrat iskal tam, kjer sem iskal že štirikrat poprej, sem se spomnil, da mora biti še vedno v škatli, kakšna je ta škatla in da se ne spomnim, da bi to škatlo proč vrgel. Odprl sem omaro, kamor sem danes zjutraj pospravil ogromne obliže, namenjene ne vem kateremu delu telesu, daljše od dolžine podlaketi, odmaknil sloja kartona in tam spodaj opazil škatle; tudi to iskano škatlo in tudi preostale škatle s še ne dovolj pogrešanimi stvarmi.

Nekaj tednov nazaj sem tudi našel iskano škatlico z maticami, katere sem bil iskal poleti. Takšna kot iz glave je bila na polički, stalno pred očmi, le en meter nižje, ampak očitno bo na škatlice potrebno očitno začeti pisati, kaj te vsebujejo, sicer so vse rjave ali bele.

Šesta četrt

Smrtnost daje življenju smisel. Mir, ljubezen, prijateljstvo. To je dragoceno, ker vemo, da ne more trajati.

Enako velja za tri tisoč dvesto triinpetdeset zgrešenih naložb.