Ravna gora

Letos se mi kolesarjenje ljubi ravno toliko kot paradižnikova solata, bolj malo, če že. Bolj se mi ljubi premišljevanje in odgovaranja na vprašanja, predvsem na svoja, čemu ne počnem tistega, kar me veseli in si postavljam (prekomerne) omejitve.

Deset dni nazaj sem bil precej časa mršave volje, ampak razpoloženje se je izboljšalo, četudi sem kot vsako leto dosedaj zamudil prižig oglarske kope. Saj ne vem, kdaj so jo prižgali: takrat ko sem bil dva kilometra stran ali naslednji dan, ko sem opazil dim. Kakorkoli vedno se to zgodi konec avgusta ali začetek septembra.

Šaren mesec

Ta mesec bi označil kot mesec prebliskov. Če sem se spraševal, kako je, če nisem tak, sem sedaj tak. Kaj točno, ne vem več, saj smo že preko polovice meseca oziroma mi je vseeno. Kakorkoli. Spoznal sem, da samo jaz vedno cenim svoje prizadevanje. Kar naenkrat mi je bilo vseeno za vse. Čemu bi ugajal svojim pravilom le jaz? Kaj imam od tega? Zakaj bi bil sukanec bel, zakaj ne bi bil moder ali siv, če pa vsi sukanci držijo enako. Zakaj bi moralo biti vse vedno popolno? Zakaj ne bi delal le zadostno? Zagotovo sem bil edini, ki si je pred jedjo pri mizi želel, da imajo vsi enak pribor.

Ogledujem si nove avtomobile. Ne nove v smislu nerabljene, temveč kot nova pridobitev. Sedaj se lahko tudi odločim za kriterije in če bom ocenjeval znotraj teh kriterijev ne bom imel slabe vesti, kajti imel sem slabo vest, če sem lak kje poškodoval ali ga oddrgnil zgolj zato, ker sem si želel popolnosti. Popolnosti, ki sem jo sicer dosegal, a me je to preveč stalo in je bila pomembna samo meni in tistim, kateri so mi nepopolnost metali pod nos. Če si sedaj odločim, da mi površina (lak, barva) ni pomembna (razen če je cel bok posnet), me to ne bo prizadelo. Ne bo me nikoli prizadelo.

Kako preprosto: problemi, težave obstajajo zaradi samega sebe. Če k temu dodam to, kar sem ugotovil že pred časom, da se svoje sreče ne pogojuje s tistim, nad čim nimam nadzora, je življenje lažje, ni pa lepše, ker je tedaj vse nepopolno in neusklajeno: barvito, povito, udrto itd.

Prašne misli

Gledam televizijo; ne, gledam ljudi, ki gledajo televizijo. Mogoče jih zanimajo dogodki tekočega dneva, morda nimajo drugega dela in s tem preganjajo svoj dolgčas, a ni dneva brez politike. Vprašal sem se, kakšna bi bila politika, če se z njo novinarji in ostali posredovalci (informacij) ne bi ukvarjali; politiko bi preprosto prezrli. Ali bi se politiki še vedno toliko blatili med sabo, če bi vedeli, da se s politiko ukvarjajo samo še tisti, ki imajo to željo, sleherniki pa ne?

Ali bi ljudje (toliko) spremljali šport, če ga mediji ne bi izpostavljali? Koliko ljudi bi se še zanimalo za dirko po Franciji, če v njej ne bi bilo slovenskih ljudi? Koliko več ljudi bi spremljalo nogometno prvenstvo, če bi se naši uvrstili?

Mediji omogočajo propagando, vplivajo na prepričanja, čustva in védenje ljudi oziroma oblikujejo njihovo predstavo o resničnosti. Ali si človek izbere najboljšega nogometaša sveta, ker si ga je izbral na podlagi svojega vrednotenja ali ker tako misli večina? Moč množic.

Je naše življenje zaradi medijev boljše? Ne, meni ni. Večina tiskanih oziroma spisanih izdaj ne morem brati, saj obtičim že v naslovu. Ti so spisani tako, da človek iz njih ničesar ne izve. Namerno, da bi ljudje brali, česar pa se mi ne ljubi. S tem sem se sprijaznil, sicer zgolj preletim naslove in vse, kar mi je pomembno je informacija, ali se bodo goriva naslednji dan pocenila ali podražila.

Zamujam kaj? Marsikaj, vendar ničesar, zaradi česar bi imel slabo vest. Ta teden sem prvič videl in tudi izvedel, da tudi bankomati podpirajo brezstične kartice, kar so pri nas pričeli vpeljavati devet let nazaj. Pozdrave izza devetih gora.

Počasna večnost

Poslušal sem glasbo, slovensko glasbo, bolj kot melodijo, besedilo in si mislil, da obstaja nekaj, česar ne premorem. Ne premorem jezikovne drznosti. Na kraj pameti mi ne pridejo takšna besedila oziroma besedne zveze kot: tiho kot železo … utrujen kot veter … razcvetela žalost. Ne morem, ker si tega ne predstavljam; sliši in bere pa se dobro in privlačno, kajti ni samo neobičajno temveč nemogoče. Kako bi užival, če bi se znal med svojim govorjenjem domisliti takšnih dvojic in jih uporabiti.

Mogoče je to posledica, da stvari pri meni so ali pa niso. Ni nekega vmesnega prostora ni negotovosti. Kuhanje zato sovražim, ker so navodila vedno slaba in, če se morajo testenine kuhati šest minut, ali to pomeni od trenutka, ko voda prvič zavre in jih vanjo vsujem, ali od ponovnega vretja, ker sem z vsutjem vodi znižal temperaturo in voda zato več ne vre. Po moje pretiram, ker preveč vem. Ker vem, da bi se v industriji še suhe testenine najprej segrelo na sto stopinj in takšne, vroče streslo v vodo, zato temperatura vode ne bi upadla. Ni dvouja ni težav, ampak skuhano pa je.

Obisk sosedov

Zapeljal sem se v Zagreb, prvič v življenju; dostaviti pismo na naslov, česar njihova pošta ni bila sposobna celovito izvesti oziroma sem prejel kuverto vrnjeno, ker je naslovnik ni prevzel, četudi je bil obveščen. Točno tako je pisalo na dodatnem listku, čemur pa se je naslovnik čudil, kajti ta trdi, da ni bil obveščen.

Bil sem presenečen, koliko vsega imajo; vključno z luknjami na cesti. Enkrat me je tako streslo, da sem slišal čez zimo nabrane kamenčke po spluženi in posipani cesti, ko so se ti raztresli po vozišču avtoceste.

Kakorkoli, kot vedno sem zasanjano razmišljal, kako sem petnajst let mlajši prišel z avtom in to dvakrat na Dunaj. Odgovora med vožnjo nisem našel, sem ga pa potrdil zdaj: z navigacijo, kot sedaj, vendar je bila takrat tista naprava povsem samostojna, tokrajšnja pa je zatajla, saj prenos podatkov v tujini ni bil mogoč. Nekaj poti mi je ostalo v spominu obeh: v mojem in v telefonu, potem pa sem iskal oznake za Ljubljano in se tik pred mejo še izognil plačilu cestnine.

Če primerjam njhovo avtocesto (od meje do Zagreba zahod) in našo; naša sploh nič ne trese, čeprav sem kasneje pri debati slišal napotek, da se je pri njih najbolje voziti zgolj po prehitevalnemu pasu. Preverim naslednjič.

Urejanje stikov

Vročina ne pojenja in po treh dneh sem se končno prepričal, da je čas, da si zalepim odlomljen kos plastike, ki je bil odlomljen iz notranje obloge vrat avtomobila, ko sem oblogo odstranjeval, in, ker si nisem v celoti prebral navodil za njeno odstranitev in bil na koraku pregrob: res sem se s precejšno silo potrudil, da sem odlomil. Ostalo mi je nekaj lepila, zato sem si prilepil tudi odlomljen kos nazaj na prenosni računalnik.

Spoj je bil slab in je že počil, a sem k sreči dovolj polepil naokoli, da kos drži skupaj in bo tudi držalo, ko bom notranjo oblogo nameščal nazaj. Itak se tega ne bo videlo in mi je zato vseeno za izgled.

Po katastrofalnem juliju je vrednost delnic zopet močno v zelenem, a zopet nisem uspel izbrati pravega trenutka za nakup. Zavedam se, da precenjujem ujeti pravi trenutek, četudi vem, da bi mi moralo biti vseeno. Prejšni teden sem kupil v ponedeljek, četudi sem si rekel, da ob ponedeljkih ne bom, in bilo mi je žal, ker šlo naslednji dan vse v rdeče. Ta ponedeljek zato nisem kupil in mi je bilo zopet žal, saj je šlo v torek vse v zeleno. Res ni pravil. Zdaj preizkušam novi pristop: držati manjši znesek in počakati na padec, a še vedno kupovati redno ne glede na dogajanje.

Nekaj mesecev nazaj sem se odločil vlagati v tri kategorije; dve sta sedaj porazni, ena zmagovita, čeprav je na začetku kazalo, da bo le ta zmagovita porazna. Spet ni pravil. Posledično ne vlagam več v te kategorije, temveč v bolj razpršene trge. Sicer bo kmalu eno leto od mojega prvega nakupa in sedaj sem pridobil šestnajst odstotkov vložka. Ni slabo, bilo bi še boljše, če bi se tega lotil sedem let nazaj.

Lovorikoec in oleander mi še vedno uspevata in poleg njiju tudi še dva lovorikovca in en oleander v vodi.

Cenejše skakanje

Nedavno sem zamenjal mobilnega operaterja. Poleg svojega imena je vsak prepoznan tudi preko svoje barve, zato mi ni potrebno navajati njihovih imen. Svojo številko sem nekoč prejel pri rdečem, šel na oranžnega, nato na svetlo zelenega in zatem preklopil na temno zelenega, ki se je letos pozimi uknil, nakar so me prestavili na modrega in sedaj sem šel na temnomodrega.

Ostala sta mi še črna, pri čemer je prvi tudi rumen, čeprav je bil tudi drugi pred davnimi leti rumen s simbolom banane. Itak mi je vseeno, pokritost s signalom je v splošnem slaba.

Odločitve, izbira po odločitvi … ne maram odločitev, ko izbira ni samo izbira, temveč tudi izločenje preostalih možnosti, toda nekatere odločitve so preproste, poznam pot nazaj; tiste, kjer ne vidim poti nazaj, tiste razumem kot izgubljene, postanem izgubljen. Če bi imel dvajset minut do konca sveta, ne bi ničesar storil. Vedno namreč obstaja izbira o neodločitvi.

Kakorkoli, temnomodri ponudnik ima zgolj nižje cene, minute pa so tudi pri tem dolge natanko šestdeset sekund. Jutri in vsak dan zatem lahko ostanem ali zamenjam. Prenos je brezplačen, traja največ dva dni in vse lahko postorim doma. Kako preprosto!

Brežina odtoka

V zadnjih dnevih se ponavlja fraza velika požarna ogroženost in odkar sem pred dvema letoma ostal brez besed v zadregi, ko nisem znal odgovoriti na tedanje vprašanje s to frazo, sem postal nanjo pozoren. To je bila še ena potrditev svojega opažanja, da si najbolj zapomnim tisto, česar do tedaj nisem vedel. Ne samo, da nisem vedel; nisem niti vedel, da bi kadarkoli kjerkoli to tudi zasledil ali vsaj vedel, da sem vedel, a pozabil. Tako kot pri slovenščini v srednji šoli, ko sem dobil vprašanje, kdo je Tilka. Ne samo, da sem zgrešil spol, nisem vedel, da bi to delo sploh obravnavali, ampak glede na to, da so drugi vedeli, smatram, da je šlo za sabotažo. Učiteljica si je zagotovo zabeležila mojo odsotnost in to izkoristila, čeprav ne vem, da bi kdaj manjkal, a tega ne morem z gotovostjo zavrniti.

Zadržano zbiranje

Po eni strani sem pretirano dosleden po drugi pa še dobro, da nisem vseskozi takšen. Občasno si želim storiti kakšno izjemo, a se mi ta dejanja ne zdijo poštena oziroma sprejemljiva.

Včasih med zbiranjem papirja opazim kakšno zanimivost vredno zadržka in takrat ima takšen papir večjo zgodovinsko vrednost, zato naredim izjemo in takšne liste zlagam na ločeno in varno mesto.

Zanimiv pa je tudi postopek proizvodnje papirja. Za izdelavo tega se večinoma uporablja smrekov les, redkeje na slovenskem tudi bukev. Ta les razkosajo na sekance, ki jih nato kuhajo v zmesi iz natrijevega hidroksida in natrijevega sulfida, da lignin razpade in se celulozna vlakna sprostijo. Ta vlakna pobelijo, stisnejo, posušijo ter nastali papir navijejo na valj. Reciklaža papirja preskoči kuhanje, a vključuje kemične postopke za odstranitev tiskarske barve. Slednji postopek se imenuje deinking in ravno ta beseda je navedena na vsakokratnem blagajniškem izdatku, ki sem ga prejel, ko sem oddal star papir, vendar se nisem nikoli vprašal, kaj pomeni ta beseda. Zdaj vem.

In letos, ko sem tudi prejel blagajniški izdatek, sem bil še posebno razočaran. Za več kot četrt tone papirja, sem prejel zgolj ficke. Dve leti sem zbiral … zdaj pa na papirjih zgodovinske vrednosti vidim, da je bila sedem let nazaj odkupna cena papirja štirikrat toliko; zgolj le dve leti nazaj pa več kot dvakrat toliko kot je sedaj. Mislim, da se mi danes papirja ne izplača več ločevati, zbirati in ga je bolje, s kartom vred, zgolj odvreči v namenske smetnjake.

Brez paličja

Zopet sem premišljeval o sebi, čeprav bi se temu bolje reklo, da sem se učil na svojih primerih ter poskušal iz tega izluščiti znanje. Več kot je primerov, bolje je, tako kot za umetno inteligenco, vendar sebi lahko dajem tudi nove primere oziroma izzive, saj se postopek odločanja odvija v meni; jaz pa si le želim ta postopek razumeti. Kakorkoli, uspelo mi ga je strniti v eno poved, ki pravi, da si želim uspevati, vendar nikoli uspeti.

Naslednji korak je razumeti, čemu je tako. Kot prvo sem len, zelo len, v splošnem zelo len, razen če uživam; morda tudi obupan; a najbolje rečeno brez navdiha. Ko uspem, potem je vsega konec. To je to. To je vse. S kolesom sem prišel na vrh hriba, vmes se kujal, potem pa se je tudi to kujanje končalo. Preostal mi je zgolj le spust. Naslednjič lahko ponovim, toda zakaj bi sploh ponovil. Potem bo isto, isti konec. Če pa brezglavo kolesarim, pričnem in zaključim na istem mestu. Zakaj pa to (raje) ponavljam? Konca ni, kajti konec je zopet začetek. Ampak, ali se v tem primeru tudi ne konča? Se, a je razlika v cilju. Enkrat je vrh, drugič je pot. Lažje si je omisliti nekoliko drugačno pot, mogoče le v drugi smeri; za nove vrhove, ki niso predaleč, pa zmanjkuje idej. Torej si je potrebno bolje zastaviti vsakokratni cilj.

Tisto, kar imajo drugi, tistega si ravno ne želim. V posnemanju ne vidim smisla; vedno si želim nekaj drugega, drugačnega. Zakaj bi ta čas jedel pečene dobrote z rešetke ali s plošče. Čeprav prej ali slej trčim ob časovni zid, kajti nimam poljubno mnogo časa. Imam ga toliko kot drugi in, če grem preveč svojeglavo, se lovim, zato sem doumel, da bi moral vsaj na začetku razočarano posnemati druge, sprva ali skoraj v celoti, zgolj za občutek. Ker, ko nekaj ne gre, ne vem, kje sem ga polomil. Preposto preveč spremenljivk je. Če pa spreminjam samo eno, potem mora biti težava ravno v tej.

Ko imam pred sabo ideje in želje, pa ugotovim, da te niso primerljive. Ko bi se le dalo vsem prirediti neka števila, potem bi izbral največje ali najmanjše, če bi se pri tem le končalo. Za vse nimam časa, zase ne. Opažam, da je lažje drugim ugajati, sebi nemogoče.

Kako sem to stisko preobsežnih idej reševal nekoč, ni bistveno. Ti načini so iztrošeni. Saj ni prezahtevno, bom že kako. Mislim, da je pravi čas, da se končno lotim preloženih opravil.

Most sprave

Predvidevanje odpoveduje. Kolesarim, dokler me ne zvabi lepota narave izven asfaltnih cest in končam s kepo blata zagozdeno med vilicami in čeljustmi zavor, zaradi česa se obroč kolesa ne vrti več prosto. Za osvoboditev slednjega zato za cesto s palčko drezam v gmoto tega blata in peska. Upam, da me to izuči in ne ponovim te odvečnosti. Ko bi vsaj to nabrano nesnago takoj opazil in preprečil …

Razmišljam in se sprašujem eno in isto, stokrat premleto, brez pravih odgovorov … v takšnih trenutkih sem nad sabo popolnoma razočaran. Ker si ne želim resničnosti, temveč kolaž koščkov resničnosti, celoto neizvedljivosti. Že od nekdaj.

In potem sanjam, da sem v srednji šoli, pri matematiki, pri iskanju ničel polinoma. Najprej se vprašam, kaj tu zopet počnem, če sem to šolo že zaključil; učitelju in razredu odgovorim z izrekom, kateremu nihče ne oporeka. Nato se zbudim, pogledam ta izrek ter njegov dokaz in ugotovim, da nisem v celoti povedal izreka, ampak v srednji šoli so vsi polinomi polinomi ene spremenljivke, zato nisem storil napake.

Stih ugrabitve

Nogavica je bila najdena, ni bila daleč, le zakrita. Marelice so slajše od izgleda in izgledajo vsak dan bolje. Vsak dan jih iz drevesa popada za cel pehar ali celo za dva, zadošča jih le pobrati. Kar je nagnito ali načeto, se odreže in to je to. Dvomim, če sem jih kdaj toliko pojedel.

Bolj sovražim svojo pozabljivost. Davno sem zjutraj vedel, kaj sem sanjal; zdaj vem, da so bile sanje zanimive in bi jih bilo vredno zapisati, ampak v njih se zgodi toliko, da podrobnosti preprosto pozabim. Kdaj pa kdaj v njih zaslišim pesem oziroma melodijo vredno poustvarjanja v resničnosti … če bi le imel posluh, bi si jo takoj zapisal … a me presenča, če so te sanje moje, moja stvaritev, koliko sem sposoben.

Ta mesec ne bo mesec odrekanja; zakaj ne bi počel tistega, kar rad počnem, četudi je to zapravljanje časa in denarja.

Zaledje ustvarjanja

Ustvarjati ni težko, ustvarjati skladno z zakonodajo Evropske unije pa vedno težje. Tu je prvi julij, nova uvozna dajatev in odločilen razlog, da se moji nakupi iz Daljnega vzhoda zmanjšajo oziroma skoraj izničijo do uvedbe poštenosti. Zakaj bi plačeval tri evre carinskih dajatev za blago, če je to isto blago uvršeno v razred z ničelno carinsko stopnjo. Ta julij je in bo torej tudi razlog, da začnem redno nakupovati tam, kjer sem zaradi višjih cen redkeje. Trenutno si ustvarjam spisek potrebščin. Izkušnja nakupovanja bo dražja, roba pri meni že naslednji dan in upam, da se ne zasujem.

Končno bom lahko nadaljeval projekt, katerega sem pričel že vsaj dvajset let nazaj in se je vmes toliko njegovih sestavnih delov spremenilo, da bo ta projekt dokončan nekoliko drugače in vsekakor z vsem mojim pridobljenim znanjem. Pod črto bom prišel na večkratnik cene precenjenjenga končnega izdelka, ampak ta bo čisto moj.

Obsijano zatišje

Sledil je popotresni sunek in zatem še vsesplošni padec, a se ne jezim, ko opazujem drevo z marelicami, ki se šibi zaradi njihove teže in številčnosti, in se pri tem skušam spomniti, koliko zadnjih let je minilo, v katerih so marelice pozeble in ostale prazne.

Vročina ne pojenja. Komarji tudi ne. Pri pospravljanju sem ugotovil, da manjka ena nogavica za par, vendar se ne spomnim, kje sem jo izgubil. Vem, da je prejšni teden še bila, in obstaja velika verjetnost, da sem jo nevede mimogrede v četrtek opral in jo nekam obesil. Ugotovil sem, da sem nekje zapravil en kabel. Vem, kje sem ga uporabljal, vendar je od tedaj minilo že nekaj let, in kabel je res neobičajen, a nadomestljiv, saj lahko kupim novega za vsega deset evrov.

Onečedene naložbe

Lovorikovec po obdobju kujanja zopet raste, prav tako oleander. Na delniških trgih pa je veselo.

Konec lanskega leta sem še zbiral znanje in tedaj prebral, da je dobro imeti obveznice. Za njih sem se odločil brez omahovanja in jim dal priložnost. Ker se te po pol leta niso izkazale oziroma se je pokazalo, da je njihov namen drugačen od mojega in imam za ta namen že neko svojo slabo, a še vedno donosnejšo rešitev, sem se v tretje le odločil, da jih prodam. Nastalo je trinajst evrov izgube, po moji oceni okoli tristo do štiristo evrov zamujenih priložnosti, in najpomembnejše potreboval sem denar za boljše naložbe. Če bi to storil že aprila, bi bilo odlično. Pa tega nisem.

Del zneska sem še isti dan vložil v polprevodnike, eno od treh področij, za katere sem se odločil v začetku tega leta. Čez noč (naslednji dan) se je streslo in vrednost vseh mojih naložb je padla za pol drugi tisočak oziroma nedavna naložba za petdeset evrov. Novice o potresu so se zvrstile po spletu in najbolj je udarilo po polprevodnikih. Seveda sem to "znižanje" izkoristil za jutranji dokup in skozi dan je vse še padalo. Konec dneva sem ta padec zopet izkoristil z dokupom. Naslednji dan je še padlo in bi še dokupil … če ne bi porabil vsega denarja (namenjenega za to). Za tem dnem je še krepko padlo, a se za to nisem jezil, saj je padlo po zaprtju trgovalnega dne in, četudi bi imel denar, tega padca ne bi mogel izkoristiti. Še pred nočjo se je vse pobralo zgolj zaradi objave poročila o četrtletnemu dobičku enega ogromnega podjetja, katerega so vsi nestrpno čakali in pri tem osupli. Priboril oziroma priigral sem si osemdeset evrov. Če bi uspel kupiti ob pravem času, bi bilo še sto evrov več. In kaj bi še bilo, če bi bilo … in kaj, če bi poročilo razočaralo.

Ali sem se česa naučil? Sem se. Slovenski delniški trg je skoraj neodvisen od dogajanja po svetu in zgolj od slovenske politike. Vse ostalo je prepleteno in niha zaradi pripetljajev ogromnih podjetij in napetosti po svetu. Najpestreje se dogaja v ZDA. Njihova (največja) borza se odpre sredi našega popoldneva in zaključi ob dvaindvajseti uri po našem času, zato se največje spremembe v vrednosti (njihovih papirjev) zgodijo pozneje v našem dnevu in zato sem se tudi odločil z drugim nakupom počakati do popoldneva, ampak takrat nisem mogel vedeti, kakšen bo naslednji dan. Določene borze trgujejo tudi izven svojih rednih ur in takrat je napeto, a še nisem tako daleč. Zaenkrat tudi ne bom kupoval ob ponedeljkih razen ob znižanjih.

Sedaj me čaka nekaj tednov premora, da se vrednosti popravijo oziroma nekoliko zvišajo, potem pa novim znižanjem naproti in vlaganjem v stabilnejše potrese. Sicer imam zaradi poskušanja vsega povprek stanje, katerega ne znam pojasniti in opisati drugače kot z razdejanjem. Zavedanje o tem in počasna vzpostavitev nadzora sta že koraka v pravo smer.

Vsekakor pa je trajanje naložbe bistveno boljši dejavnik uspeha kot poskušanje oziroma časovno usklajevanje naložb. To pomeni, da je bolje čimprej kupiti po "slabi" ceni, kot čakati na "dobro" ceno.

Napetost sproščanja

V sredo smo odšli na sprehod za uro in pol na najprepoznavnejši slovenski vinorodniški grič, ki ne sme manjkati v zaključni etapi kolesarske dirke po Sloveniji.

Vreme je bilo odlično in izbrana pozna popoldanska ura še boljša, da smo bili obvarovani pred nepopustljivim obsevanjem. Nekje na pol poti, ko sta se spomin in pogovor osredotočila na pretekle obiske tega griča, mi je bilo rečeno, da rad podoživljam preteklost. Res je, izkustva najtežje pozabljam; hitro naučeno pa pozabim že po drugem dnevu, kaj pa tudi že čez nekaj ur. Sledilo je vprašanje, kako se mi v tej vročini sploh ljubi razmišljati in potem sem razmišljal še o tem in tudi o tem, ali razmišljanje ustvarja toploto.

Zagotovo preveč razmišljam: ali bo šla cena goriv jutri navzgor, kako deluje in koliko stane zaznavanje požara, da se mi ne zgodi nesreča iz današnjih novic. Ljudi čudi, da toliko in preveč mislim. Zame je to običajno. Ljudi čudi, da si znam in potem tudi poznam vse korake, ki vodijo do cilja (nekega projekta). Tudi to je zame običajno. Podrobnosti mi niso pomembne, dokler ne poznam vseh teh korakov, ker se zavedam, da izpopolnjevanje delčka, za katerega še ne vem, ali bo tudi sestavljal celoto, ni smisleno.

Usmeritev spodletelosti

Zazrl sem se v svoje oči in videl, da nimam tako samo rjave, temveč so te tudi nekoliko zelenkaste.

Sicer pa sem razmišljal, kako nespameten sem. Res ne vem, kaj včasih vpliva na moje odločitve. Pomoje neznanje in neizkušenost. Ampak resnica je drugačna; nihče ne zna napovedovati prihodnosti in povsem brezpomensko si je odgovarjati ali fantazirati ob pogojevanju, kaj bi bilo, če bi bilo.

Prelom starosti

Tokrat sem se nekoliko zaletel s preveliko klančino. V tistih koncih še nisem veliko kolesaril in izkušnje sem imel le v drugo smer — s spuščanjem po tej klančini. Po tričetrt kilometra je klančina le popustila in potem je sledilo res dolgo spuščanje, česar tudi nisem pričakoval. Kakorkoli, pri spuščanjem sem razmišljal, koliko dolgo že kolesarim in sem sem prišel do številke dvaindvajset let, čeprav takrat nisem kolesaril tako obsežno in pogosto – vsaj enkrat na dva tedna ne. Minilo je sedem let, ko sem kolo zamenjal z drugim, rabljenim iz smetišča, kateremu sem kupil nova plašča (pnevmatiki), čeprav mi zdaj ni povsem jasno, zakaj sem takrat ta naročil iz ZDA. Pomoje so bile krive anglosaške enote na obročih in tedanjima plaščema, česar nisem bil sposoben pretvoriti v naše enote, kajti za kolo narejeno na območju Slovenije v času, ko ta še ni bila samostojna republika, ni (bilo) smiselno, da ima ta plašče pretihotapljene. Ko sem opazil, da sem nekje med potjo izgubil dva vijaka, sem si pred petimi leti kupil povsem novo kolo; z modernimi deli in zato tudi z zagotovljenimi nadomestnimi deli.

Potem sem pomislil, koliko časa že pišem ta blog, in ob prihodu domov sem pogledal in vidim, da bo čez osem dni od prve objave minilo osemnajst let. Ta objava je poleg preostalih šestopetdesetimi na starem blogu pod enakimim imenov, a sem že pozabil, čemu sem sploh razmejil oziroma pričel znova. Med zanjo objavo starega in prvo novega sta le dva dni.

Ko se je spuščanje nadaljevalo ob gozdnem robu, sem pomislil nase. Sem se v tem času spremenil? Sem se in se nisem. Še vedno sem trmast in vztrajen. Če sem si že zadal to današnjo pot, jo bom tudi izpeljal v celoti. Vmesnega prostora med črnim in belim je z leti vedno manj. Določene to moti, ko in ker ne pričakujejo te natačnosti; pa mene tudi, ko se drugi ne držijo svoje točnosti. Ob devetih je ob devetih, ne po devetih, mogoče pa tudi ne.

Všeč mi je, ko si znam (objektivno) pojasniti svoje (subjektivne) odločitve in mnenje; in ni mi všeč, ko si svojih odločitev ne znam pojasniti. Ker se poznam in vem, kako bi moralo biti, a ni.

Glas neprimernosti

Revije mi postajajo všeč, saj človeka omejijo na njihovo vsebino. Človek ne oddrsa med možnostmi in se zato lažje poglobi. Vse to je tam in za to ima do naslednjega meseca oziroma do novih vsebin en mesec časa.

Imel sem ene boljših sanj, saj sem se počutil vzhičeno, ko sem se zavedal sanjarjenja, kjer sem spraševal otroka po imenu Mojmir, ki je predstavljal utelešenje umetne inteligence, in je dvomil v neobstoj knjige, katero so skrivali pred njim, a sem sedaj že pozabil, kaj je vsebovala ta knjiga, čeprav sem takrat vedel.

Meglica jasnosti

Oh, kako sem srečen, ko s kolesom premagam kakšen klanec; sploh tiste, katere kdaj komaj; ko zavoham vonj zaščitne kreme proti sončevim opeklinam, ki zadiši ravno tako kot vsako leto poprej, četudi je nova. Še vedno se vsakih prvih nekaj kilometrov sprašujem, čemu mi je vsega tega treba, če sem lahko krava, ki brezskrbno ležeče prežvekuje v travi na nepokošenem travniku na levi strani ceste, po kateri se vozim v trenutku, ko razmišljam o tem. Saj jo bi fotografiral, pa se mi tudi tega ni ljubilo. Na koncu sem pri šestdesetih kilometrih zaključil.

Ne najdem prave besede, s katero bi celovito zajel razočaranje nad tem, da mi dvoletno varčevanje ni prineslo takšnih donosov, katerim sem priča zadnja pol leta, čeprav se ob pogledu na svoje razdejanje sprašujem, kaj sploh počnem oziroma kaj je moj cilj in zakaj nisem s tem pričel že deset let nazaj … imel bi trikrat toliko; no, sem pa imel nečesa drugega več. Mogoče.

Priznam, da je zasvojljivo. Odvaditi se moram si izposojati denar, pa čeprav od samega sebe, kakor koli se to sliši nemogoče, ampak obvladujem zaplesti preproste stvari. Denarja se ne izposoja, to je pravilo. To mora ostati pravilo.