Prelom starosti

Tokrat sem se nekoliko zaletel s preveliko klančino. V tistih koncih še nisem veliko kolesaril in izkušnje sem imel le v drugo smer — s spuščanjem po tej klančini. Po tričetrt kilometra je klančina le popustila in potem je sledilo res dolgo spuščanje, česar tudi nisem pričakoval. Kakorkoli, pri spuščanjem sem razmišljal, koliko dolgo že kolesarim in sem sem prišel do številke dvaindvajset let, čeprav takrat nisem kolesaril tako obsežno in pogosto – vsaj enkrat na dva tedna ne. Minilo je sedem let, ko sem kolo zamenjal z drugim, rabljenim iz smetišča, kateremu sem kupil nova plašča (pnevmatiki), čeprav mi zdaj ni povsem jasno, zakaj sem takrat ta naročil iz ZDA. Pomoje so bile krive anglosaške enote na obročih in tedanjima plaščema, česar nisem bil sposoben pretvoriti v naše enote, kajti za kolo narejeno na območju Slovenije v času, ko ta še ni bila samostojna republika, ni (bilo) smiselno, da ima ta plašče pretihotapljene. Ko sem opazil, da sem nekje med potjo izgubil dva vijaka, sem si pred petimi leti kupil povsem novo kolo; z modernimi deli in zato tudi z zagotovljenimi nadomestnimi deli.

Potem sem pomislil, koliko časa že pišem ta blog, in ob prihodu domov sem pogledal in vidim, da bo čez osem dni od prve objave minilo osemnajst let. Ta objava je poleg preostalih šestopetdesetimi na starem blogu pod enakimim imenov, a sem že pozabil, čemu sem sploh razmejil oziroma pričel znova. Med zanjo objavo starega in prvo novega sta le dva dni.

Ko se je spuščanje nadaljevalo ob gozdnem robu, sem pomislil nase. Sem se v tem času spremenil? Sem se in se nisem. Še vedno sem trmast in vztrajen. Če sem si že zadal to današnjo pot, jo bom tudi izpeljal v celoti. Vmesnega prostora med črnim in belim je z leti vedno manj. Določene to moti, ko in ker ne pričakujejo te natačnosti; pa mene tudi, ko se drugi ne držijo svoje točnosti. Ob devetih je ob devetih, ne po devetih, mogoče pa tudi ne.

Všeč mi je, ko si znam (objektivno) pojasniti svoje (subjektivne) odločitve in mnenje; in ni mi všeč, ko si svojih odločitev ne znam pojasniti. Ker se poznam in vem, kako bi moralo biti, a ni.

Glas neprimernosti

Revije mi postajajo všeč, saj človeka omejijo na njihovo vsebino. Človek ne oddrsa med možnostmi in se zato lažje poglobi. Vse to je tam in za to ima do naslednjega meseca oziroma do novih vsebin en mesec časa.

Imel sem ene boljših sanj, saj sem se počutil vzhičeno, ko sem se zavedal sanjarjenja, kjer sem spraševal otroka po imenu Mojmir, ki je predstavljal utelešenje umetne inteligence, in je dvomil v neobstoj knjige, katero so skrivali pred njim, a sem sedaj že pozabil, kaj je vsebovala ta knjiga, čeprav sem takrat vedel.

Meglica jasnosti

Oh, kako sem srečen, ko s kolesom premagam kakšen klanec; sploh tiste, katere kdaj komaj; ko zavoham vonj zaščitne kreme proti sončevim opeklinam, ki zadiši ravno tako kot vsako leto poprej, četudi je nova. Še vedno se vsakih prvih nekaj kilometrov sprašujem, čemu mi je vsega tega treba, če sem lahko krava, ki brezskrbno ležeče prežvekuje v travi na nepokošenem travniku na levi strani ceste, po kateri se vozim v trenutku, ko razmišljam o tem. Saj jo bi fotografiral, pa se mi tudi tega ni ljubilo. Na koncu sem pri šestdesetih kilometrih zaključil.

Ne najdem prave besede, s katero bi celovito zajel razočaranje nad tem, da mi dvoletno varčevanje ni prineslo takšnih donosov, katerim sem priča zadnja pol leta, čeprav se ob pogledu na svoje razdejanje sprašujem, kaj sploh počnem oziroma kaj je moj cilj in zakaj nisem s tem pričel že deset let nazaj … imel bi trikrat toliko; no, sem pa imel nečesa drugega več. Mogoče.

Priznam, da je zasvojljivo. Odvaditi se moram si izposojati denar, pa čeprav od samega sebe, kakor koli se to sliši nemogoče, ampak obvladujem zaplesti preproste stvari. Denarja se ne izposoja, to je pravilo. To mora ostati pravilo.

Kopičenje izdatkov

Ker se sredi tega leta pričakuje spremembe pri uvozu blaga iz tretjih držav, sem sklenil, da si ta mesec nakupim, kakopak na kup, čimveč stvari, in čeprav vem, da bom samo za poštnino zapravil tromestne zneske, se s tem sploh ne obremenjujem. Ali plačam sedaj ali bom tedaj to in še kaj.

Če se ozrem za petnajst let nazaj, ko sem pospešeno začel nakupovati po spletu, sedaj nakupim le tisto, kar res potrebujem, medtem ko sem nekoč razmišljal drugače. Tedaj sem vzel, četudi za to nisem imel potrebe, in, četudi me zdaj zanima povzetek in zneski po letih, se mi ne ljubi delati teh analiz.

Kar me je presenetilo v vseh teh letih je število ponaredkov. Tri leta sem kupoval eno in isto stvar, dejansko pa sem to eno in isto stvar prejemal v sedemnajstih med seboj različnih izvedbah, od katerih je bilo enajst izvedb očitnih in nedelujočih ponaredkov, pet uporabnih izvedb, za katere nisem preverjal izvirnosti, in zgolj ena izvedba preverjen original. Kupoval sem, dokler sem prejemal uporabno izvedbo, ob neuporabnem ponaredku pa sem zamenjal prodajalca in na vsake toliko časa s poskušanjem poiskal nove prodajalce. Zdelo se mi je, da mnogi sploh niso vedeli, kaj prodajajo. Na koncu sem našel prodajalca z originalom, pri katerem sem nato kupoval, dokler ta stvar ni tehnološko zastarela. V eni dobavi je za površinsko prevleko na izvedbi namesto kositra uporabil zlato in to me je ganilo.

Še vedno pa me preseneča tudi število mojih „ponarejenih“ občutkov, največ odvečnega strahu. Ne vem, zakaj od časa do časa podvomim v nedvomljivo; jemljem nepomembno najpomemnejše, se vprašam, zakaj nečesa nisem storil, čeprav najraje bi; žalujem ob izgubi neizgubljenega. K'r neki. V takšnih trenutkih se ne razumem, ker se poznam in vem, kako bi morale stvari iti, ampak ne gredo. Ne gredo, ker pri meni cilj ni pomemben – najraje ne bi nikoli prišel do njega, saj mi je pomembnejša pot do cilja.

Paradoks obrata

Zdaj, ko imam nakupljenih nekaj delnic in želim dokupiti, si želim nižje cene, ampak nižja cena pomeni tudi, da pade vrednost že kupljenih. In potem omahujem. Kupiti ali ne kupiti. Moral bi biti vesel, da kupujem vedno dražje.

Še vedno se je pokazalo, da je vsak nakup takoj zgrešen, a se sčasoma — kot ponavadi – vedno dobro izide. Ne vem, zakaj se trenutno sprašujem za danes izgubljenih sedem evrov in zdaj, ko zaključem to pisanje, samo še za pet.

Rahli bliski

Današnji dan je bil posvečen iskanju pokrovčka spominskega medija s priklopom na USB. Mariskdo bi temu rekel USB ključek, toda jaz ne, saj nima prav nikakršne povezave s ključem, čeprav je marsikomu ključno, da mu deluje. Kolikor sem ravnokar iskal izvor te ponesrečene besede, naj bi njegov izgled posnemal izgled USB ključka, ki je dejansko odklepal oziroma omogočal delovanje programske opreme. Zato se dandanes vse stvari, ki tako štrlijo, poimenuje ključek, izvirnost pa takšna.

Za pokrovček sem zjutraj vedel, da mora biti in je skoraj gotovo znotraj pripadajočega ovitka, za katerega sem bil prepričan, da sem ga prinesel domov, vendar tedaj nisem vedel, kje je ta ovitek. Ta ovitek je velik kot žepni rokovnik oziroma širok in debel kot ovitek za zgoščenke, a visok le za pol tega. Vedel sem, kje je ovitek nazadnje bil, in vedel sem, da sem tisto mesto pred meseci pospravljal in da ga nisem zavrgel, torej sem ga moral biti nekam pospraviti. Preveril sem nekaj mest, pri tem tudi občudoval ostalo navlako, a brez uspeha. Spraševal sem se, kako sem pripravljen potrošti toliko časa za pokrovček zanemarljive vrednosti ob toliko izgubljenih in preživetih stvareh, a moja tiha trma in odločnost nista podala odgovora.

Ko sem se že četrtič vprašal, če bi ponovno pospravljal tisto mesto, kako bi se tega lotil, sem šel k mestu, kjer sem ovitek takoj našel in znotraj njega tudi pokrovček vtikača. Ne vem, kako sem to mesto spregledal, čeprav sem zjutraj že premikal stvari pol metra stran. Misija končana z nasmehom.

Predmestni sneg

Naučil sem se, da je potrebno zagrabiti vsako priložnost, če te niso pogoste, zato je bil ta mesec predvsem delaven. Izvedla se je četrtina letnega prometa.

Jagoda se bo presadila sama, saj ta že poganja vodoravna stebla in moja naloga je zgolj usmeriti njene živice v pravo smer in tam, kjer se bodo te dotaknile tal, bodo nastale tudi korenine. V bistvu me je presenetilo število živic in posledično število novih rastlin. Če me je lansko leto skrbelo, koliko rastlin bo preživelo presaditev iz gozda, me zdaj skrbi, da jih ne bo preveč. Nazadnje si želim le zrele jagode in ne toliko razraščanja.

Že dva dni imam občutek, da je jutri petek, čeprav ni.

Osel je šel že drugič na led, ker so mi poslali napačne stvari, čeprav sem pričakoval drugače. Toda tokrat sem izpolnil pritožbo. Zdaj nestrpno čakam.

Dežnik slovesa

Vsako popoldne, ko pridem domov, odidem naprej pogledat sadike jagod in vsakič ne morem verjeti, koliko zrastejo in koliko novih cvetov imajo. Na začetku sem jih štel in vedel, kje so novi cvetovi, zdaj jih ne štejem več. Sicer je danes ena skrajna izgledala sklonjeno in ovenelo; zalil sem jo. Po eni uri je že izgledala popolnoma vzravnana in imela stebla napeta, vendar sem se odločil, da jo ob priliki presadim tja, kjer bo njena okolica prejela več dežja.

Prav tako pogledam vrednosti delnic. Tudi te so zadnja dva tedna zrastle in presegle januarske vrednosti. Po pol leta opazovanja in odločanja, sem končno dojel, da ne bom dognal nekega znanja o ustreznejši izbiri. Zapustila sta me logika in razum; za gorivo ne razmišljam o ceni, plačam kolikor pač je, tu pa skušam privarčevati evre, dejansko zapravljam po deset evrov, zamujam pa po sto evrov vredne priložnosti. Vse je preprosto; le vse sem zapletel v zmešnjavo. Najboljši čas za vplačilo je danes in zdaj, ne jutri in ne morda čez tri dni.

S pomladjo prihaja spomladansko čiščenje. Četudi se stori le nekaj, mi odleže, ko se stvari postavi na svoje mesto. Če je to mesto v smetnjaku, je to to.

Podrobnosti prostranosti

Prva dva tedna sem bil izjemno priden, zadnja dva dni ne več, saj mi je zmanjkalo materiala za ustvarjanje. K sreči sem danes na pošti povprašal mladeniča s telovnikom dostavne službe in izkazalo se je, da je on tisti voznik dostavnika, ki naj bi mi danes dostavil paket napovedan za jutri. Jaz sem vesel, on pa tudi. Še tako naprej dva tedna, projekt bo zaključen in plačilo pošteno, če bo, ko bo.

Sedaj, ko se ljubiteljsko – karkoli že – ukvarjam z jagodami, z lahkoto prepoznavam njihove liste po brežinah nad cesto. Prej na to sploh nisem bil pozoren, zdaj pa je tega cvetočega zelenja vsepovsod. Te dni, ko vsake toliko časa pasem oči na prostem, stran od dela, sem opazil živice – vodoravna oziroma stebla v loku, ki po dvajsetih in celo do okrog stiridesetih centimetrih poženejo listka, nato pa se steblo spet nadaljuje v loku, kot da se je tam, kjer sta listka, odbil od tal.

Danes sem šel pogledat presajen primerek in pet centimetrov stran opazil nove liste. Ko sem previdno odkopal zemljo vmes, je tamkajšna živica šla takoj v tla in se v zemlji skrivila nazaj proti površju.

Navoja tekočine

Kupil sem si novo lepilo, saj sem imel pozimi z dotedanjim vedno več sitnosti. Celo segreval sem ga, da je postalo tekoče. Pri nakupovanju sem si prebral navodila in dojel, da sem starega nepravilno skladiščil (izven primernih temperatur) in ga uporabljal vsaj štirikrat dlje od (predvidenega) roka uporabe.

Novo je brezbarvno, strdi se v pol dneva, packe se očisti z vodo, staro je bilo rumenkasto, po odprtju pločevinke je spustilo neprijeten vonj, trdi se najmanj en dan in packe so netopne v vodi. Vzel sem desetkrat manjše pakiranje, saj bi bil kilogram in pol preveč za mojo potrošnjo.

Zelo pozdravljam na nalepki napisano mešalno razmerje, saj sem šele pred enim letom izvedel, da obstaja razlika med razmerjem tež in razmerjem prostornin. Mešal sem narobe: napake za deset odstotkov.

Kupil sem si tudi novo vrv. Prodajalka je vprašala, če lahko namesto dvesto metrov pošljejo dvakrat po sto metrov, s čimer sem se strinjal, nisem pa se več strinjal, ko sem odprl škatlo. Dobil sem res sto metrov, drugih sto metrov pa je bilo razrezanih na pet, sedem, petnajst, osemnajst in petinpetdeset metrov, vsakič na svojem kolutu. K sreči res ne potrebujem sto metrov v enem kosu, a naslednjič napišem, naj mi ne pošiljajo več toliko kolutov.

Mehkejše ščetine

Po daljšem omahovanju sem se le spravil v prodajalno odprto zgolj eno popoldne tedensko po zobne krtačke, kajti svojo sem imel že preveč razcefrano. Upal sem na popust, kot je mi sodelavka dejala kakšen mesec nazaj ob kosilu, vendar mi je tamkajšna prodajalka povedala, da potrebujem njihovo kartico izdano pred nekim datumom in če hočem popust, naj si kartico sposodim. Pogledal sem ceno kratačk in odšel.

Napotil sem se v trgovino, kjer sem jih vedno dosedaj kupil, a raje zašel v drugo večjo trgovino. Tam sem zopet pogledal ceno in trgovino zapustil, saj je bila cena višja od cene brez popusta v prvi prodajalni. Nazajgrede sem se ustavil v trgovini, kjer sem jih vedno dosedaj kupil in sem jih kupil tudi tokrat. Vzel sem jih še enkrat več kot bi jih sicer, saj je bila cena občutno (to pomeni na občutek — približno) nižja kot bi bila v prvi prodajalni s popustom. Na klinu je ostal le še en zavoj, tako da smem reči, da sem jim pobral skoraj vse. Čeprav mi barvna paleta krtačk ni bila po okusu, bi vzel tudi zadnje, če bi bil le prepričan, da imam na bančnem računu dovolj denarja.

Tudi stranka na blagajni pred mano, za katero smatram, da je tudi moja sodelavka, sicer ena druga, a se tam o tem nisem želel prepričati, jih je tudi kupila poleg še nekih čokoladic. Mimogrede sem pred tem (na poti v večjo trgovino) srečal še eno sodelavko. Mogoče pa bi jih še več.

Končno imam novo krtačko in sem srečen. Nisem pa srečen, ker nisem pravočasno odpisal na sporočilo mojega naročila, če dovolim, da namesto dvesto metrov pošljejo dvakrat po sto metrov. Zdaj bo dostava še zamaknjena za en dan in že tako sem imel zakasnitev zaradi potrjevanja plačila.

Soglasje otožnosti

Lansko leto kot tudi vsa leta dosedaj sem očitno bil dovolj brezbrižen in takšni so bili tudi drugi ljudje, toda oni le do lanskega leta, zato so letos opazili in upoštevali mojo izjavo oziroma mojo splegledano izjavo. Če bi le lansko leto dejansko prebral vprašanje in označil DA, letos ne bi imel za doplačati davka trikrat več kot dosedaj.

Karkoli, nadalje vrtanje v srž je podalo pojasnilo. Označen DA ali neoznačen DA, ista figa; kriva je sprememba zakonodaje, ki je premetenim ljudem ukinila določeno ugodnost. Bojda naj bi bilo v Sloveniji takšnih le dva tisoč in to so storili za poenostavitev oziroma poenotenje postopkov (pri sebi). Vlada, najlepša vam hvala za tako spodbudno okolje; mogoče bi bil Ciper boljša izbira, ampak če bom ostal pri tem znesku, bom še vedno na boljšem kot marsikdo.

Tkivo črtovja

Obstajajo spletne strani z glasbo in predvajanjem na klik, z neomejenim in brezplačnim ponavljanjem ter z možnostjo, da avtor z nje zahteva umik svojega (glasbenega) dela, kar storijo brez ugovarjanja. Ena izmed njih se prične na črko s konca angleške abecede, ampak jaz po svojem značaju ne želim glasbe na klik, temveč glasbo na dvoklik kot nekoč. Podvig pričnem s poznavanjem imena avtorja in naslovom skladbe, kar z dodatnimi namigi vpišem v iskalnik kot nekoč.

Ampak iskalniki so postali neumni, kajti zdaj mislijo, da vedo, kaj jaz mislim, da iščem, in tega nisem opazim samo jaz. Ne, jaz iščem dobesedno tisto, kar sem navedel. In ne, ne obnašajo se tako le, ko mislijo, da je moj namen kršitev avtorskih pravic, temveč tudi sicer. Ko sem konec lanskega leta iskal na primer, ideje za okrasitev novoletne jelke, mi je na tretji strani zadetkov ponudil nakup kopalne kadi. Ta zadetek mi je bil tako zgroženo zgrešen, saj ni vseboval niti ene ključne besede, s katerimi sem začel.

Po več kot pol ure, sem le staknil album s skladbo, toda ta pot ni bila lahka. Na tej poti je veliko in veliko preveč pasti za neuke ljudi. Če odmislim popolnoma zgrešene zadetke, so vmes poskusi, da se človek včlani v SMS klub, kupi naročnino za nepovezano stvar, klika na oglase, izpolnjuje ankete brez konca ali si prenese programsko opremo z vprašljivimi nameni oziroma z nepoznanimi posledicami.

Torej četrt stoletja po prehodu v enaindvajseto stoletje je splet postal grozovit. Spomnim se, da je na njem mrgolo informacij, kajti graditi in izpolnjevati so ga začeli zanesenjaki. Zdaj se informacije skriva in tako ni le na spletu.

Dogaja se tudi t.i. industrijsko vohunjenje. Na primeru to pomeni, da farmacevtsko podjetje napoti človeka v konkurenčno farmacevtsko podjetje, kjer je njegovi prvi korak, da se tam zaposli. Ko je enkrat zaposlen, tam pridobiva znanje in ga posreduje v prvotno podjetje, ali pa odpre svoje podjetje z isto dejavnostjo, če lahko dejavnost opravlja v lastni režiji, na primer popravila in vzdrževanje motornih vozil.

Podobno je pri znanosti oziroma z znanstvenimi članki. Nihče pri zdravi pameti ne bo javno objavil članka za vzgojo kur, ki nesejo zlata jajca, temveč bo to zadržal zase ali drago prodal. Objavlja se dela „no shit, Sherlock“ in upa, da bodo objavljena v revijah, ki so uvrščene v razrede A'' oziroma A', ter zato avtorju prinesle nadpovprečno znanstveno uspešnost. Največ informacij ima torej gospodarstvo in jih skriva z razlogom ohranjanja svoje prednosti.

Če se vrnem nazaj k medmrežju duhov – spletu, se sprašujem, kaj ljudje sploh najdejo tam. Iskalniki so dandanes bolj kot manj neuporabni; vedno več je (po)narejene vsebine z umetno inteligenco in samo še čakam, oziroma smo že tam, kjer se bo inteligenca nove generacije učila na površnih izdelkih svojih predhodnikov. V posebnem je tudi glasba s spleta lahko popačena in obstaja metoda, s katero se zazna, če je slaba – zgolj le presneta s spletne strani z glasbo na klik.

Pri tej metodi se pogleda njen spektrogram, kar ni nič drugega kot grafični prikaz zastopanosti frekvenc v zvočnem zapisu. Če višje frekvence niso zastopane — izgleda porezano (kot na desni strani spodnje slike), potem je ta zvočni zapis doživel izgubo informacij. Obratno ni nujno res; zvočni zapis je lahko doživel izgubo informacij, vendar ne izgleda porezan.

Gora globine

Za vse, kar se je zgodilo, a se naj ne bi, in za vse, kar se ni zgodilo, čeprav bi se lahko, obstaja vzrok. Mogoče je znan, a ni nepomemben.

Tedaj se kaj ni izšlo po predvidevanjih in podiral se mi je svet; zdaj, skoraj že petnajst let ali le dva meseca kasneje, bi rekel, da je bolje, da se kaj ni izšlo. Še vedno se je vse nekako izšlo oziroma razrešilo, čeprav mi je bilo tisti trenutek lahko tudi skrajno neprijetno. Kaj če se enkrat ne bo izšlo?

Dodatno obremenitev mi predstavlja še strah pred zamujenim in strah pred nepredstavljimi posledicami. Lažje mi je, ko ugotovim, da teh in takšnih tegob nimam samo jaz, vendar si nisem niti predstavljal, da nas je toliko. Zahvaljujem se vsem, zaradi katerih je sedaj pogonsko gorivo postala omejena dobrina. Včeraj me je na najpogostejšem odjemnem mestu pričakal listek o nedelovanju točilne ročke, zato sem danes svojo srečo najprej poskusil nekje drugje, kjer pa so to mesto razočarano zapuščali tudi drugi. K sreči oziroma kot že omenjeno, da se vedno izide, sem za tem že danes uspel točiti na svojem najpogostejšem odjemnem mestu.

Brez priložnosti ni zamujenih priložnosti.

Ampak v tem svetu, v teh zadnjih nekaj letih, če se ravno ne živi v nekih odročnih krajih v Kanadi ali Rusiji, novice najdejo človeka vsepovsod. So bili ponedeljki, ko človek ni vedel, kakšna cena bo v torek, in ni mi še uspelo izbrskati zakonske podlage oziroma se mi dokopati do vira na dan pred spremembami o prihajojočih spremembah; te dni pa se že skoraj dva tedna ve, kakšne bodo cene. Bili bi tiho, čez noč spremenili cene in to bi bilo vse. Prerivanja ali pomanjkanja ne bi bilo.

Tako trhel in povezan je svet …

Skočna pesjad

Po Grenlandiji, sedaj še Iran in moje naložbe v vrednostne papirje v tem letu ostajajo v slabem stanju. Težko je biti pameten in preračunljiv. Nakup, katerega sem označil za katastrofalnega, se je letos za nekaj trenutkov izkazal za najboljšega in je še vedno med vodilnimi.

Če sem se česa naučil, je to DCA pristop, kar pomeni, da se vsega razpoložljivega zneska ne zapravi v celoti, temveč se ga porablja postopno. Kupuje se vsak dan nekaj ali vsak teden nekaj. Tako se človek izogne dnevu (slabega tečaja), po katerem mu naložba potone. Temu sledi pretirano zapravljanje časa s čakanjem in upanjem na boljši tečaj, mogoče za dva do tri evre. Bolje je pogoltniti te tri evre in ta čas (pre)živeti kakovostneje. Oh, ljudje, koliko vas je bilo v ponedeljek, ko ste čakali v koloni na (pogonsko) gorivo. Svojo lenobo mi je uspelo premagati v petek pred tem, četudi sem imel dovolj goriva za dočakati ponedeljek, a sem si rekel; bolje sedaj, ko imam čas, kot v ponedeljek, ko bom mogoče moral storiti to in še ono.

Vendar pa mi te iste svoje lenobe mi ni uspelo premagati ta petek, a sem se v soboto le zavzel, da nisem lovil minute to nedeljo. Občutek ob koncu je bil slasten, a ne dovolj; naslednjič se bom moral zopet preganjati.

Za vikend sem brezskrbno presajal gozdne jagode, ki so se na robu vrta res razrastle; celo preveč razrastle. Šel sem prvič letos na kolo; odklop in občutek, kot da vsem ni bilo zime.

Veselje vesolja

Po mojem mnenju sem imel oziroma sem imel občutek, da sem imel, to noč najboljše sanje, čeprav sem pozabil njihovo vsebino. Grobo povzeto je šlo za neko obogateno navidezno resničnost z zavedanjem in vrednotenjem, kjer sem imel možnost odločati oziroma vplivati na to, kako se bodo stvari odvijale.

Okrnjen razcvet

Včasih se zazrem in pomislim, kaj če se svet vrti le okoli mene, da sem edina oseba, drugi so tu le za popestritev sveta; mogoče živijo v svojem svetu tako kot jaz v tem, mogoče me v njihovem svetu sploh ni; toda na tem svetu je toliko stvari, toliko zgodovine, če je ta resnična, in še več ter vsepovsod preveč nesoglasij in nasprotovanj, da bi bil to svet zame.

Nenavadno se mi zdi, da je med vsemi znanimi in pustimi planeti ta zaenkrat edini moder, zelen in raznolik. Mi takšni, sestavljeni iz spojin, in tako, da se zavedamo samega sebe.

Raznolikost podobnega

Čez vikend sem popravljal isto zadevo kot septembra; prikazovalnik temperature tople vode. Tako kot septembra sem zadevo odprl in osumil krivca, vendar tokrat zadeve pred odklopom nisem fotografiral, ker sem to storil že septembra. Tako kot septembra sem si zadevo prinesel na mizo in jo začel preverjati. Tokrat sem se v meritve poglobil, a nisem našel napak. Zadevo sem priklopil nazaj, jo zaprl in prikazovalnik je ponovno kazal vrednost. Tako kot septembra zopet ne vem, zakaj je zadeva odpovedala.

In to me moti, čeprav zadeva zopet prikazuje temperaturo. Zadeva je stara čez trideset let in imam tri pristope. Zadevo „popravljam“ – tako s pogledom, dokler jo lahko, zadevo posodobim ali zadevo zamenjam z novejšo. Nekako težim k prvem pristopu, ker mi je všeč ta starinskost, druga pa bi mi vzela preveč časa.

Popravljanje stvari mi uspeva predobro, kar pomeni, da mi ne predstavlja dovolj težkega izziva, zato mi kopni volja; po drugi strani pa ne želim, da kaj s popravljanjem pokvarim, kar se mi je že zgodilo.

Naravnanost složnosti

Lansko leto sem bil navdušen nad količino zastav na drogovih, tega bi lahko bilo še več.

Bilka nehanja

Tako, kot so iz grude pognali zvončki, so prejšni teden poskočile slovenske delnice in zasenčile preostanek sveta, in tako, kot je danes zasnežilo to isto grudo in te iste zvončke, je padla vrednost tudi teh istih delnic.

Po petih mesecih ukvarjanja, opažam, da mi postaja vse to nekoliko jasneje. K temu razumevanju je daleč največji del prispeval čas, a še vedno se igram in, priznam, nimam ne tehnike ne strategije. Priznam tudi, da me je zamikala omenjena slovenska rast, a sem le upošteval nekaj svojih pravil; ne je ne in dovolj je dovolj, čeprav bi najraje imel kar vse.

Po govoricah najbolj donosni delniški trg je trg Združenih držav, a ta letos životari kot moja dva oleandra v vodi na okenski polici; ne rasteta in ne crkneta, ne glede na to, kako ju pogledam. K sreči mi ljudje gledamo precej podobno ter si naredimo oziroma uporabljamo orodja, da nam je delo lažje. Zaradi teh orodij mi ni potrebno izbirati podjetij, kot sem to sprva nameraval, temveč izberem področje, ki me zanima.

Začel sem vlagati v cel svet, opazil omenjeno životarjenje, se omejil na evropski trg ter zdaj zamenjal zemljepisne okvirje s področji v industriji. Trenutno želim vlagati v industrijo polprevodnikov, v bančništvo v Evropi in v gospodarstvo Južne Koreje. Ker menim, da je čar tega v lastnem izkustvu, nikomur ne dajem in ne nameravam dati kakršnih koli nasvetov. Dam le spodbudo, vsakemu lahko nekaj uspe, če hoče biti uspešen.

Škoda le, da sem vse to odkril pozno.