Veselje idile

Skrbi naraščajo, glava se me več ne drži. Misli tavajo, razmetane so v jutranji megli. Razmišljam preveč, skrenem s poti. V manj kot v pol ure se povlečem nazaj na cesto. Robnik je odrgnjen. Tisto, kar ga je odrgnilo, ostaja neznano. Zamudim deset minut, pred tem še ukradem parkirno mesto. Na koncu se kot nekoč tiščim ob radiator, le brez učbenika. Zdaj so drugi, razpuščeni časi. Ob šestih imam redni sestanek. Dolar pada in pada, a jaz sem žejen. Grem pit.

Blizke odločitve

Neverjetno, dokler ni videno, koliko močne in kako daljnosežne so besede določenega posameznika o prilastitvi ozemlja. V dveh dneh oziroma treh je skoraj ves portfelj prekrila rdeča barva. Zelene so ostale le moje odločitve, za katere sem se kmalu po odločitvi opredelil, da so bile nespametne. Tokrat niso bile več nespametne. Mi je pa tudi zanimivo, kako velja rek: „Daleč od oči, daleč od srca,“ da se za te premike navzdol ne kujem kaj dosti.

Gorje dobrote

Sanjal sem, da sem imel odprt atlas Slovenije in opazoval označene žičnice poleg Valvasorjeve koče, a pri tem nisem bil prepričan, katera žičnica je prava. V drugem prizoru sem bil v kleti te koče in ta je imela veliko garažnih vrat, izstopna točka (parkirišče) do koče je na nadmorski višini tisoč metrov, tekom poti se nahaja tudi grad in pot je kratka; vzame kvečjemu petnajst minut.

Kakorkoli, dan pred tem sem razmišljal, kaj sanjajo popolnoma slepi ljudje, torej tisti ljudje, ki so od rojstva slepi in niso oslepeli tekom odraščanja. Ti ljudje niso nikoli videli barv, poznajo le oblike, ki so jih spoznali skozi otip. Ti ljudje sanjajo praznino, sanjajo črnino, v bistvu sanjajo zgolj odstotnost vsega, saj črnine ne poznajo.

Vsekakor pa sanjajo veliko bolje, ker ne sanjajo takšnih kozlarij, zaradi katerih zjutraj preverjam resničnost (teh).

Obzir nekdanjosti

Moja velika želja je imeti muzej oziroma nek prostor, kjer bi lahko bile pregledno razpostavljene moje raznovredne stvari, s ponovnim poudarkom na preglednosti, kajti znova in znova odkrivam že pozabljene stvari skrite pred očmi. Ta teden sem iz svoje radovednosti odkril, da imam v škatli pod neko drugo škatlo še vsaj nekaj deset, mogoče celo še sto novih kuvert, jaz pa sem jih že nameraval kupiti. Ker, ko nabavljam, jih kupim nekaj sto, saj tako dobim boljšo ceno in povsem pričakovano jih založim. Moj velik strah pa je strah pred požarom oziroma, da mi vse to zgori. Če bi tematsko razmejil stvari oziroma postavil te kuverte poleg preostalih, bi bil to muzej zgodb oziroma muzej spominov, za druge pa zgolj razstava klumpa; prostor zanj je lahko le nek depo s človeku prijaznimi temperaturami skozi celo leto. Mogoče pa naj ostane kot je, skrito večini; manj babic, manj kilavo …

Izogibanje samote

Šel sem v mesto, si pred tem pogledal zemljevid in si zapomnil ključna mesta (predvsem križišča), ker tako vedno počnem oziroma mi je to svojevrsten izziv, zato nimam potrebe po „navigacijskih rešitvah.“

Začelo se je mračiti in na obvoznici sem vedel, da moram enkrat odviti v desno, vendar ne prehitro, a me je v daljavi vidno presenetil zastoj; promet se je začel upočasnjevati in hitrost je padla pod najvišjo dovoljeno hitrost umirjenega prometa – šole, vrtci, igrišča pa to. V izogib sem odvil desno; prerano, to opazil in se odločil vrniti nazaj, a se je tam pojavilo nepričakovano križišče pravega odcepa, toda sem še pravočasno ugotovil, da se moram usmeriti levo. Prva preizkušnja je bila mimo.

Temu je kmalu sledil drugi zastoj, zato mi je bila naravna odločitev obvoznico zapustiti in moj načrt je bil že drugič iztirjen, kajti zastojev tam nisem pričakoval in moj spomin ni podrobneje vseboval zemljevida tega predela, zato sem se odločil voziti poleg obvoznice. Po izvozu iz te me je pred semaforjem — na moji levi vozilo za avtovleko in izza njega iz obvoznice bleščeče in utripajoče modre luči — skrbelo najbolj, da se bom razvrstil tako, da se bom primoran priključiti nazaj in nadaljevati v zastoju.

Po uspešnem prečkanju dveh križišč sem se čez nekaj deset metrov znašel pred separacijo peska oziroma pred betonarno. To res ni bilo v načrtu in čas se je iztekal. Vrnil sem se na zadnje križišče in ocenil, da bo potrebno pot nadaljevati na drugi strani vzdolž obvoznice. Pot se je srečno nadaljevala do znaka za prepovedano smer — nadaljevanje bi pomenilo vključitev na obvoznico v napačni smeri. Tam sem se vrnil po mostu nad obvoznico nazaj na cesto iz smeri prvotne ceste, če se ta ne bi končala v betonarni.

Po meni že poznanem krožišču sem se spustil na obvoznico in načrt se je izvajal naprej. Seveda do tretjega zastoja, vendar se nisem več razburjal, kajti načrtovani izvoz je sledil čez nekaj sto metrov in po zaviralnem oziroma upočasnitvenem pasu sem lahko kolono prehitel po desni. Pot se je zopet srečno nadaljevala do znaka in napisu o prihajajoči zapori ceste čez osemsto metrov. Ta znak je kmalu nasledil znak o prihajajoči zapori ceste čez štiristo petdeset metrov, katerega sem zopet prevozil, saj sem bil mnenja, da se odcep po mojem načrtu pojavi pred zaporo. Pa se ni!

Zapeljal sem mimo zapore na gradbišče, krožil med jaški in pri tem nisem bil edini. Moj načrt je bil začrtan, moj cilj je bil že zelo blizu, druge poti nisem imel. Druge poti ni bilo dokler nisem v temi z lastnimi očmi videl, da mojega cilja, mojega parkirišča ob želežniški progi tam več ni; je zgolj obgrajena gradbena jama. Vlak ni iztiril, vlak se je obrnil. Vlak se je vrnil nazaj na gradbišče iskat vzporedno pot po zemljevidu izven spomina, katere ni našel.

Ker sem imel še dva načrta, kar pomeni še dva izbora za parkirišče, sem se odločil za naslednje parkirišče, vendar je moj tisti-dan-osvežen spomin vseboval le pot iz znanega izhodišča (izven mesta, stran od vseh zastojev) do vsakega izmed njih in ne med njimi, zato sem začel voziti po navdihu, po starem spominu, z miselnostjo, da mi nekako in enkrat že bo uspelo, in z močno željo izogniti se zastojem.

Vrnil sem se nazaj, mimo prvoopaženega znaka o zapori, tam zavil levo in začel voziti za mestnim avtobusom. Ker je promet občasno obstal, sem razmišljal, če ustavim na parkirišču oziroma na polovici tega z drugo polovico na pločniku in nadaljujem peš, in tudi razmišljal, če bi zavrgel ves svoj trud in mesto preprosto zapustil. Do trenutka odločitve so parkirna mesta poleg vozišča že izginila, zato sem nadaljeval do kraja, ko sem ugotovil, da se nisem pravočasno in pravilno razvrstil, če želim priti do naslednjega začrtanega parkirišča. Preostal mi je zavoj v levo, mirno opazovanje kolone nasproti ter opustitev povratka v to križišče.

Čez štiristo metrov sem zavil desno, ustavil čez štirideset metrov, si pogledal dopolnilno tablo za parkiranje na pločniku in kljub temu pot nadaljeval do križišča, poleg katerega sem opazil smerokaz za muzej v isti stavbi, kamor sem bil namenjen. Tam sem nadaljeval še nekaj metrov naravnost ter parkriral vzvratno pred stanovanjskim blokom. Ker nisem vedel, ali je to zasebno parkirišče bloka, sem šel prebrat dopolnilno tablo pri vstopu, kjer je pisalo, da je parkiranje mogoče največ dve uri v času do dvajsete ure in z označeno uro prihoda. To sem napisal na listek oziroma prtiček, saj drugega nisem našel, in zapustil vozilo v smeri smerokaza: „Za dve uri bo, potem pa bo ura že čez dvajseto.“

Nisem vedel, kje sem; skrbelo me je, če bom kasneje našel pot nazaj. Ker tega po navdihu vsekakor ne bom znal, sem si zapomnil ime hotela čez cesto in kmalu prišel na dogovorjeno mesto pet minut pred dogovorjeno uro.

Hrana tam je prinesla razočaranje, a o tem kdaj drugič.

Repincelj in vitlof

Padlo je in je tudi zraslo nazaj. Nekaj sem kupil, nečesa drugega (še) nisem. Kakorkoli, najpomembnejše je, da se človek poglobi, se odloča sam in ne verjame samooklicanim šarlatanom. Kaj šele, da bi jih plačeval. Poleg vseh resnično neresničnih kozlarij teh kar mrgoli. Denar ne pada iz neba; razen pri loteriji, vendar takrat pade le enkrat z neba in se ne spomnim, da sem kadarkoli karkoli zadel, če sem sploh kdaj igral. Možnosti so majhne, zato ne igram.

Karitativni čut

V ponedeljek sem (zgornjo) ceno nastavil nekoliko nižje in upal, da nakupna cena pade, a ni. V torek sem storil enako in zopet ostal praznih rok. V sredo, četrtek in petek sem spet poskusil srečo in šment! Vsakič sem upal privarčevati petdeset evrov in po enem tednu izgubil sto petdeset evrov. Če bi se v ponedeljek odločil plačati tekočo ceno, bi imel sedaj sto evrov več. Sem se iz tega česa naučil? Napovedovanja vsekakor ne. V ponedeljek nisem mogel vedeti, kaj bo v torek, in v torek ne, kaj bo v sredo. Lahko bi cena po ponedeljku padla in bi postal osmoljenec.

Česa sem se še naučil? To, da je povsem vseeno, koliko privarčujem prvi teden, če vem, da bom varčeval petnajst let. Bolje bi bilo začeti sedem let nazaj. Še bolje deset let nazaj, še med šolanjem. A človek tega ne ve, ker se ukvarja z drugimi stvarmi.

Kaj bo ta ponedeljek? Bom vztrajal pri svojem skopuškem pristopu? Seveda, kajti vsak dan, ko nakupna cena rase, se veča verjetnost, da naslednji dan pade, vendar za koliko bo padlo? To so vprašanja z odgovori za milijon dolarjev, saj pravilni odgovori prinesejo točno to, milijone dolarjev.

Sicer sem vesel, ker mi je uspelo že zaključiti računovodska opravila in samo še čakam do marca za oddajo. Ne pa tako kot dosedaj, ko sem odlašal do marca.

Korak bližje

Na ta, ponovno zasnežen današnji, dan se odprava prične pri pokopališču.

Pelje po gozdni cesti …

… do kažipotov …

… mimo koče …

… po stopnicah …

… z razgledom nad krošnjami …

… skozi odprtino še višje …

… na stolp.

Tu in tam kakšna zanimivost.

Na eni izmed fotografij je naveden kraj, kjer je postavljen ta stolp.

Prevleka lakiranja

Očitno ne, slišno pa so si nekateri privoščili dovolj novoletnega hrupa. To me je motilo dovolj, da sem začel razmišljati, kaj je to strnjeno naselje. Tudi zaradi količine zaužite hrane se nisem počutil najbolje in sem si zgolj želel, da to dvoje čimprej mine. In je.

Končno sem našel vrečko s kovinskimi deli, ki sem jo iskal že štirikrat prej. Vedel sem, kje je nazadnje bila in kaj drugega sem takrat še počel, da sem jo mimogrede pri tem umaknil nekam drugam, in vedel sem, kam je nisem umaknil, ampak to ni bilo dovolj. Ko sem jo tokrat iskal tam, kjer sem iskal že štirikrat poprej, sem se spomnil, da mora biti še vedno v škatli, kakšna je ta škatla in da se ne spomnim, da bi to škatlo proč vrgel. Odprl sem omaro, kamor sem danes zjutraj pospravil ogromne obliže, namenjene ne vem kateremu delu telesu, daljše od dolžine podlaketi, odmaknil sloja kartona in tam spodaj opazil škatle; tudi to iskano škatlo in tudi preostale škatle s še ne dovolj pogrešanimi stvarmi.

Nekaj tednov nazaj sem tudi našel iskano škatlico z maticami, katere sem bil iskal poleti. Takšna kot iz glave je bila na polički, stalno pred očmi, le en meter nižje, ampak očitno bo na škatlice potrebno očitno začeti pisati, kaj te vsebujejo, sicer so vse rjave ali bele.

Šesta četrt

Smrtnost daje življenju smisel. Mir, ljubezen, prijateljstvo. To je dragoceno, ker vemo, da ne more trajati.

Enako velja za tri tisoč dvesto triinpetdeset zgrešenih naložb.

Slovaška koča

Kakorkoli, ustvarile so se zgodbe in nastali so spomini.

A sedaj bi si želel zdravja in tega bi želel tudi drugim. Stanje biti zdrav človeku ne prinaša čustev, ga ne more občutiti oziroma se ga ne zaveda, zato si ga po mojem mnenju premalo želimo oziroma si ga želimo šele tedaj, ko ga nimamo. To pa se občuti, čeprav je le glavobol.

Poleg zdravja pa še čimdaljše življenje. Če lahko kdaj karkoli dosežemo, je zdaj pravi čas.

Sneg dneva

Končno privlačen božični dan s snegom, četudi so še nekaj dni nazaj napovedovali dež. Zopet utripa vsaj deset let stara svetlobna cev in njen odsev, čeprav kakšen meter vmes te več ne. Razmišljam, kaj sem si nekoč želel … in kaj od tega mi je odplaknil napredek.

Vsekakor glasbeni stolp in to ne kakršen koli, temveč tisti iz komponent, kjer je tudi kasetofon ločena komponenta, in se vsaka komponenta postavi na svojo poličko v omarici, ki je namenjena zgolj temu in celoten sestav se obravnava kot pohištvo. Vse komponente so istega proizvajalca, iste modelne serije za enoten izgled. Vrhnja komponenta je ponavadi gramofon, sicer nalaganje plošč ni izvedljivo, vendar bi raje imel magnetofon z izpostavljenim magnetnim trakom na dveh kolutih, bolje znan v izvirniku kot reel-to-reel. Poslušanje in opazovanje oziroma ukvarjanje s tem bi nekateri razumeli kot zaroko, drugi pa kot terapijo za svoj OCD, kajti ničesar ne more biti popolnejše kot usklajene in pravilno zložene komponente, ena nad drugo.

Takrat pa sem dobil tri prazne kasete, na katere sem potem posnel nekaj radijskega (glasbenega) programa, in sedaj mnogo kasneje ugotovil, da se na kasete prične snemanje drugače, in sicer ne s pritiskom na tipko s piko iz mirujočega položaja, temveč z vklopom pavze, pritiskom na tipko s piko in čakanjem na pravi trenutek za sprostitev pavze.

Res me zanima, kaj trenutno prodajajo na oddelku tehnike, saj tam nisem bil že vsaj poldrugo desetleje, bi si pa na trak nasnel Кавински - Nightcall (Dustin N'Guyen Remix), predvajal, zavrtel nazaj in strmel v koluta …

Čast noči

In razmišljam o dveh neizbranih vlakih, mogoče zamujenih, ter si utemeljujem svoje odločitve s povsem trdnimi oziroma verodostojnimi razlogi, a to zame ni dovolj dobro, kajti vem, da je resnica drugje. Na vlaku je dejansko omejeno prostora in smer pretežno začrtana, mene pa preganja strah pred zamujenimi priložnostmi oziroma so mi zanimive nove možnosti.

Te prihajajo dnevno; ali je zgolj skladba, ki si jo potem ponavljam cel dan in mogoče še naslednji dan; ali je domneva, da bo potrebno nekaj svojega dneva vložiti v razgibavanje in v utrjevanje mišic, da se telo s starostjo ne sesede.

Dan ima le štiriindvajset ur, zato je potrebno nekje potegniti črto. Najlažje tam, kjer so stvari merljive in zato primerljive. Nekje sem bil boljši in nekje sem bil slabši.

Po četrt leta svojega vlaganja in dnevnega spremeljanja vrednosti, opazim razliko med svojimi odločitvami. Odločitve, ki so temeljile na mojem opažanju, niso bile slabe, so bile pa slabše ter so dnevno terjale mojo pozornost, kar je tudi neskladno z mojo željo, da na rezultate počakam vsaj petnajst let. To se bo končalo. Moram upoštevati svojo korist, zato to počnem. Nisem dobrodelna organizacija, ki rešuje gospodarstvo. Odločitve, ki so upoštevale stroko, so bile boljše in tako se bo nadaljevalo. Na tisti dan plačam, kolikor plačam, oziroma ne čakam na ugodnejšo ponudbo ter na to pozabim. Ne potrebujem osebnega bančnika, osebnega finančnega svetovalca ali posrednika — manj stroškov, več zame. Izbranih imam dvanajst borznotrgovanih skladov (ETF). Vsi ti skladi so dobri, vendar bodo pri meni preživeli samo najmočnejši (zakon močnejšega, Herbert Spencer).

Spodbudne krilatice

Na železniško postajo odidem vsak dan. Tam je vsak vlak ob svojem peronu in vlaki čakajo, da se nanj vkrca oseba. Osebe na peronih z mano vred se med seboj ne poznajo, se ne vidijo in točno ne vedo, kam bo kateri vlak odpeljal. Vse, kar vedo ali pa tudi ne, je njegov izgled in približen potek njegove proge (mimo morja, mimo jezer, mimo polj ali mimo vzpetin). Ponavadi, a ne vedno, vedo, če so na tem vlaku tudi domače živali, če je pestrost hrane omejena, če pogovorni jezik ni slovenski, če na njem kadijo in uživajo alkoholne pijače in če se na njem drogirajo. Vsekakor pa osebe ne poznajo, kako bo vožnja potekala in kdaj se bo ta končala. Če se človek ne odloči vkrcati, se vrne naslednji dan, čez dva dneva ali se ne vrne – njegova izbira.

Naslednji dan so ob peronih drugi vlaki in po oceni se vlak zopet pojavi po približno enem tednu dni, če se nanj nihče ne vkrca; lahko pa se tudi ne. Lahko pa se in se, ob kakšnem peronu pojavi popolnoma drugi vlak.

Kateri vlak torej izbrati? Kako obžalovati izbiro?

Ostrina končnih elementov

Na terenu me je telefon presenetil, saj so zajeti kadri oziroma fotografije izgledale živahnejše, predvsem so osenčeni deli izgledali svetlejši napram fotoaparatu; oziroma nisem imel nikakršnega subjektivnega mnenja v prid fotoaparatu. Sledi primerjava.

Prva razlika je očitna: slike iz telefona so ostrejše oziroma imajo res izrazite robove; drevje izgleda kot grmovje, res nenaravno, a si sedaj lažje utemeljujem početje ljudi, ki si s telefonom besedilo najprej poslikajo in ga nato preberejo. Druga razlika so svetlejši temnejši deli (del stavbe z rastlinjem pod žlebom na desni strani fotografije in spodnja stran podesta na levi strani iste fotografije). Tretja razlika je v svetlosti svetlih barv. Ta je opazna na navpičnih gradnikih stolpa, v odtenku neba ter je povezana z že omenjeno svetlostjo temnejši delov: svetlejši temni predeli prinesejo tudi svetlejše oziroma presvetle svetle predele.

Začel sem s štirimi telefoni, vendar sem nato nadaljeval samo z enim, kajti takšen postopek fotografiranja za kasnejšo primerjavo je strašansko zamuden in nisem ga najbolj vešč. Če ne drugega; če želim imeti dobesedno naravne fotografije, zdaj vem, da mora telefon ostati v žepu.

Brezpotje vodenja

Iskanje stranskih krajših poti v koloni in tehtanje izzidov, ali se nekako in koliko prej pride skozi mesto, je podobno odločitvam koliko in za koliko delnic kupiti. Včasih je odločitev boljša, včasih pa slabša, vendar iz izkušenj ugotavljam, da je bolje ostali pri prvotnem načrtu. Tako kot bom iskal krajšo pot, jo bodo iskali tudi drugi; in tiste delnice, ki jih bom kupoval, bodo kupovali tudi drugi.

Obstaja psihološki pojav odločitvena utrujenost oziroma utrujenost zaradi odločanja (slovenski izraz mi ni poznan), kjer upada kakovost človekovih odločitev, ko ta čez dan sprejema vedno več odločitev. Povsem analogno utrujenosti mišic po fizičnem naporu. Upad zmožnosti se kaže v sprejemanju impulzivnih ali preranih odločitev oziroma na drugi strani v neodločenosti. Torej rek, da je včasih najbolje odločitev prespati, ni iz trte izvit.

Trenutno sem v zelenem dvomestnem številu. Izbral sem si nekaj podjetij, katere bom opazoval in se za njih odločal naslednje leto, saj mi odmerjena količina denarja pojenja. Meje morajo pač biti, sicer je to tako zasvajajoče kot čokolada. Če bodo posledice tega vlaganja priskrbele vsaj eno čokolado na dan, bo življenje postalo res slajše. Naj bo to želja za prihodnje leto.

Spomnil sem se semaforja, ali je tabla zavedla ali je trgovina nato spremenila prodajni program, ampak tam je sedaj špecerija.

Decembersko praznodušje

Žusem je hrib, na katerem je postavljen leseni stolp. Ko je bil stolp že postavljen, so donacije oziroma donatorji poskrbeli, da je bil nadgrajen in postal še višji (osrednja strehica nad večjo razgledno ploščadjo). Imena teh so vgravirana v vsako stopnico. Do samega stolpa vodi več poti, mimogrede sem naštel vsaj štiri. Po mojem mnenju je najlažja pot iz smeri kraja Dobrina, kjer je mogoče parkirati poleg cerkve svetega Valentina. Še ne sto metrov stran je postavljena tudi cerkev svetega Jakoba. To me je presenetilo za tako majhen kraj.

Iz stolpa je razgled v lepem vremenu prečudovit.

Področje (hriba) je dovolj majhno, da si človek za povratek brezskrbi ubere svojo pot in si razgiba izlet.

V bližini je tudi Slivniško jezero.

Utesnjenost špranje

Strmim v zapis svojega imena … morda ne morem verjeti, da mi je tako tudi ime? Ne vem. Občutek imam, da nekaj zadnjih let živim v nekem svojem svetu, ki se je takrat pred leti odcepil iz resničnosti. Motijo me spremembe, rad bi imel tako kot je bilo. Na križišču je sedaj semafor in na strani, kjer je bil nekoč travnik in goščava, je sedaj gradbišče. Če tabla pred gradbiščem ne zavaja, bo tu stala trgovina s keramiko.

Področje, na katerem so nekoč obstajala jezerca, je sedaj poplavljeno zaradi jezu hidroelektrarne.
– zapisano dvajsetega maja 2020

Po petih letih in sedmih mesecih ne poznam ne križišča ne gradbišča in ne trgovine; morda je tabla zavajala.

Navdušenje običajnosti

Pozno zvečer sem se vozil domov, bil osredotočen na vidno polovico nenavdno večje bledokrvave lune in pri tem razmišljal.

Kaj vse smo imeli, kaj vse smo preživeli, ampak vse dobro se enkrat konča. MTV se po nekaj desetletjih poslavlja oziroma se bo nabor njihovih programov skrčil. To je zgolj začetek, kateremu bodo sledili še drugi televizijski programi. Gledalci raje zgubljajo čas z ogledom zasvajajočih kratkih posnetkov s prikritim izzidom na mobilnih telefonih in temu sledi.

Mladina je neubogljiva; ne sprašujem več, kdaj bo kaj narejeno, temveč kolikokrat moram še reči, da bo narejeno, oziroma kar vprašam, če nisem bil dovolj jasen. Drugi bi z njo že obupali. Po govoricah je tudi drugod tako (slabo).

Umetna inteligenca ne bo vzela služb, vzela bo sposobnost ljudem za opravljanje teh služb.

Papir vrednosti

Dolgo časa sem varčeval v obliki vezane vloge. Pred petnajstimi meseci so bile obresti še odlične. Tisoč evrov je po enem letu prineslo še trideset evrov; zatem je obrestna mera začela padati in marca letos je padla na desetino. To pomeni le še tri evre in točno tri evre, nič več nič manj. Zato sem se pred meseci odločil, da začnem varčevati v delnicah. Boljši donos prinese tudi večje tveganje, a sem to sprejel kot igro na srečo.

Če vrednost delnice v enem dnevu naraste za pet evrov, kar se dogaja, se tistemu s tisoč delnicami premoženje poveča za pet tisoč evrov. V enem dnevu! Če pade za toliko, izgubi premoženja za pet tisoč evrov. Zopet v enem dnevu, zato to vsekakor ni za tiste s slabim srcem. Ponavadi je po vsakem dvigu padec, zato vrednost delnice konec trgovalnega dne ostane nekje na ravni otvoritvene cene.

Zaslužek prinese preprosta strategija buy low, sell high, vendar so omejitve. Vsak nakup oziroma prodaja stane — opravnina; za prodajo so potrebni kupci želni plačati, za nakup so potrebni prodajalci želni prodati — likvidnost; nakup oziroma prodajo je potrebno na določenih borzah napovedati, zaradi česar cena ni vnaprej znana – volatilnost. K temu obvezno sodi še občutek — šesti čut napovedovanja prihodnosti.

Moja strategija je zgolj buy in po vsaj petnajsih letih sell, saj pri trenutni zakonodaji po petnajsih letih imetništva (delnice) ni davka na dobiček. Letno se imetnikom delnic izplačujejo tudi dividende, ki trenutno znašajo od tri do štiri odstotke vrednosti delnice, kar dojemam kot obresti, in zaenkrat so te višje kot obresne mere na vezane vloge, če vrednost delnice ne pade.

Zaenkrat sem v negativnem stanju, a se mi zdi to veliko bolje kot kockanje oziroma kartanje, saj so te igre v igralnicah (dokazljivo) zastavljene tako, da igralec dolgoročno vedno izgublja. Enako velja za športne stave.

Za primer, na športnih stavah so t.i. kvote oziroma količniki, s katerimi se pomnoži vložek. Če bi bila igra poštena, bi bila vsota količnikov vseh izidov ena; pa ni. Če bi naredil tri stave in zajel vse tri možnosti (zakona trihotomije); da moštvo A premaga moštvo B ali obratno ali je izzid izenačen, bi dobil izplačano manj kot sem vplačal. Potreben bi bil šesti čut napovedovanja prihodnosti. Stava na rdeče in uspeh na ruleti prinese dvakratnik vložka, vendar na ruleti niso samo rdeča in črna polja, je še eno zeleno polje za korist hiše. Tudi pri igrah niso le 3 izzidi, pri nogometni tekmi so še podaljški, prosti streli in tako dalje.

Naučil sem se, da se pri nakupih naj ne zaletavam in naj ne bom požrešen; vrednost dovolj niha in nihče drug me ne sili k nakupu, zato bo napočil trenutek, ko bo vrednost padla pod ceno, pri kateri sem delnico pripravljen kupiti.

Kako kupovati, kdaj, kako prodajati in kdaj je vprašanje za milijon dolarjev, saj pravi odgovori dobesedno prinašajo tolikšne zneske. Metode in mehanizmi so zanimivi, mi ni nič čudnega, da se nekateri s tem poklicno ukvarjajo, jaz sem daleč stran.