Gledam stare fotografije in si želim tisto - isto kot pri vseh starih fotografijah: da bi jih bilo še več. Sprašujem se, zakaj nisem posnel kakšno več, da bi pokazal, kako je bilo nekoč oziroma da nekdanjega stanja ne bi zgolj opisoval z besedami.
Fotografije povečini niso vrhunske. Sprašujem se, zakaj se nisem potrudil. Stresene, pretemne in utesnjene, da si sedaj govorim, da moram najprej zajeti čimveč, potem pa še podrobnosti, da vem, kje ta podrobnost je.
Nekaj tednov nazaj sem opazil, da se mi oleander suši, listi so se zvijali in odpadali, a čeprav nisem odkril vzroka, še dobro, da sem bil prelen, da ga bi zavrgel, kajti zadnji teden so se trije listi zavnali in očitno živi naprej. Neverjetne se mi zdijo rastline, da skoraj popolnoma opustošene ali posušene, mogoče celo brez listov, poženejo in rastejo.
Opažam, da se mi nekam mudi, a še ne vem točno kam. Z največjo dovoljeno hitrostjo po kraju imam občutek, da se ne premikam. Gotovo imam precej velikih in še večjih projektov, ki bi jih rad dokončal, čeprav raje uživam v občudovanju teh jesenih barv in uživanju sadja.
Danes se počutim v stiski, v stiski s časom; kar naenkrat bi se vsega lotil in bi imel vse narejeno. Večkrat si rečem, da za to ni nikakršne potrebe; če se prej tega nisem lotil in sem preživel, bom tudi tokrat, ampak ne zaleže.
Zanimivo mi je izpraševanje samega sebe o odločitvah izpred petnajst let. Zakaj sem se takrat odločal tako, danes pa se bi drugače? Zakaj sploh pride do tolikšnega odstopanja? Zakaj me isti izid lahko razžalosti in lahko nasmeje … razžalosti do nasmeha. Zakaj sem se takrat odločal tako, danes pa se ne bi drugače? Če odgovor poznam oziroma ga spoznam, vem, kaj mi je všeč in kaj mi ni. No, to mi všeč, ker tedaj nisem odvisen od vetra oziroma lahko tudi drugim izdam (svoj) objektiven kriterij.
Še kar ne morem verjeti, kako naporen sem si s svojimi prizadevanji. Po eni strani se mi ne ljubi zgubljati časa oziroma se kratkočasiti z naredi-si-sam stvarmi, po drugi pa na vidim smisla v kupovanju stvari, katere bi si lahko ustvaril sam. Zagotovo se pri tem načesa naučim, vendar se sprašujem, ali ta znanja sploh potrebujem.
Saj ne vem; zvečer si rečem, da tega ne bom storil, ker še ni bilo potrjeno, naslednji dan opoldne pa ugotovim, da je bilo to potrjeno že popoldne pred večerom. Ah, ko bi pogosteje bral svojo elektronsko pošto in bi bilo to postorjeno že dan prej. Tako bi ostalo popoldne namenjeno prijetnejšim stvarem, kot je posedanje na podrtem deblu poleg vremenske postaje nedaleč stran od ostankov oglarske kope. Sedaj vem, da je kopa gorela tri tedne.
Rad pospravljam in se čudim svojim odločitvam, da kakšna stvar lahko počaka na svojo ponovno uporabo, ko poleg nje postavim še nekaj enakih stvari. Čemu zbiram ostanke vrvi dolge kvečjemu nekaj centimetrov, če pa se mi kopičijo tudi ostanki dolgi skoraj en meter …
Zanima me, če bo jutri zopet takšna vrsta, kot je bila prejšni teden, ko se je gorivo podražalo za dva centa. Če se bo tudi tokrat, bom jutri med njimi.
No, pa jim je le uspelo me prepričati, da sem pričel uporabljati moderna orodja, LLM. Seveda ta ne prinašajo čudežev optimističnim ljudem, ki bi jim naročili, naj rešijo svet. Za dober rezultat je še vedno potrebno biti zelo usmerjen.
Na začetku se domislim, kaj bi počel, a pri tem upoštevam, da spremembe oziroma posledica dela prejšnih dni še niso uveljavljene oziroma razpoložljive, zato napišem, naj pogleda to ali tisto, za kar vem, da se ni počelo prejšne dni, ter naj poišče in navede pomanjkljivosti. V vmesnem času se kratkočasim z drugimi stvarmi in nato pregledam odziv. Večinoma navede okrog deset pomanjkljivosti od najbolj resnih do malenkostnih in potem se odločim, kaj od tega je smiselno odpraviti. Ponavadi izberem od tri do pet pomanjklivosti in naročim, naj poskusi odpraviti prvo. Ko sem zadovoljen z rešitvijo, naročim odpravo druge in tako naprej. Občasno se zamislim, koliko časa potroši za preprosto opravilo, katerega bi jaz opravil prej, ampak tako pač je. Ko končam pošljem spremembe v pregled oziroma v presojo drugemu LLM, ki je začuda zagrenjeno boljši, saj ima pregled nad vsem, in mi dodeli oceno od ena do pet ter navede pomanjkivosti, ki so bile uvedene zaradi sprememb ali niso v celoti rešene. Te rešim sam ali s pomočjo prvotnega LLM in postopek se ponovi.
V splošnem so LLM predvsem dobri za takšne besedilne naloge, vendar občasno zabredejo in nimajo občutka, da so zabredli, da se bi rešili. Od mojega študija je minilo že kar nekaj let, ampak taka orodja, ki človeku prihranijo čas, so pa neprecenljiva.
Letos se mi kolesarjenje ljubi ravno toliko kot paradižnikova solata, bolj malo, če že. Bolj se mi ljubi premišljevanje in odgovaranja na vprašanja, predvsem na svoja, čemu ne počnem tistega, kar me veseli in si postavljam (prekomerne) omejitve.
Deset dni nazaj sem bil precej časa mršave volje, ampak razpoloženje se je izboljšalo, četudi sem kot vsako leto dosedaj zamudil prižig oglarske kope. Saj ne vem, kdaj so jo prižgali: takrat ko sem bil dva kilometra stran ali naslednji dan, ko sem opazil dim. Kakorkoli vedno se to zgodi konec avgusta ali začetek septembra.
Ta mesec bi označil kot mesec prebliskov. Če sem se spraševal, kako je, če nisem tak, sem sedaj tak. Kaj točno, ne vem več, saj smo že preko polovice meseca oziroma mi je vseeno. Kakorkoli. Spoznal sem, da samo jaz vedno cenim svoje prizadevanje. Kar naenkrat mi je bilo vseeno za vse. Čemu bi ugajal svojim pravilom le jaz? Kaj imam od tega? Zakaj bi bil sukanec bel, zakaj ne bi bil moder ali siv, če pa vsi sukanci držijo enako. Zakaj bi moralo biti vse vedno popolno? Zakaj ne bi delal le zadostno? Zagotovo sem bil edini, ki si je pred jedjo pri mizi želel, da imajo vsi enak pribor.
Ogledujem si nove avtomobile. Ne nove v smislu nerabljene, temveč kot nova pridobitev. Sedaj se lahko tudi odločim za kriterije in če bom ocenjeval znotraj teh kriterijev ne bom imel slabe vesti, kajti imel sem slabo vest, če sem lak kje poškodoval ali ga oddrgnil zgolj zato, ker sem si želel popolnosti. Popolnosti, ki sem jo sicer dosegal, a me je to preveč stalo in je bila pomembna samo meni in tistim, kateri so mi nepopolnost metali pod nos. Če si sedaj odločim, da mi površina (lak, barva) ni pomembna (razen če je cel bok posnet), me to ne bo prizadelo. Ne bo me nikoli prizadelo.
Kako preprosto: problemi, težave obstajajo zaradi samega sebe. Če k temu dodam to, kar sem ugotovil že pred časom, da se svoje sreče ne pogojuje s tistim, nad čim nimam nadzora, je življenje lažje, ni pa lepše, ker je tedaj vse nepopolno in neusklajeno: barvito, povito, udrto itd.
Gledam televizijo; ne, gledam ljudi, ki gledajo televizijo. Mogoče jih zanimajo dogodki tekočega dneva, morda nimajo drugega dela in s tem preganjajo svoj dolgčas, a ni dneva brez politike. Vprašal sem se, kakšna bi bila politika, če se z njo novinarji in ostali posredovalci (informacij) ne bi ukvarjali; politiko bi preprosto prezrli. Ali bi se politiki še vedno toliko blatili med sabo, če bi vedeli, da se s politiko ukvarjajo samo še tisti, ki imajo to željo, sleherniki pa ne?
Ali bi ljudje (toliko) spremljali šport, če ga mediji ne bi izpostavljali? Koliko ljudi bi se še zanimalo za dirko po Franciji, če v njej ne bi bilo slovenskih ljudi? Koliko več ljudi bi spremljalo nogometno prvenstvo, če bi se naši uvrstili?
Mediji omogočajo propagando, vplivajo na prepričanja, čustva in védenje ljudi oziroma oblikujejo njihovo predstavo o resničnosti. Ali si človek izbere najboljšega nogometaša sveta, ker si ga je izbral na podlagi svojega vrednotenja ali ker tako misli večina? Moč množic.
Je naše življenje zaradi medijev boljše? Ne, meni ni. Večina tiskanih oziroma spisanih izdaj ne morem brati, saj obtičim že v naslovu. Ti so spisani tako, da človek iz njih ničesar ne izve. Namerno, da bi ljudje brali, česar pa se mi ne ljubi. S tem sem se sprijaznil, sicer zgolj preletim naslove in vse, kar mi je pomembno je informacija, ali se bodo goriva naslednji dan pocenila ali podražila.
Zamujam kaj? Marsikaj, vendar ničesar, zaradi česar bi imel slabo vest. Ta teden sem prvič videl in tudi izvedel, da tudi bankomati podpirajo brezstične kartice, kar so pri nas pričeli vpeljavati devet let nazaj. Pozdrave izza devetih gora.
Poslušal sem glasbo, slovensko glasbo, bolj kot melodijo, besedilo in si mislil, da obstaja nekaj, česar ne premorem. Ne premorem jezikovne drznosti. Na kraj pameti mi ne pridejo takšna besedila oziroma besedne zveze kot: tiho kot železo … utrujen kot veter … razcvetela žalost. Ne morem, ker si tega ne predstavljam; sliši in bere pa se dobro in privlačno, kajti ni samo neobičajno temveč nemogoče. Kako bi užival, če bi se znal med svojim govorjenjem domisliti takšnih dvojic in jih uporabiti.
Mogoče je to posledica, da stvari pri meni so ali pa niso. Ni nekega vmesnega prostora ni negotovosti. Kuhanje zato sovražim, ker so navodila vedno slaba in, če se morajo testenine kuhati šest minut, ali to pomeni od trenutka, ko voda prvič zavre in jih vanjo vsujem, ali od ponovnega vretja, ker sem z vsutjem vodi znižal temperaturo in voda zato več ne vre. Po moje pretiram, ker preveč vem. Ker vem, da bi se v industriji še suhe testenine najprej segrelo na sto stopinj in takšne, vroče streslo v vodo, zato temperatura vode ne bi upadla. Ni dvouja ni težav, ampak skuhano pa je.
Zapeljal sem se v Zagreb, prvič v življenju; dostaviti pismo na naslov, česar njihova pošta ni bila sposobna celovito izvesti oziroma sem prejel kuverto vrnjeno, ker je naslovnik ni prevzel, četudi je bil obveščen. Točno tako je pisalo na dodatnem listku, čemur pa se je naslovnik čudil, kajti ta trdi, da ni bil obveščen.
Bil sem presenečen, koliko vsega imajo; vključno z luknjami na cesti. Enkrat me je tako streslo, da sem slišal čez zimo nabrane kamenčke po spluženi in posipani cesti, ko so se ti raztresli po vozišču avtoceste.
Kakorkoli, kot vedno sem zasanjano razmišljal, kako sem petnajst let mlajši prišel z avtom in to dvakrat na Dunaj. Odgovora med vožnjo nisem našel, sem ga pa potrdil zdaj: z navigacijo, kot sedaj, vendar je bila takrat tista naprava povsem samostojna, tokrajšnja pa je zatajla, saj prenos podatkov v tujini ni bil mogoč. Nekaj poti mi je ostalo v spominu obeh: v mojem in v telefonu, potem pa sem iskal oznake za Ljubljano in se tik pred mejo še izognil plačilu cestnine.
Če primerjam njhovo avtocesto (od meje do Zagreba zahod) in našo; naša sploh nič ne trese, čeprav sem kasneje pri debati slišal napotek, da se je pri njih najbolje voziti zgolj po prehitevalnemu pasu. Preverim naslednjič.
Vročina ne pojenja in po treh dneh sem se končno prepričal, da je čas, da si zalepim odlomljen kos plastike, ki je bil odlomljen iz notranje obloge vrat avtomobila, ko sem oblogo odstranjeval, in, ker si nisem v celoti prebral navodil za njeno odstranitev in bil na koraku pregrob: res sem se s precejšno silo potrudil, da sem odlomil. Ostalo mi je nekaj lepila, zato sem si prilepil tudi odlomljen kos nazaj na prenosni računalnik.
Spoj je bil slab in je že počil, a sem k sreči dovolj polepil naokoli, da kos drži skupaj in bo tudi držalo, ko bom notranjo oblogo nameščal nazaj. Itak se tega ne bo videlo in mi je zato vseeno za izgled.
Po katastrofalnem juliju je vrednost delnic zopet močno v zelenem, a zopet nisem uspel izbrati pravega trenutka za nakup. Zavedam se, da precenjujem ujeti pravi trenutek, četudi vem, da bi mi moralo biti vseeno. Prejšni teden sem kupil v ponedeljek, četudi sem si rekel, da ob ponedeljkih ne bom, in bilo mi je žal, ker šlo naslednji dan vse v rdeče. Ta ponedeljek zato nisem kupil in mi je bilo zopet žal, saj je šlo v torek vse v zeleno. Res ni pravil. Zdaj preizkušam novi pristop: držati manjši znesek in počakati na padec, a še vedno kupovati redno ne glede na dogajanje.
Nekaj mesecev nazaj sem se odločil vlagati v tri kategorije; dve sta sedaj porazni, ena zmagovita, čeprav je na začetku kazalo, da bo le ta zmagovita porazna. Spet ni pravil. Posledično ne vlagam več v te kategorije, temveč v bolj razpršene trge. Sicer bo kmalu eno leto od mojega prvega nakupa in sedaj sem pridobil šestnajst odstotkov vložka. Ni slabo, bilo bi še boljše, če bi se tega lotil sedem let nazaj.
Lovorikoec in oleander mi še vedno uspevata in poleg njiju tudi še dva lovorikovca in en oleander v vodi.
Nedavno sem zamenjal mobilnega operaterja. Poleg svojega imena je vsak prepoznan tudi preko svoje barve, zato mi ni potrebno navajati njihovih imen. Svojo številko sem nekoč prejel pri rdečem, šel na oranžnega, nato na svetlo zelenega in zatem preklopil na temno zelenega, ki se je letos pozimi uknil, nakar so me prestavili na modrega in sedaj sem šel na temnomodrega.
Ostala sta mi še črna, pri čemer je prvi tudi rumen, čeprav je bil tudi drugi pred davnimi leti rumen s simbolom banane. Itak mi je vseeno, pokritost s signalom je v splošnem slaba.
Odločitve, izbira po odločitvi … ne maram odločitev, ko izbira ni samo izbira, temveč tudi izločenje preostalih možnosti, toda nekatere odločitve so preproste, poznam pot nazaj; tiste, kjer ne vidim poti nazaj, tiste razumem kot izgubljene, postanem izgubljen. Če bi imel dvajset minut do konca sveta, ne bi ničesar storil. Vedno namreč obstaja izbira o neodločitvi.
Kakorkoli, temnomodri ponudnik ima zgolj nižje cene, minute pa so tudi pri tem dolge natanko šestdeset sekund. Jutri in vsak dan zatem lahko ostanem ali zamenjam. Prenos je brezplačen, traja največ dva dni in vse lahko postorim doma. Kako preprosto!
V zadnjih dnevih se ponavlja fraza velika požarna ogroženost in odkar sem pred dvema letoma ostal brez besed v zadregi, ko nisem znal odgovoriti na tedanje vprašanje s to frazo, sem postal nanjo pozoren. To je bila še ena potrditev svojega opažanja, da si najbolj zapomnim tisto, česar do tedaj nisem vedel. Ne samo, da nisem vedel; nisem niti vedel, da bi kadarkoli kjerkoli to tudi zasledil ali vsaj vedel, da sem vedel, a pozabil. Tako kot pri slovenščini v srednji šoli, ko sem dobil vprašanje, kdo je Tilka. Ne samo, da sem zgrešil spol, nisem vedel, da bi to delo sploh obravnavali, ampak glede na to, da so drugi vedeli, smatram, da je šlo za sabotažo. Učiteljica si je zagotovo zabeležila mojo odsotnost in to izkoristila, čeprav ne vem, da bi kdaj manjkal, a tega ne morem z gotovostjo zavrniti.
Po eni strani sem pretirano dosleden po drugi pa še dobro, da nisem vseskozi takšen. Občasno si želim storiti kakšno izjemo, a se mi ta dejanja ne zdijo poštena oziroma sprejemljiva.
Včasih med zbiranjem papirja opazim kakšno zanimivost vredno zadržka in takrat ima takšen papir večjo zgodovinsko vrednost, zato naredim izjemo in takšne liste zlagam na ločeno in varno mesto.
Zanimiv pa je tudi postopek proizvodnje papirja. Za izdelavo tega se večinoma uporablja smrekov les, redkeje na slovenskem tudi bukev. Ta les razkosajo na sekance, ki jih nato kuhajo v zmesi iz natrijevega hidroksida in natrijevega sulfida, da lignin razpade in se celulozna vlakna sprostijo. Ta vlakna pobelijo, stisnejo, posušijo ter nastali papir navijejo na valj. Reciklaža papirja preskoči kuhanje, a vključuje kemične postopke za odstranitev tiskarske barve. Slednji postopek se imenuje deinking in ravno ta beseda je navedena na vsakokratnem blagajniškem izdatku, ki sem ga prejel, ko sem oddal star papir, vendar se nisem nikoli vprašal, kaj pomeni ta beseda. Zdaj vem.
In letos, ko sem tudi prejel blagajniški izdatek, sem bil še posebno razočaran. Za več kot četrt tone papirja, sem prejel zgolj ficke. Dve leti sem zbiral … zdaj pa na papirjih zgodovinske vrednosti vidim, da je bila sedem let nazaj odkupna cena papirja štirikrat toliko; zgolj le dve leti nazaj pa več kot dvakrat toliko kot je sedaj. Mislim, da se mi danes papirja ne izplača več ločevati, zbirati in ga je bolje, s kartom vred, zgolj odvreči v namenske smetnjake.
Zopet sem premišljeval o sebi, čeprav bi se temu bolje reklo, da sem se učil na svojih primerih ter poskušal iz tega izluščiti znanje. Več kot je primerov, bolje je, tako kot za umetno inteligenco, vendar sebi lahko dajem tudi nove primere oziroma izzive, saj se postopek odločanja odvija v meni; jaz pa si le želim ta postopek razumeti. Kakorkoli, uspelo mi ga je strniti v eno poved, ki pravi, da si želim uspevati, vendar nikoli uspeti.
Naslednji korak je razumeti, čemu je tako. Kot prvo sem len, zelo len, v splošnem zelo len, razen če uživam; morda tudi obupan; a najbolje rečeno brez navdiha. Ko uspem, potem je vsega konec. To je to. To je vse. S kolesom sem prišel na vrh hriba, vmes se kujal, potem pa se je tudi to kujanje končalo. Preostal mi je zgolj le spust. Naslednjič lahko ponovim, toda zakaj bi sploh ponovil. Potem bo isto, isti konec. Če pa brezglavo kolesarim, pričnem in zaključim na istem mestu. Zakaj pa to (raje) ponavljam? Konca ni, kajti konec je zopet začetek. Ampak, ali se v tem primeru tudi ne konča? Se, a je razlika v cilju. Enkrat je vrh, drugič je pot. Lažje si je omisliti nekoliko drugačno pot, mogoče le v drugi smeri; za nove vrhove, ki niso predaleč, pa zmanjkuje idej. Torej si je potrebno bolje zastaviti vsakokratni cilj.
Tisto, kar imajo drugi, tistega si ravno ne želim. V posnemanju ne vidim smisla; vedno si želim nekaj drugega, drugačnega. Zakaj bi ta čas jedel pečene dobrote z rešetke ali s plošče. Čeprav prej ali slej trčim ob časovni zid, kajti nimam poljubno mnogo časa. Imam ga toliko kot drugi in, če grem preveč svojeglavo, se lovim, zato sem doumel, da bi moral vsaj na začetku razočarano posnemati druge, sprva ali skoraj v celoti, zgolj za občutek. Ker, ko nekaj ne gre, ne vem, kje sem ga polomil. Preposto preveč spremenljivk je. Če pa spreminjam samo eno, potem mora biti težava ravno v tej.
Ko imam pred sabo ideje in želje, pa ugotovim, da te niso primerljive. Ko bi se le dalo vsem prirediti neka števila, potem bi izbral največje ali najmanjše, če bi se pri tem le končalo. Za vse nimam časa, zase ne. Opažam, da je lažje drugim ugajati, sebi nemogoče.
Kako sem to stisko preobsežnih idej reševal nekoč, ni bistveno. Ti načini so iztrošeni. Saj ni prezahtevno, bom že kako. Mislim, da je pravi čas, da se končno lotim preloženih opravil.
Predvidevanje odpoveduje. Kolesarim, dokler me ne zvabi lepota narave izven asfaltnih cest in končam s kepo blata zagozdeno med vilicami in čeljustmi zavor, zaradi česa se obroč kolesa ne vrti več prosto. Za osvoboditev slednjega zato za cesto s palčko drezam v gmoto tega blata in peska. Upam, da me to izuči in ne ponovim te odvečnosti. Ko bi vsaj to nabrano nesnago takoj opazil in preprečil …
Razmišljam in se sprašujem eno in isto, stokrat premleto, brez pravih odgovorov … v takšnih trenutkih sem nad sabo popolnoma razočaran. Ker si ne želim resničnosti, temveč kolaž koščkov resničnosti, celoto neizvedljivosti. Že od nekdaj.
In potem sanjam, da sem v srednji šoli, pri matematiki, pri iskanju ničel polinoma. Najprej se vprašam, kaj tu zopet počnem, če sem to šolo že zaključil; učitelju in razredu odgovorim z izrekom, kateremu nihče ne oporeka. Nato se zbudim, pogledam ta izrek ter njegov dokaz in ugotovim, da nisem v celoti povedal izreka, ampak v srednji šoli so vsi polinomi polinomi ene spremenljivke, zato nisem storil napake.
Nogavica je bila najdena, ni bila daleč, le zakrita. Marelice so slajše od izgleda in izgledajo vsak dan bolje. Vsak dan jih iz drevesa popada za cel pehar ali celo za dva, zadošča jih le pobrati. Kar je nagnito ali načeto, se odreže in to je to. Dvomim, če sem jih kdaj toliko pojedel.
Bolj sovražim svojo pozabljivost. Davno sem zjutraj vedel, kaj sem sanjal; zdaj vem, da so bile sanje zanimive in bi jih bilo vredno zapisati, ampak v njih se zgodi toliko, da podrobnosti preprosto pozabim. Kdaj pa kdaj v njih zaslišim pesem oziroma melodijo vredno poustvarjanja v resničnosti … če bi le imel posluh, bi si jo takoj zapisal … a me presenča, če so te sanje moje, moja stvaritev, koliko sem sposoben.
Ta mesec ne bo mesec odrekanja; zakaj ne bi počel tistega, kar rad počnem, četudi je to zapravljanje časa in denarja.
Ustvarjati ni težko, ustvarjati skladno z zakonodajo Evropske unije pa vedno težje. Tu je prvi julij, nova uvozna dajatev in odločilen razlog, da se moji nakupi iz Daljnega vzhoda zmanjšajo oziroma skoraj izničijo do uvedbe poštenosti. Zakaj bi plačeval tri evre carinskih dajatev za blago, če je to isto blago uvršeno v razred z ničelno carinsko stopnjo. Ta julij je in bo torej tudi razlog, da začnem redno nakupovati tam, kjer sem zaradi višjih cen redkeje. Trenutno si ustvarjam spisek potrebščin. Izkušnja nakupovanja bo dražja, roba pri meni že naslednji dan in upam, da se ne zasujem.
Končno bom lahko nadaljeval projekt, katerega sem pričel že vsaj dvajset let nazaj in se je vmes toliko njegovih sestavnih delov spremenilo, da bo ta projekt dokončan nekoliko drugače in vsekakor z vsem mojim pridobljenim znanjem. Pod črto bom prišel na večkratnik cene precenjenjenga končnega izdelka, ampak ta bo čisto moj.
Sledil je popotresni sunek in zatem še vsesplošni padec, a se ne jezim, ko opazujem drevo z marelicami, ki se šibi zaradi njihove teže in številčnosti, in se pri tem skušam spomniti, koliko zadnjih let je minilo, v katerih so marelice pozeble in ostale prazne.
Vročina ne pojenja. Komarji tudi ne. Pri pospravljanju sem ugotovil, da manjka ena nogavica za par, vendar se ne spomnim, kje sem jo izgubil. Vem, da je prejšni teden še bila, in obstaja velika verjetnost, da sem jo nevede mimogrede v četrtek opral in jo nekam obesil. Ugotovil sem, da sem nekje zapravil en kabel. Vem, kje sem ga uporabljal, vendar je od tedaj minilo že nekaj let, in kabel je res neobičajen, a nadomestljiv, saj lahko kupim novega za vsega deset evrov.
