Zadržano zbiranje

Po eni strani sem pretirano dosleden po drugi pa še dobro, da nisem vseskozi takšen. Občasno si želim storiti kakšno izjemo, a se mi ta dejanja ne zdijo poštena oziroma sprejemljiva.

Včasih med zbiranjem papirja opazim kakšno zanimivost vredno zadržka in takrat ima takšen papir večjo zgodovinsko vrednost, zato naredim izjemo in takšne liste zlagam na ločeno in varno mesto.

Zanimiv pa je tudi postopek proizvodnje papirja. Za izdelavo tega se večinoma uporablja smrekov les, redkeje na slovenskem tudi bukev. Ta les razkosajo na sekance, ki jih nato kuhajo v zmesi iz natrijevega hidroksida in natrijevega sulfida, da lignin razpade in se celulozna vlakna sprostijo. Ta vlakna pobelijo, stisnejo, posušijo ter nastali papir navijejo na valj. Reciklaža papirja preskoči kuhanje, a vključuje kemične postopke za odstranitev tiskarske barve. Slednji postopek se imenuje deinking in ravno ta beseda je navedena na vsakokratnem blagajniškem izdatku, ki sem ga prejel, ko sem oddal star papir, vendar se nisem nikoli vprašal, kaj pomeni ta beseda. Zdaj vem.

In letos, ko sem tudi prejel blagajniški izdatek, sem bil še posebno razočaran. Za več kot četrt tone papirja, sem prejel zgolj ficke. Dve leti sem zbiral … zdaj pa na papirjih zgodovinske vrednosti vidim, da je bila sedem let nazaj odkupna cena papirja štirikrat toliko; zgolj le dve leti nazaj pa več kot dvakrat toliko kot je sedaj. Mislim, da se mi danes papirja ne izplača več ločevati, zbirati in ga je bolje, s kartom vred, zgolj odvreči v namenske smetnjake.

Brez paličja

Zopet sem premišljeval o sebi, čeprav bi se temu bolje reklo, da sem se učil na svojih primerih ter poskušal iz tega izluščiti znanje. Več kot je primerov, bolje je, tako kot za umetno inteligenco, vendar sebi lahko dajem tudi nove primere oziroma izzive, saj se postopek odločanja odvija v meni; jaz pa si le želim ta postopek razumeti. Kakorkoli, uspelo mi ga je strniti v eno poved, ki pravi, da si želim uspevati, vendar nikoli uspeti.

Naslednji korak je razumeti, čemu je tako. Kot prvo sem len, zelo len, v splošnem zelo len, razen če uživam; morda tudi obupan; a najbolje rečeno brez navdiha. Ko uspem, potem je vsega konec. To je to. To je vse. S kolesom sem prišel na vrh hriba, vmes se kujal, potem pa se je tudi to kujanje končalo. Preostal mi je zgolj le spust. Naslednjič lahko ponovim, toda zakaj bi sploh ponovil. Potem bo isto, isti konec. Če pa brezglavo kolesarim, pričnem in zaključim na istem mestu. Zakaj pa to (raje) ponavljam? Konca ni, kajti konec je zopet začetek. Ampak, ali se v tem primeru tudi ne konča? Se, a je razlika v cilju. Enkrat je vrh, drugič je pot. Lažje si je omisliti nekoliko drugačno pot, mogoče le v drugi smeri; za nove vrhove, ki niso predaleč, pa zmanjkuje idej. Torej si je potrebno bolje zastaviti vsakokratni cilj.

Tisto, kar imajo drugi, tistega si ravno ne želim. V posnemanju ne vidim smisla; vedno si želim nekaj drugega, drugačnega. Zakaj bi ta čas jedel pečene dobrote z rešetke ali s plošče. Čeprav prej ali slej trčim ob časovni zid, kajti nimam poljubno mnogo časa. Imam ga toliko kot drugi in, če grem preveč svojeglavo, se lovim, zato sem doumel, da bi moral vsaj na začetku razočarano posnemati druge, sprva ali skoraj v celoti, zgolj za občutek. Ker, ko nekaj ne gre, ne vem, kje sem ga polomil. Preposto preveč spremenljivk je. Če pa spreminjam samo eno, potem mora biti težava ravno v tej.

Ko imam pred sabo ideje in želje, pa ugotovim, da te niso primerljive. Ko bi se le dalo vsem prirediti neka števila, potem bi izbral največje ali najmanjše, če bi se pri tem le končalo. Za vse nimam časa, zase ne. Opažam, da je lažje drugim ugajati, sebi nemogoče.

Kako sem to stisko preobsežnih idej reševal nekoč, ni bistveno. Ti načini so iztrošeni. Saj ni prezahtevno, bom že kako. Mislim, da je pravi čas, da se končno lotim preloženih opravil.

Most sprave

Predvidevanje odpoveduje. Kolesarim, dokler me ne zvabi lepota narave izven asfaltnih cest in končam s kepo blata zagozdeno med vilicami in čeljustmi zavor, zaradi česa se obroč kolesa ne vrti več prosto. Za osvoboditev slednjega zato za cesto s palčko drezam v gmoto tega blata in peska. Upam, da me to izuči in ne ponovim te odvečnosti. Ko bi vsaj to nabrano nesnago takoj opazil in preprečil …

Razmišljam in se sprašujem eno in isto, stokrat premleto, brez pravih odgovorov … v takšnih trenutkih sem nad sabo popolnoma razočaran. Ker si ne želim resničnosti, temveč kolaž koščkov resničnosti, celoto neizvedljivosti. Že od nekdaj.

In potem sanjam, da sem v srednji šoli, pri matematiki, pri iskanju ničel polinoma. Najprej se vprašam, kaj tu zopet počnem, če sem to šolo že zaključil; učitelju in razredu odgovorim z izrekom, kateremu nihče ne oporeka. Nato se zbudim, pogledam ta izrek ter njegov dokaz in ugotovim, da nisem v celoti povedal izreka, ampak v srednji šoli so vsi polinomi polinomi ene spremenljivke, zato nisem storil napake.

Stih ugrabitve

Nogavica je bila najdena, ni bila daleč, le zakrita. Marelice so slajše od izgleda in izgledajo vsak dan bolje. Vsak dan jih iz drevesa popada za cel pehar ali celo za dva, zadošča jih le pobrati. Kar je nagnito ali načeto, se odreže in to je to. Dvomim, če sem jih kdaj toliko pojedel.

Bolj sovražim svojo pozabljivost. Davno sem zjutraj vedel, kaj sem sanjal; zdaj vem, da so bile sanje zanimive in bi jih bilo vredno zapisati, ampak v njih se zgodi toliko, da podrobnosti preprosto pozabim. Kdaj pa kdaj v njih zaslišim pesem oziroma melodijo vredno poustvarjanja v resničnosti … če bi le imel posluh, bi si jo takoj zapisal … a me presenča, če so te sanje moje, moja stvaritev, koliko sem sposoben.

Ta mesec ne bo mesec odrekanja; zakaj ne bi počel tistega, kar rad počnem, četudi je to zapravljanje časa in denarja.

Zaledje ustvarjanja

Ustvarjati ni težko, ustvarjati skladno z zakonodajo Evropske unije pa vedno težje. Tu je prvi julij, nova uvozna dajatev in odločilen razlog, da se moji nakupi iz Daljnega vzhoda zmanjšajo oziroma skoraj izničijo do uvedbe poštenosti. Zakaj bi plačeval tri evre carinskih dajatev za blago, če je to isto blago uvršeno v razred z ničelno carinsko stopnjo. Ta julij je in bo torej tudi razlog, da začnem redno nakupovati tam, kjer sem zaradi višjih cen redkeje. Trenutno si ustvarjam spisek potrebščin. Izkušnja nakupovanja bo dražja, roba pri meni že naslednji dan in upam, da se ne zasujem.

Končno bom lahko nadaljeval projekt, katerega sem pričel že vsaj dvajset let nazaj in se je vmes toliko njegovih sestavnih delov spremenilo, da bo ta projekt dokončan nekoliko drugače in vsekakor z vsem mojim pridobljenim znanjem. Pod črto bom prišel na večkratnik cene precenjenjenga končnega izdelka, ampak ta bo čisto moj.

Obsijano zatišje

Sledil je popotresni sunek in zatem še vsesplošni padec, a se ne jezim, ko opazujem drevo z marelicami, ki se šibi zaradi njihove teže in številčnosti, in se pri tem skušam spomniti, koliko zadnjih let je minilo, v katerih so marelice pozeble in ostale prazne.

Vročina ne pojenja. Komarji tudi ne. Pri pospravljanju sem ugotovil, da manjka ena nogavica za par, vendar se ne spomnim, kje sem jo izgubil. Vem, da je prejšni teden še bila, in obstaja velika verjetnost, da sem jo nevede mimogrede v četrtek opral in jo nekam obesil. Ugotovil sem, da sem nekje zapravil en kabel. Vem, kje sem ga uporabljal, vendar je od tedaj minilo že nekaj let, in kabel je res neobičajen, a nadomestljiv, saj lahko kupim novega za vsega deset evrov.

Onečedene naložbe

Lovorikovec po obdobju kujanja zopet raste, prav tako oleander. Na delniških trgih pa je veselo.

Konec lanskega leta sem še zbiral znanje in tedaj prebral, da je dobro imeti obveznice. Za njih sem se odločil brez omahovanja in jim dal priložnost. Ker se te po pol leta niso izkazale oziroma se je pokazalo, da je njihov namen drugačen od mojega in imam za ta namen že neko svojo slabo, a še vedno donosnejšo rešitev, sem se v tretje le odločil, da jih prodam. Nastalo je trinajst evrov izgube, po moji oceni okoli tristo do štiristo evrov zamujenih priložnosti, in najpomembnejše potreboval sem denar za boljše naložbe. Če bi to storil že aprila, bi bilo odlično. Pa tega nisem.

Del zneska sem še isti dan vložil v polprevodnike, eno od treh področij, za katere sem se odločil v začetku tega leta. Čez noč (naslednji dan) se je streslo in vrednost vseh mojih naložb je padla za pol drugi tisočak oziroma nedavna naložba za petdeset evrov. Novice o potresu so se zvrstile po spletu in najbolj je udarilo po polprevodnikih. Seveda sem to "znižanje" izkoristil za jutranji dokup in skozi dan je vse še padalo. Konec dneva sem ta padec zopet izkoristil z dokupom. Naslednji dan je še padlo in bi še dokupil … če ne bi porabil vsega denarja (namenjenega za to). Za tem dnem je še krepko padlo, a se za to nisem jezil, saj je padlo po zaprtju trgovalnega dne in, četudi bi imel denar, tega padca ne bi mogel izkoristiti. Še pred nočjo se je vse pobralo zgolj zaradi objave poročila o četrtletnemu dobičku enega ogromnega podjetja, katerega so vsi nestrpno čakali in pri tem osupli. Priboril oziroma priigral sem si osemdeset evrov. Če bi uspel kupiti ob pravem času, bi bilo še sto evrov več. In kaj bi še bilo, če bi bilo … in kaj, če bi poročilo razočaralo.

Ali sem se česa naučil? Sem se. Slovenski delniški trg je skoraj neodvisen od dogajanja po svetu in zgolj od slovenske politike. Vse ostalo je prepleteno in niha zaradi pripetljajev ogromnih podjetij in napetosti po svetu. Najpestreje se dogaja v ZDA. Njihova (največja) borza se odpre sredi našega popoldneva in zaključi ob dvaindvajseti uri po našem času, zato se največje spremembe v vrednosti (njihovih papirjev) zgodijo pozneje v našem dnevu in zato sem se tudi odločil z drugim nakupom počakati do popoldneva, ampak takrat nisem mogel vedeti, kakšen bo naslednji dan. Določene borze trgujejo tudi izven svojih rednih ur in takrat je napeto, a še nisem tako daleč. Zaenkrat tudi ne bom kupoval ob ponedeljkih razen ob znižanjih.

Sedaj me čaka nekaj tednov premora, da se vrednosti popravijo oziroma nekoliko zvišajo, potem pa novim znižanjem naproti in vlaganjem v stabilnejše potrese. Sicer imam zaradi poskušanja vsega povprek stanje, katerega ne znam pojasniti in opisati drugače kot z razdejanjem. Zavedanje o tem in počasna vzpostavitev nadzora sta že koraka v pravo smer.

Vsekakor pa je trajanje naložbe bistveno boljši dejavnik uspeha kot poskušanje oziroma časovno usklajevanje naložb. To pomeni, da je bolje čimprej kupiti po "slabi" ceni, kot čakati na "dobro" ceno.

Napetost sproščanja

V sredo smo odšli na sprehod za uro in pol na najprepoznavnejši slovenski vinorodniški grič, ki ne sme manjkati v zaključni etapi kolesarske dirke po Sloveniji.

Vreme je bilo odlično in izbrana pozna popoldanska ura še boljša, da smo bili obvarovani pred nepopustljivim obsevanjem. Nekje na pol poti, ko sta se spomin in pogovor osredotočila na pretekle obiske tega griča, mi je bilo rečeno, da rad podoživljam preteklost. Res je, izkustva najtežje pozabljam; hitro naučeno pa pozabim že po drugem dnevu, kaj pa tudi že čez nekaj ur. Sledilo je vprašanje, kako se mi v tej vročini sploh ljubi razmišljati in potem sem razmišljal še o tem in tudi o tem, ali razmišljanje ustvarja toploto.

Zagotovo preveč razmišljam: ali bo šla cena goriv jutri navzgor, kako deluje in koliko stane zaznavanje požara, da se mi ne zgodi nesreča iz današnjih novic. Ljudi čudi, da toliko in preveč mislim. Zame je to običajno. Ljudi čudi, da si znam in potem tudi poznam vse korake, ki vodijo do cilja (nekega projekta). Tudi to je zame običajno. Podrobnosti mi niso pomembne, dokler ne poznam vseh teh korakov, ker se zavedam, da izpopolnjevanje delčka, za katerega še ne vem, ali bo tudi sestavljal celoto, ni smisleno.

Usmeritev spodletelosti

Zazrl sem se v svoje oči in videl, da nimam tako samo rjave, temveč so te tudi nekoliko zelenkaste.

Sicer pa sem razmišljal, kako nespameten sem. Res ne vem, kaj včasih vpliva na moje odločitve. Pomoje neznanje in neizkušenost. Ampak resnica je drugačna; nihče ne zna napovedovati prihodnosti in povsem brezpomensko si je odgovarjati ali fantazirati ob pogojevanju, kaj bi bilo, če bi bilo.

Prelom starosti

Tokrat sem se nekoliko zaletel s preveliko klančino. V tistih koncih še nisem veliko kolesaril in izkušnje sem imel le v drugo smer — s spuščanjem po tej klančini. Po tričetrt kilometra je klančina le popustila in potem je sledilo res dolgo spuščanje, česar tudi nisem pričakoval. Kakorkoli, pri spuščanjem sem razmišljal, koliko dolgo že kolesarim in sem sem prišel do številke dvaindvajset let, čeprav takrat nisem kolesaril tako obsežno in pogosto – vsaj enkrat na dva tedna ne. Minilo je sedem let, ko sem kolo zamenjal z drugim, rabljenim iz smetišča, kateremu sem kupil nova plašča (pnevmatiki), čeprav mi zdaj ni povsem jasno, zakaj sem takrat ta naročil iz ZDA. Pomoje so bile krive anglosaške enote na obročih in tedanjima plaščema, česar nisem bil sposoben pretvoriti v naše enote, kajti za kolo narejeno na območju Slovenije v času, ko ta še ni bila samostojna republika, ni (bilo) smiselno, da ima ta plašče pretihotapljene. Ko sem opazil, da sem nekje med potjo izgubil dva vijaka, sem si pred petimi leti kupil povsem novo kolo; z modernimi deli in zato tudi z zagotovljenimi nadomestnimi deli.

Potem sem pomislil, koliko časa že pišem ta blog, in ob prihodu domov sem pogledal in vidim, da bo čez osem dni od prve objave minilo osemnajst let. Ta objava je poleg preostalih šestopetdesetimi na starem blogu pod enakimim imenov, a sem že pozabil, čemu sem sploh razmejil oziroma pričel znova. Med zanjo objavo starega in prvo novega sta le dva dni.

Ko se je spuščanje nadaljevalo ob gozdnem robu, sem pomislil nase. Sem se v tem času spremenil? Sem se in se nisem. Še vedno sem trmast in vztrajen. Če sem si že zadal to današnjo pot, jo bom tudi izpeljal v celoti. Vmesnega prostora med črnim in belim je z leti vedno manj. Določene to moti, ko in ker ne pričakujejo te natačnosti; pa mene tudi, ko se drugi ne držijo svoje točnosti. Ob devetih je ob devetih, ne po devetih, mogoče pa tudi ne.

Všeč mi je, ko si znam (objektivno) pojasniti svoje (subjektivne) odločitve in mnenje; in ni mi všeč, ko si svojih odločitev ne znam pojasniti. Ker se poznam in vem, kako bi moralo biti, a ni.

Glas neprimernosti

Revije mi postajajo všeč, saj človeka omejijo na njihovo vsebino. Človek ne oddrsa med možnostmi in se zato lažje poglobi. Vse to je tam in za to ima do naslednjega meseca oziroma do novih vsebin en mesec časa.

Imel sem ene boljših sanj, saj sem se počutil vzhičeno, ko sem se zavedal sanjarjenja, kjer sem spraševal otroka po imenu Mojmir, ki je predstavljal utelešenje umetne inteligence, in je dvomil v neobstoj knjige, katero so skrivali pred njim, a sem sedaj že pozabil, kaj je vsebovala ta knjiga, čeprav sem takrat vedel.

Meglica jasnosti

Oh, kako sem srečen, ko s kolesom premagam kakšen klanec; sploh tiste, katere kdaj komaj; ko zavoham vonj zaščitne kreme proti sončevim opeklinam, ki zadiši ravno tako kot vsako leto poprej, četudi je nova. Še vedno se vsakih prvih nekaj kilometrov sprašujem, čemu mi je vsega tega treba, če sem lahko krava, ki brezskrbno ležeče prežvekuje v travi na nepokošenem travniku na levi strani ceste, po kateri se vozim v trenutku, ko razmišljam o tem. Saj jo bi fotografiral, pa se mi tudi tega ni ljubilo. Na koncu sem pri šestdesetih kilometrih zaključil.

Ne najdem prave besede, s katero bi celovito zajel razočaranje nad tem, da mi dvoletno varčevanje ni prineslo takšnih donosov, katerim sem priča zadnja pol leta, čeprav se ob pogledu na svoje razdejanje sprašujem, kaj sploh počnem oziroma kaj je moj cilj in zakaj nisem s tem pričel že deset let nazaj … imel bi trikrat toliko; no, sem pa imel nečesa drugega več. Mogoče.

Priznam, da je zasvojljivo. Odvaditi se moram si izposojati denar, pa čeprav od samega sebe, kakor koli se to sliši nemogoče, ampak obvladujem zaplesti preproste stvari. Denarja se ne izposoja, to je pravilo. To mora ostati pravilo.

Kopičenje izdatkov

Ker se sredi tega leta pričakuje spremembe pri uvozu blaga iz tretjih držav, sem sklenil, da si ta mesec nakupim, kakopak na kup, čimveč stvari, in čeprav vem, da bom samo za poštnino zapravil tromestne zneske, se s tem sploh ne obremenjujem. Ali plačam sedaj ali bom tedaj to in še kaj.

Če se ozrem za petnajst let nazaj, ko sem pospešeno začel nakupovati po spletu, sedaj nakupim le tisto, kar res potrebujem, medtem ko sem nekoč razmišljal drugače. Tedaj sem vzel, četudi za to nisem imel potrebe, in, četudi me zdaj zanima povzetek in zneski po letih, se mi ne ljubi delati teh analiz.

Kar me je presenetilo v vseh teh letih je število ponaredkov. Tri leta sem kupoval eno in isto stvar, dejansko pa sem to eno in isto stvar prejemal v sedemnajstih med seboj različnih izvedbah, od katerih je bilo enajst izvedb očitnih in nedelujočih ponaredkov, pet uporabnih izvedb, za katere nisem preverjal izvirnosti, in zgolj ena izvedba preverjen original. Kupoval sem, dokler sem prejemal uporabno izvedbo, ob neuporabnem ponaredku pa sem zamenjal prodajalca in na vsake toliko časa s poskušanjem poiskal nove prodajalce. Zdelo se mi je, da mnogi sploh niso vedeli, kaj prodajajo. Na koncu sem našel prodajalca z originalom, pri katerem sem nato kupoval, dokler ta stvar ni tehnološko zastarela. V eni dobavi je za površinsko prevleko na izvedbi namesto kositra uporabil zlato in to me je ganilo.

Še vedno pa me preseneča tudi število mojih „ponarejenih“ občutkov, največ odvečnega strahu. Ne vem, zakaj od časa do časa podvomim v nedvomljivo; jemljem nepomembno najpomemnejše, se vprašam, zakaj nečesa nisem storil, čeprav najraje bi; žalujem ob izgubi neizgubljenega. K'r neki. V takšnih trenutkih se ne razumem, ker se poznam in vem, kako bi morale stvari iti, ampak ne gredo. Ne gredo, ker pri meni cilj ni pomemben – najraje ne bi nikoli prišel do njega, saj mi je pomembnejša pot do cilja.

Paradoks obrata

Zdaj, ko imam nakupljenih nekaj delnic in želim dokupiti, si želim nižje cene, ampak nižja cena pomeni tudi, da pade vrednost že kupljenih. In potem omahujem. Kupiti ali ne kupiti. Moral bi biti vesel, da kupujem vedno dražje.

Še vedno se je pokazalo, da je vsak nakup takoj zgrešen, a se sčasoma — kot ponavadi – vedno dobro izide. Ne vem, zakaj se trenutno sprašujem za danes izgubljenih sedem evrov in zdaj, ko zaključem to pisanje, samo še za pet.

Rahli bliski

Današnji dan je bil posvečen iskanju pokrovčka spominskega medija s priklopom na USB. Mariskdo bi temu rekel USB ključek, toda jaz ne, saj nima prav nikakršne povezave s ključem, čeprav je marsikomu ključno, da mu deluje. Kolikor sem ravnokar iskal izvor te ponesrečene besede, naj bi njegov izgled posnemal izgled USB ključka, ki je dejansko odklepal oziroma omogočal delovanje programske opreme. Zato se dandanes vse stvari, ki tako štrlijo, poimenuje ključek, izvirnost pa takšna.

Za pokrovček sem zjutraj vedel, da mora biti in je skoraj gotovo znotraj pripadajočega ovitka, za katerega sem bil prepričan, da sem ga prinesel domov, vendar tedaj nisem vedel, kje je ta ovitek. Ta ovitek je velik kot žepni rokovnik oziroma širok in debel kot ovitek za zgoščenke, a visok le za pol tega. Vedel sem, kje je ovitek nazadnje bil, in vedel sem, da sem tisto mesto pred meseci pospravljal in da ga nisem zavrgel, torej sem ga moral biti nekam pospraviti. Preveril sem nekaj mest, pri tem tudi občudoval ostalo navlako, a brez uspeha. Spraševal sem se, kako sem pripravljen potrošti toliko časa za pokrovček zanemarljive vrednosti ob toliko izgubljenih in preživetih stvareh, a moja tiha trma in odločnost nista podala odgovora.

Ko sem se že četrtič vprašal, če bi ponovno pospravljal tisto mesto, kako bi se tega lotil, sem šel k mestu, kjer sem ovitek takoj našel in znotraj njega tudi pokrovček vtikača. Ne vem, kako sem to mesto spregledal, čeprav sem zjutraj že premikal stvari pol metra stran. Misija končana z nasmehom.

Predmestni sneg

Naučil sem se, da je potrebno zagrabiti vsako priložnost, če te niso pogoste, zato je bil ta mesec predvsem delaven. Izvedla se je četrtina letnega prometa.

Jagoda se bo presadila sama, saj ta že poganja vodoravna stebla in moja naloga je zgolj usmeriti njene živice v pravo smer in tam, kjer se bodo te dotaknile tal, bodo nastale tudi korenine. V bistvu me je presenetilo število živic in posledično število novih rastlin. Če me je lansko leto skrbelo, koliko rastlin bo preživelo presaditev iz gozda, me zdaj skrbi, da jih ne bo preveč. Nazadnje si želim le zrele jagode in ne toliko razraščanja.

Že dva dni imam občutek, da je jutri petek, čeprav ni.

Osel je šel že drugič na led, ker so mi poslali napačne stvari, čeprav sem pričakoval drugače. Toda tokrat sem izpolnil pritožbo. Zdaj nestrpno čakam.

Dežnik slovesa

Vsako popoldne, ko pridem domov, odidem naprej pogledat sadike jagod in vsakič ne morem verjeti, koliko zrastejo in koliko novih cvetov imajo. Na začetku sem jih štel in vedel, kje so novi cvetovi, zdaj jih ne štejem več. Sicer je danes ena skrajna izgledala sklonjeno in ovenelo; zalil sem jo. Po eni uri je že izgledala popolnoma vzravnana in imela stebla napeta, vendar sem se odločil, da jo ob priliki presadim tja, kjer bo njena okolica prejela več dežja.

Prav tako pogledam vrednosti delnic. Tudi te so zadnja dva tedna zrastle in presegle januarske vrednosti. Po pol leta opazovanja in odločanja, sem končno dojel, da ne bom dognal nekega znanja o ustreznejši izbiri. Zapustila sta me logika in razum; za gorivo ne razmišljam o ceni, plačam kolikor pač je, tu pa skušam privarčevati evre, dejansko zapravljam po deset evrov, zamujam pa po sto evrov vredne priložnosti. Vse je preprosto; le vse sem zapletel v zmešnjavo. Najboljši čas za vplačilo je danes in zdaj, ne jutri in ne morda čez tri dni.

S pomladjo prihaja spomladansko čiščenje. Četudi se stori le nekaj, mi odleže, ko se stvari postavi na svoje mesto. Če je to mesto v smetnjaku, je to to.

Podrobnosti prostranosti

Prva dva tedna sem bil izjemno priden, zadnja dva dni ne več, saj mi je zmanjkalo materiala za ustvarjanje. K sreči sem danes na pošti povprašal mladeniča s telovnikom dostavne službe in izkazalo se je, da je on tisti voznik dostavnika, ki naj bi mi danes dostavil paket napovedan za jutri. Jaz sem vesel, on pa tudi. Še tako naprej dva tedna, projekt bo zaključen in plačilo pošteno, če bo, ko bo.

Sedaj, ko se ljubiteljsko – karkoli že – ukvarjam z jagodami, z lahkoto prepoznavam njihove liste po brežinah nad cesto. Prej na to sploh nisem bil pozoren, zdaj pa je tega cvetočega zelenja vsepovsod. Te dni, ko vsake toliko časa pasem oči na prostem, stran od dela, sem opazil živice – vodoravna oziroma stebla v loku, ki po dvajsetih in celo do okrog stiridesetih centimetrih poženejo listka, nato pa se steblo spet nadaljuje v loku, kot da se je tam, kjer sta listka, odbil od tal.

Danes sem šel pogledat presajen primerek in pet centimetrov stran opazil nove liste. Ko sem previdno odkopal zemljo vmes, je tamkajšna živica šla takoj v tla in se v zemlji skrivila nazaj proti površju.

Navoja tekočine

Kupil sem si novo lepilo, saj sem imel pozimi z dotedanjim vedno več sitnosti. Celo segreval sem ga, da je postalo tekoče. Pri nakupovanju sem si prebral navodila in dojel, da sem starega nepravilno skladiščil (izven primernih temperatur) in ga uporabljal vsaj štirikrat dlje od (predvidenega) roka uporabe.

Novo je brezbarvno, strdi se v pol dneva, packe se očisti z vodo, staro je bilo rumenkasto, po odprtju pločevinke je spustilo neprijeten vonj, trdi se najmanj en dan in packe so netopne v vodi. Vzel sem desetkrat manjše pakiranje, saj bi bil kilogram in pol preveč za mojo potrošnjo.

Zelo pozdravljam na nalepki napisano mešalno razmerje, saj sem šele pred enim letom izvedel, da obstaja razlika med razmerjem tež in razmerjem prostornin. Mešal sem narobe: napake za deset odstotkov.

Kupil sem si tudi novo vrv. Prodajalka je vprašala, če lahko namesto dvesto metrov pošljejo dvakrat po sto metrov, s čimer sem se strinjal, nisem pa se več strinjal, ko sem odprl škatlo. Dobil sem res sto metrov, drugih sto metrov pa je bilo razrezanih na pet, sedem, petnajst, osemnajst in petinpetdeset metrov, vsakič na svojem kolutu. K sreči res ne potrebujem sto metrov v enem kosu, a naslednjič napišem, naj mi ne pošiljajo več toliko kolutov.

Mehkejše ščetine

Po daljšem omahovanju sem se le spravil v prodajalno odprto zgolj eno popoldne tedensko po zobne krtačke, kajti svojo sem imel že preveč razcefrano. Upal sem na popust, kot je mi sodelavka dejala kakšen mesec nazaj ob kosilu, vendar mi je tamkajšna prodajalka povedala, da potrebujem njihovo kartico izdano pred nekim datumom in če hočem popust, naj si kartico sposodim. Pogledal sem ceno kratačk in odšel.

Napotil sem se v trgovino, kjer sem jih vedno dosedaj kupil, a raje zašel v drugo večjo trgovino. Tam sem zopet pogledal ceno in trgovino zapustil, saj je bila cena višja od cene brez popusta v prvi prodajalni. Nazajgrede sem se ustavil v trgovini, kjer sem jih vedno dosedaj kupil in sem jih kupil tudi tokrat. Vzel sem jih še enkrat več kot bi jih sicer, saj je bila cena občutno (to pomeni na občutek — približno) nižja kot bi bila v prvi prodajalni s popustom. Na klinu je ostal le še en zavoj, tako da smem reči, da sem jim pobral skoraj vse. Čeprav mi barvna paleta krtačk ni bila po okusu, bi vzel tudi zadnje, če bi bil le prepričan, da imam na bančnem računu dovolj denarja.

Tudi stranka na blagajni pred mano, za katero smatram, da je tudi moja sodelavka, sicer ena druga, a se tam o tem nisem želel prepričati, jih je tudi kupila poleg še nekih čokoladic. Mimogrede sem pred tem (na poti v večjo trgovino) srečal še eno sodelavko. Mogoče pa bi jih še več.

Končno imam novo krtačko in sem srečen. Nisem pa srečen, ker nisem pravočasno odpisal na sporočilo mojega naročila, če dovolim, da namesto dvesto metrov pošljejo dvakrat po sto metrov. Zdaj bo dostava še zamaknjena za en dan in že tako sem imel zakasnitev zaradi potrjevanja plačila.