Meti neodločnosti

Več ali manj se je raznolikost barv ustavila pri štirih smetnjakih: za papir, za steklo, za pločevinke in za plastiko, pri čemer so lahko pločevinke in plastika združene v smetnjaku za embalažo. Sliši se, da je ločevanje odpadkov enostavno opravilo: namesto enega smetnjaka se sedaj vrže v enega izmed štirih, vendar je resnica daleč stran. Za lažje razumevanje se je na smetnjakih pojavil seznam, kaj se vanj lahko vrže in česa se ne sme. Ali je to dovolj?

Kam gre plastično vedro z betonom? Kam gre pločevinka z zasušenim lepilom? Kam gredo stvari, ki so dejansko sestavljene iz nerazcepnih elementov in kam gredo tekočine? Morda so to robni, skoraj nemogoči, primeri, ampak v občini, kjer nimajo smetnjaka za embalažo, se lahko le ugiba kam gre prazen tetrapak mleka, ker je ta sestavljen iz kartona, aluminija in plastične mase. Ali je pač potrebno tetrapak doma utopiti v vodi, da karton razpade, in potem še preučiti način, kako razdružiti polietilen in aluminij? Je potrebno z vsake vatirane pačke odstraniti bombaž? Je z ogledala potrebno postrgati zadnjo srebrno plast? Pa razstaviti dežnik? Pa z obutve odstraniti gumo? Pa olupiti baker znotraj električnih kablov? Pa iz kemičnega svinčnika odstraniti špico? Pa z obešalnika odstraniti kovinsko kljuko?

Počne kdo tako ali pač raje vrže med mešane odpadke? Kolikšen smisel ima sploh še ločevanje, če je ločevati težko oziroma kaj nam koristijo štiri smetnjaki, če bi jih dejansko potrebovali več kot dvajset.

Vsake toliko pripeljejo smetnjak za nevarne odpadke, kamor sodijo razne kemikalije, a pri oddaji zbirajo podpise. Prineseš eno pest sijalk (štiri cevi) in v zapisnik zapišejo, da si jih prinesel en kilogram; ena vrečka zdravil in krema za sončenje jim pomeni kar tri kilograme odpadkov. Vse to, da se potem v letnem poročilu lahko hvalijo, koliko nevarnih odpadkov so predelali; dejansko pa so jih le desetino.

Poleti je znanec čistil podstrešje in, ko se je tretjič pripeljal v zbirni center, so mu tamkajšni zaposleni očitali, da mu bi morali to zaračunati. Redno plačevanje položnic ni dovolj. Ni se potrebno več čuditi smetem v gozdu.

Po eni strani se spodbuja čisto okolje (na primer občina), po drugi strani pa se otepajo smeti (občinsko komunalno podjetje).

Orehovski grad

Na hribu današnjega krajšega vzpona je nekoč stal grad Mehovo, danes pa ga krasijo razvaline. Široka pot se prične pri cerkvici. Kmalu zatem se pot skozi robidovje zoža, a se nato zopet priključi na očiščeno široko pot, iz katere so že vidni kamniti ostanki.

Z vrha se dobro vidi vasica, ki se nedomiselno imenuje kar Podgrad. Preostale smeri pa zaradi zaraščenosti ne nudijo razgleda.

Prekinjen šum

Sovražim ropot in podobne enolične, se ponavljajoče zvoke. Občutek v meni je enak tistemu, ko zaradi vse napetosti v zraku nikogar več ne preseneš in je edina želja; želja po tišini.

Ventilator v računalniku je postal glasen. Zato tudi moteč. Ponavadi mu pomaga čiščenje, izpihovanje prahu, a tokrat to ni zaleglo. Ker se je še vedno glasno vrtel, ga je čakala zamenjava. A glej ga zlomka, takoj ko sem ga osvobodil vijakov, je utihnil. Čakal sem, da bo čimprej zaropotal, saj bi rad imel stvari pospravljene, a sem se hkrati bal vsega skupaj sestaviti nazaj, saj bi se ravno zatem zopet oglasil. Po dveh dneh vrtenja v prazno se je udal. V dveh potezah je bil odščipjen in zatem ga je nadomestil drugi, sicer rabljen a tišji. Tišji od preostalega ventilatorja v ohišju, a še dobro, da ne rožljata preveč.

Lansko leto je enako usodo doživela tudi stropna luč, ki je na vsake toliko časa oddala ton, ki se je ujel z njenim ohišjem, in vse skupaj se je zatreslo in zaropotalo.

Poseben razred je razred malih hrupnih hišnih aparatov, kamor spadajo razni mlinčki, mešalniki in sesalci. Teh stvari tudi v enaindvajsetem stoletju še vedno ni možno narediti tako, da bi bili čimbolj neslišni. Nič me ne bi motilo, če bi po petih letih aparati začeli oddajati hrup, ker te stvari znam popraviti, ampak te stvari so tudi kot nove preglasne. Pet, deset minut še zdržim, potem pa me njihov zvok razdraži. Morda pa v navodilih piše, da bi morali ob delu uporabiti glušnike, a se tega nihče ne drži, ker bi izgledalo čudno. Jaz se rešujem z nekaj minutnimi odmori.

Hvala za dobro glasbo.

Preobrat vremena

Prvo vprašanje, ki si ga te dni zjutraj postavim je vprašanje, ali bo vreme jasno. Včasih skozi okno izgleda obetajoče, a se čez dan spremeni. Ker je že tri dni neprekinjeno naokrog le megla, se nikamor ne vidi in mrzlo je kot pes.

V šestem razredu sem spoznal nov pojav, temperaturno inverzijo, pri katerem je v višje ležečih krajih topleje kot v nižje. Ker je te tri dni kraje na tisočsto in več metrih vedno spremljalo jasno vreme, me je zanimalo, na koliko metrov nadmorske višine se moram povzpeti, da bom tudi jaz tega deležen. Izbral sem si vrh nekaj nad devetsto metri in odšel preverit.

Začetek je izgledal dolgočasno, prazno in obdan v ivje.

Med potjo sem začutil odgovor, čemu poleti nastane bistveno več fotografij kot pozimi. Rokavice so mi bile v napoto in prste je shladilo. Ugodneje bi bilo biti nekje na toplem, vendar potem te poti ne bi nikoli prehodil in ne bi izvedel, kakšno je vreme zgoraj.

Pred zadnjim travnikom so meglo začeli prebadati sončni žarki in na levi strani se je začela prikazovati modrina, kar je nakazovalo k začrtanemu uspehu.

Vrh se je začel približevati in ozke lise so označevale prenehanje megle. Trud je bil poplačan in na devetsto metrih je modro nebo!

Pogled, ki se je skrival za zadnjo smreko na desni strani, me je presenetil. Tako velike bele gmote nisem pričakoval in še manj tako začrtane meje. Tudi smreke so s svojimi belimi konicami povedale, da se kdo lahko še tako potrudi z okraševanjem novoletnega (ali božičnega) drevesca, a ne bo nikoli pričaral te lepote.

Tako izgleda december v hribih. Kot podaljšek jeseni; krasno in nadvse toplo. (: Zatorej, če bo še kdaj po dolinah slabo vreme, je rešitev sedaj znana.

Zapletena dostopnost

Solata s piščancem je v moški folklori zapisana kot jed za ženske in meni vsakič ni bilo jasno, kako se lahko človek od tega puha sploh naje. Seveda imam tudi jaz rad solate, ampak ne francoske in ne krompirjeve, ker to dvoje zame sploh ni solata, temveč neka pacasta mešanica. Blazno rad imam zeleno solato in še bolj isto s krompirjem. Zato moram biti vedno previden, ali stoji krompir pred ali za solato. V vsakem primeru pa se je še najbolje zanesti na svoje lastne oči in ne toliko na besede.

Zelo pomembno je, kaj je poleg solate v solati in najboljše je, če se s temi dodatki ne ekperimentira in se ne izživlja. Sol, olje, kis in to je to. Nobenih jogurtov ali česarkoli, kar lahko pade ljudem na pamet in kar še izlijejo v skledo. V zadnjih desetih letih sem opazil olja vseh vrst: bučno, olivno …, katere mi vsak predstavi kot boljša in bolj zdrava, ampak meni so ta olja s svojo barvo in okusom tako nagravžna, da se potem solate sploh ne dotaknem več. Tako ali drugače je teh dodatkov tako malo, da razlika med dobrim in slabim za zdravje sploh ne more priti do izraza, hkrati pa se večina teh snovi izteče in ostane na dnu posode.

Stvar o količinah in zdravju pa se še dodatno zaplete ob, za moje pojme, razsipavanju s soljo. Po moje naj bi jo vsak dnevno zaužil le toliko, kot se jo lahko spravi na površino nohta mezinca, a se jo povsod uporabi enkrat ali dvakrat več kot to, torej za moje pojme preveč. Stvar poslabša še mnenje tretje osebe o tretjih osebah, češda da se izsledki raziskav o varnosti in nevarnosti živil vsako leto spremenijo in pravzaprav nič ni res. Kakorkoli že, za moj okus mora biti soli manj.

Nazaj k solati s krompirjem. Ta je bila tako okusna, da sem tisti dan pozabil na ves (ločen) krompir in jedel samo omenjeno solato in meso (zrezek). Ob pogledu nisem pomislil na nič drugega kot žensko solato s piščancem. Ne vem, koliko dodatkov je v njej in če je v njej tudi krompir, ampak če je, potem mora biti dobra.

Dobrota streznitve

Prihaja novo leto in seznam zaobljub. Ker sem dodobra spoznal, da je dobrota zares sirota, bom poskušal večkrat reči ne in se ne pustil več izkoriščati drugim.

So primeri, ko me ljudje dobesedno obtožijo, da jim ne pomagam. Ker njihovega sitnarjenja nočem več poslušati, jim ugodim in nato ugotovim, da se še ničesar niso sami lotili in da moram povsem od začetka iskati rešitve. Ko najdem pot do rešitve, jo pričnem izvajati oziroma jo začnem sestavljati skupaj. Tako v povprečju izgubim dve uri po stvari. Na koncu, ko je stvar rešena, pa še poslušam očitke, da ni dobro narejeno oziroma ni narejeno tako kot bi si oni želeli. Še slabše pride čez čas, ko se ljudje tega izkoriščanja navadijo in od mene še pričakujejo, da bom delal takrat, ko si bodo to zaželeli in ne tedaj, ko bom imel čas.

Vsakič, ko je narejeno s tistim, kar imajo oziroma kar so imeli, torej iz ničesar, bi lahko bili veseli, da je še kdo tako neumen, da žrtvuje svoj čas, in za to ne dobi ničesar. Ko bi vsaj imeli kaj sočutja, mi karkoli pripravili, me bolj seznanili s svojimi željami ali mi vsaj dali kakšno enakovredno nadomestilo.

Raje bi videl, da eni plačajo štirideset in drugi pa osemsto enaintrideset evrov tistim, ki se s temi stvarmi poklicno bavijo, da bodo občutili, če je moja dobrota vredna čokolado oziroma tisti kos makove potice. Njim se zdi fenomenalno, meni pa vedno bolj gnusno, saj gre v večini primerov za kovačeve kobile in svet postaja ena velika kobilarna. K sreči obstajajo tudi ljudje, ki me razumejo. (:

Zato je najbolje biti tiho, da ljudje ne izvejo, česa si sposoben oziroma česa si se priučil. Seveda je dobro vedeti svoje omejitve. Nečesa pač ne znam in tega se zavedam.

Zmota naklepa

Kar mi je ta čas pred božičem in novim letom zanimivo je čokolada. Z vsakim letom postajajo manjše, pravzaprav še vedno nosijo svoj izgled, a so iz strani tanjše. Velike tristogramske in male stogramske v bleščeči aluminijasti foliji izumirajo. Zamenjujejo jih manjše in zavite v polipropilen.

Kar me razočara, je napis na hrbni strani mlečne čokolade z vijolično kravo, ki pravi da je ta narejena v Bolgariji. Ker tam ni Alp, morajo alpsko mleko tja pripeljati ali pa morda uporabljajo kakšnega drugega in je tisti napis na prvi strani le spomin na tradicijo. K sreči je velika čokolada s keksi še vedno narejena v Avstriji.

Po eni strani imam predsodek, da so izdelki iz takšnih držav manj kakovostni, po drugi strani pa mi uveljavljena blagovna znamka predstavlja kakovost. To je le psihološki vpliv; logično pa uveljavljena blagovna znamka s kakovostjo nima nikakršne povezave. Za kakovost so pristojni standardi in brez njih ni mogoče delati primerjav. S standardi je mogoče tudi v zakotni državi izdelati dobre (in primerljive) izdelke.

Čeprav tudi ta čokolada iz Bolgarije verjetno ustreza visokim standardom, a ker so znali ravno takšno povsem mlečno čokolado nekoč izdelovati v Avstriji, bom vse naslednje vijolične čokolade kupil le, če so te narejene v Avstriji. Osebna odločitev.

Ampak, kaj resnično pomeni napis, da je nekaj narejeno v neki državi? Razen za hrano, kjer so pravila stroga, odvisna od države do države in je potrebno navesti „pravo“ državo, lahko proizvajalec na izdelek napiše skoraj karkoli. Lahko napiše državo, kjer je bilo sestavljenega največ izdelka, državo, iz katere so prišle surovine, ali pa državo, kjer je bil izdelek zgolj zapakiran.

Najbolj prisrčen napis o izvoru se nahaja na kozarcu medu: „Ta med je mešanica medu iz držav članic EU in držav, ki niso članice EU,“ in si mislim: „Še dobro, da ni iz vesolja.“ (:

Dragi potrošniki, cen ne bomo dvigovali, le manj vam bomo zapakirali.

Mostovi razhajanj

Omenjene zelene krogle na drevesu in na tleh so sadeži maklure, ki je listnato drevo in izvira iz Severne Amerike. Sadeži niso užitni, čeprav bi ga rad sedaj razpolovil in si pogledal, kako ta izgleda znotraj.

Upam si trditi, da ljudje po eni strani gledajo na cene, zbirajo kupone, si želijo raznih ugodnosti in se trudijo privarčevati evro ali dva in so zato pripravljeni obiskati več trgovin ter potrošiti več časa, po drugi strani pa plačujejo za tisto, česar ne potrebujejo.

Ne potrebujejo televizijskih programov, katerih ne gledajo, ne potrebujejo bančnih storitev, katerih ne koristijo, in ne potrebujejo mesečnih telefonskih enot, katerih ne izkoristijo. Ker gre za redne obračune (vsak mesec), si je dovolj vzeti dvajset minut na leto in pomisliti, kaj je bilo v uporabi in kaj ni bilo. V programski shemi se označi gledane in zanimive televizijske programe in pogleda, če obstaja manjši paket ozitoma, če ga morda ponuja konkurenca. Na bančnem ceniku se gre skozi različne pakete in se pogleda, če za naše potrebe obstaja ugodnejši paket. Tudi pri telefonskem izpisku se pogleda, koliko kličemo in če lahko porabo z nekaj rezerve pokrijemo z ugodnejšim paketom pri istem ali pri drugem operaterju. Zatem pridejo na vrsto vsa zavarovaja: avtomobilska, nezgodna, dopolnilna ipd.

Ponudba se stalno spreminja, zato se bo vedno (vsako leto) našlo nekaj boljšega. Zakaj bi bili sočutni do ponudnika, če obstaja cenejši in vas takorekoč sedanji obira? Zgolj pozanimanje o načinu prekinitve pogodbe (kaj narediti) lahko povzroči, da vam ponudijo za četrtino nižjo mesečno naročnino za obstoječi paket, če le ostanete pri njih. V mojem primeru so me lansko leto oktobra želeli obdržati za novih devetnajst evrov iz dosedanjih šestindvajset evrov, pri čemer je bil njihov na ceniku najcenejši paket dvaintrideset evrov, ki je še ponujal manj. Torej lahko zadošča le en klic.

Seveda so prebrisani s sestavo paketov, zato jih sestavijo tako, da prehod na manjši paket pomeni pomanjkanje nečesa, na primer manjka en zanimiv televizijski program. Na koncu se odločate sami, koliko boste to pogrešali.

Največkrat ljudje plačujejo za tisto, česar ne potrebujejo, ker jih zvabijo v podpis pogodbe z besedami, da bodo plačevali le evro ali dva več na mesec in bodo dobili bistveno več. Če se z zamenjavo na ugodnejše pakete tu in tam vse skupaj zmanjša le za pet evrov mesečno, to na letni ravni predstavlja kar šestdeset evrov prihranka, kar ni zanemarljivo malo; sploh če še vedno imamo tisto, kar smo imeli dosedaj in lahko preizkusimo še tisto, česar še nismo imeli.

Prejšni teden sem zaprl bančni račun, ker so bila nadomestila za njegovo vodenje sorazmerno visoka ter bi me naslednje leto čakal enkraten, a malo večji strošek. Če odmislim čakanje v poslovalnici, brez katerega pri tej banki ni šlo, sem zaključil v dveh minutah po treh podpisih in mislim, da je bilo to najbolj prijetno dejanje (sklenjen posel) kljub strahu, saj z zapiranjem še nisem imel izkušenj. Sedaj imam bančni račun pri drugi banki, kjer sem v petih letih le enkrat čakal v vrsti pa še cenejši je. (:

Polomjen sestop

V noči sem stopil na kup starih odpadnih vrat, podbojev, okenskih kril in okvirjev … oziroma na nekaj sestavljenega tudi iz lesa in tam se mi je globoko udrlo. Malo me je zabolelo, ampak sem se le izvlekel iz luknje.

Čez deset, petnajst minut sem se v avtu potipal pod kolenom in ugotovil, da tam nekaj manjka. Mislil sem si, da se mi je tam zaradi pritiska (npr. kot pri zaležanosti) udrla koža, vendar po dvigu hlačnice temu ni tako. Koža je tam manjkala, krvi ni bilo opaziti in ni mi bilo jasno, kaj mi je in čemu je stanje takšno, kot je.

Po eni uri krvi še vedno ni bilo in ugreznina je izgledala globoka tri milimetre in široka tri centimetre. Hlačnica je bila cela, in začnel sem iskati pojasnila. Tisti čas sem imel dva pripetljaja … in sem sklenil, da se mi je verjetno udrlo zaradi stopitve na delno zasteklena vrata ali morda okno in sem pod sabo razbil steklo, s katerim sem se potem vrezal.

Škoda, da ni besede, ki bi označevala stanje brez bolečin. Lahko so ali jih pa ni, medtem ko je nasprotje biti bolan, biti zdrav, čeprav obstajajo stanja vmes. Če se ponesreči udarimo s kladivom, bomo čutili bolečino, vendar ne bomo trdili, da smo bolani, prej nerodni. Če nam teče iz nosa, bomo rekli, da smo bolani, vendar pri tem ne čutimo bolečin, prej nas bo ob brisanju pod nosom peklo.

Dobro je biti zdrav.

Pri meni ne zaradi odsotnosti bolezni, temveč zato, ker se mi ni potrebno obremenjevati s presojanjem lakomnosti in strokovnosti tistih, katerim sem se prišel zdravit, ter mi ni potrebno tvegati ob „uživanju“ (zaužitju) nepoznanih stvari. Sploh zaradi vsega tega podpisovanja papirjev, ki jih opere odgovornosti. Kaj je potem sploh še smisel njihovega obstoja?

Srečen sem.

Ker se lahko sam premikam, ker nisem gluh, ker lahko govorim, ker lahko vidim, ker imam skupaj dvajset prstov na nogah in rokah, ker se lahko prepogibam, ker imam dvaintrideset zob … oziroma na kratko:

Ker sem še vedno takšen kot sem. (:

Zelena tvorba

Tipično mine vsaj en mesec preden se spravim objaviti kakršne koli fotografije in vmes te nažalost že zastarijo. Idej za izlete je veliko, izvedba pa vedno zaostaja. Tokrat se je obiskalo mesto, ki je morda oddaljeno le kakšen kilometer od mesta, katerega se je raziskovalo tak čas štiri leta nazaj.

Pri teh ovirah se krene iz poti in nadaljuje po ozki poti na drugo stran …

… kjer pa so zopet nameščeni oviri in kjer se zgoraj na drevesu opazi nenavadne zelene kroglaste tvorbe.

Česar koli takega še nikoli nisem videl, zato sem poiskal odgovor. Gre za …

Skrajnost mogočega

Najprej sem knjige bral, ker sem jih moral.
Potem sem v njih začel iskati informacije.
Sedaj z njimi spoznavam svet, a škoda, da sem to dojel šele zdaj.

Včasih se mi zazdi, da zaostajam za drugimi. Največkrat takrat, ko opazim, zaznam ali kako drugače dojamem, da je nekdo naredil ali ustvaril nekaj takšnega, kar bi lahko naredil ali ustvaril tudi sam, a kljub svoji želji še nisem. Po drugi strani pa imam občutek, da je človeštvo dokaj primitivno oziroma se nikamor ne primakne. Vse spremembe so majhne oziroma le tolikšne, da lahko rečejo, da je nekaj novega. Pri avtomobilih zadnja leta spremenijo le izgled ali zasnovo žarometov in ga že oglašujejo kot „nov“ model.

V Sloveniji imamo brezplačno izobraževanje in marsikomu (tudi v drugih državah) je to všeč, vendar po moji presoji pridobljeno znanje ni vredno nič več kot toliko. Zakaj le?

Skrivnost je v načinu, kako so zasnovane stopnje izobraževanja in ta način temelji le na količini časa, ki ga posameznik potroši na izbranem programu, in ta čas je na visokem šolstvu zakamufliran za t.i. kreditnimi točkami. Ena točka pomeni približno petindvajset ur študentovega dela v poljubni obliki: predvanja, vaje, preverjanja znanja in podobno. Na primeru to pomeni, da ima vsak, ki je predelal predmete, kateri se izvedejo v treh letih, isto stopnjo izobrazbe. Kaj pokrivajo predmeti oziroma kakšna snov se obravnava, sploh ni pomembno. Pomembno je le, da trajajo vsi predmeti programa skupaj tri leta, kar obrazloži sume, čemu v programu obstajajo neki popolnoma nesmiselni predmeti. Razlog: v prijavi izobraževalnega programa na NAKVIS (ta agencija preverja, če je program v redu ali ne) mu je bilo potrebno zagotoviti trajanje oziroma, lepše zapisano, doseči, da ima program predpisano količino kreditnih točk. Takšen pristop deluje, kajti vsebina predmetov je tako ali drugače drugotne narave, saj tega nihče ne bere in se zato ne preverja. Predlagatelje bi bilo lahko sram svojih oslarij in zaposlene v agenciji svoje malomarnosti. Naj bi bili neodvisni in nepristanski, a vsi držijo drug z drugim.

V trenutnem sistemu izobraževanja, kjer so predmeti prilagojeni in izbrani tudi glede na kader (torej ko se prebere učni načrt, se točno ve, kdo bo ta predmet izvajal), se ne more zagotavljati ustvarjalnosti, razmišljanja, razvoja ali samostojnega reševanja problemov. Izgleda, kot da potrebe in zahteve na trgu delovnih mest ne obstajajo. Pomembno je le tisto, kar se preverja s preverjanji, torej spomniske zmožnosti posameznika in morebitno povezovanje, nič drugega. Kritično presojanje o smiselnosti obravnavane snovi je kaznovano! Ni drugih možnosti; če tega ne sprejmeš, padeš. Eden manj, ampak še vedno tisoč drugih.

Po koncu izobraževanja na programu nastane zvrhan kup ljudi, ki imajo bolj ali manj identično znanje. Nihče se ne razlikuje, nihče ni poseben, vsi izgledajo kot prvošolčki z rumenimi rutkami in vsi se znajdejo v povsem drugačnem svetu. Vsak odklonski je bil v procesu kaznovan.

Za to, da si izgubil nekaj let življenja za pomnenje tistega, kar je že tako zapisano ali znano oziroma je predavatelj pred tvojimi očmi prepisoval iz učbenika na tablo, ti pa v zvezek, prejmeš diplomo, katere ni potrebno razkazovati, saj se je sramuješ.

Čutiš, da znanje, ki ti ga je prinesla diploma, ni bilo vredno časa, ki si ga namenil v to, saj bi lahko v tudi štirikrat krajšem času izvedel tudi tisto, česar te niso naučili. Iz knjigi brez posrednikov, pri čemer lahko še kritično presojaš o verodostojnosti zapisanega; drugi pa lahko cenijo tvojo zavzetost in pripravljenost.

Kako se počutiš, ko po osemindvajsetih letih izobraževanja ne prepoznaš ptiča sredi travnika? V Starem Rimu bi te klicali Budalikus in skoraj dva tisoč let kasneje, bi se tvoje ime znašlo v etimološkem slovarju ob besedi budala.

Ker je sistem zate poskrbel.

Stanje obremenjevanja

Najbolj redka in zato marsikomu zaželjena lastnost človeka je zmožnost pomnenja, povezovanja in navezovanja. Vsaj tako se mi je nekoč, pred desetimi, petnajstimi leti zdelo, kajti marsikdo je imel zaradi pomanjkanja težave in posledice so se kazale v pozabljivosti.

Sedaj pa se mi zdi oziroma sem prepričan, da so to najmanj zaželjene posameznikove lastnosti. Še posebej ta, ko si lahko predstavljaš okolje oziroma stanje, v katerem si bil nekoč pred desetimi, petnajstimi leti in tega ne spraviš iz glave. Ne moreš in če se trudiš, boš vse le še poslabšal. V glavi so obrisi, barve, povezave, misli, ideje, razmišljanja. Ti elementi sicer niso tako živi, kot so sanje, a so za dojemanje dovolj.

Če bi v glavi ostale le pomembne stvari, bi bilo spominov manj, ampak ne; v njej so ostali vsi nesmisli, kot je na primer nameščanje baterije v nov mobilni telefon pred desetimi leti v garderobi srednje šole, izpolnjevanje obrazca za zamenjavo neustrezne baterije, nakup naslednjega mobilnega telefona dve leti kasneje, žulji v tri tednih starih teniskah zaradi hoje po dodatno SIM kartico iz Zelene jame na Celovško cesto, čez štiri mesece ponovni sprehod za preklic te, čakanje v vrsti … in spraševanje, kje so ti telefoni sedaj, kje so baterije, kje je embalaža, kje so papirji … in to ravno tedaj ko bi si to najmanj želeli, ko bi morali zaspati.

Če pa takšnih razmišlanj ni, se pa ustvarja plane za naslednji dan, ki jih vsake toliko časa prekine štetje bitje zvonov.

Ko bi se le dalo zavestno zaspati …

Približevanje kamnu

Škoda je živeti vedno enake dni, zato je škoda vedno slediti poti, četudi je potrebno broditi skozi bodičevje (robide ipd.).

Razvajanje uma

Pravijo, da je človek suženj samega sebe; svojih idej in misli, in dokler o tem ne razmisli, ne bo nikoli doumel, zakaj se gre. Razmišljanje v tej smeri morda osredotoči smisel življenja.

>

Imam občutek, da se človeka dan danes vzgaja tako da bo boljši v kakršnem koli že pogledu, vendar lahko o boljšem govorimo le, kadar primerjamo, tako kot jabolko ne more biti veliko, večje ali največje, če se ne pozna ostalih jabolk. Svojo večvrednost boljšega lahko človek izkazuje tako, da prekaše ostale ali jih potopi, vendar ponavadi izbere možnost vzbujanja zavisti. Ljudje okoli njega morajo občutiti pomanjkanje in naredil bo vse; vede ali nevede, da bo to dosegel. Poskrbi za vzdušje tekmovanja oziroma razkazovanja.

Trideset let nazaj se je večvednost izkazovala z gradnjo velikih hiš od okoli dvesto do tristo kvadratnih metrov in v treh nadstropjih, medtem ko se danes to izkazuje z mobilnimi telefoni. Kar mi je zanimivo je to, da ljudje še vedno vlečejo vzporednice: oseba z dražjim telefonom je nekaj več, in tudi sami želijo biti del te zgodbe. Se ne bi raje vprašali o izvoru takšnega sklepa?

Razlog se skriva v ponosu, ki se skriva za hvalo. Občutek, ki ga dobijo ob omembi svoje pridobitve ali posodobitve, je neizmeren, a nažalost traja le za hip, zato se oseba počuti dolžna ponoviti to vsaki osebi. Da bo ta občutek bogstva trajneši, je potrebno omeniti čisto vse in ta potreba je voda na mlin za vsa spletna družabna omreža, saj se tam lahko oseba izpove o tem, kaj dela, kje je in kaj si želi.

Težko je reči, kaj si ljudje želijo, ampak zagotovo si želijo tudi tisto, kar spada v družino statusnih simbolov, in tu se nedvomno že več desetletij nahaja avto. Avto mora biti čist, garažiran, brez udrtin toče, hiter ter vsekakor novejši od sosedovega.

Želje so seveda o avtomobilu petega razreda, vendar se večina odloči za drugi ali za tretji razred, če potrebujejo večjega, kar pa stane od dvajset do trideset tisoč evrov oziroma časovno, če bi vsak mesec dali osemsto evrov na stran, od dveh do treh let. Ker osemsto evrov pri neki povprečni plači ni zanemarljivo majhen delež oziroma v povprečju predstavlja kar celotno plačo, sledi, da človek zgolj za nakup svojega avtomobila potroši vsaj dve leti življenja, pri čemer mu ostanejo utrujeni večeri in še dva dneva po petku, če se ta dneva ravno ne spravi prati avtomobila. Če se sešteje še letne stroške vzdrževanja avtomobila: registracija, nadomestilo za uporabo cest, zavarovanje, filtri in olja, dela en mesec v letu samo za to.

Ker proizvajalci v enaindvajsetem stoletju ne proizvajajo več avtomobilov kot nek trajen izdelek, se zelo rado zgodi, da se avto po desetih letih zamenja, torej človek za avto troši osemsto evrov od tri do štiri leta od vsake svoje plače na vsakih deset let, če ne prihaja do izrednih popravil.

Če si poleg avtomobila zaželi še nove hiše na parceli velikosti sedemsto kvadratnih metrov, kjer kvadraten meter ni cenejši od osemdeset evrov, bo samo za parcelo vredno več kot petdeset tisoč evrov pri plači pol drugi tisočak delal vsaj tri leta izključno za to. In potem potrebuje še dvakrat toliko za gradnjo in notranjo opremo. Torej devet let trošenja tisoč petsto evrov vsak mesec.

Seveda obstajajo parcele po dvanajst evrov za kvadratni meter, vendar so takšne oddaljene dvajset minut vožnje do pošte ali trgovine in zato neprimerne.

Ker se želje slehernika ne končajo le pri avtomobilu in hiši, temveč bi nekoč rad imel še apartma ob morju ali vikend, bi nadanjevanje takšnih približnih izračunov pokazalo, da človek za uresničitev svojih užitkov vsaj polovico življenja preživi v službi in s tem zapravlja čas, v katerem bi lahko užival. Oziroma, je človek preživel več življenja pred volanom ali v službi, ko je služil za nakup tega avtomobila?

Zato torej, če bi bil človek zadovoljen z manj tistega, kar si želi, na primer, da bi se prepričal, da ne potrebuje nečesa za šesto evrov in bi raje vzel nadomestek za dvesto, bi to pomenilo, da si je kupil pol meseca dopusta, če konec meseca zasluži osemsto evrov. Ponos zgolj zaradi nadomestka ne bo tolikšen kot bi lahko bil, vendar se pojavi ponos zaradi dopusta in, ker se z manj doseže dokaj veliko, to skupaj pomeni, da je ponos večji kot bi bil zaradi prvotnega nečesa.

Po nekaj takšnih sklepih je jasno, da je najbolje, če človek ničesar nima, a je takšno stanje zanj verjetno nevzdržno, zato je smiselno najti način in se odločiti le za tisto v majhnih količinah, ker  bo tudi tako človek začutil ponos in zato veselje. Poleg tega pa bo imel tudi možnost trošiti čas zase.

Parada neprimernosti

Po moje je že vsak prišel do spoznanja, da se največ časa in napora potroši pri podrobnostih. Torej se v relativno kratkem času naredi največ, potem pa se z dodajanjem oziroma z namenjanjem časa naredi vedno manj in edino, a težko vprašanje je, kdaj odnehati. Vsestranskega odgovora ni, temveč se z vajo in poskušanjem dobi občutek, da se enkrat odneha prej, naslednjič pa kasneje.

Če bi bil vložen čas čokolada, potem nam lahko čokoladni velikonočen zajček da vedeti, kako malo čokolade je potrebno, da se naredi toliko, da ni nihče vidno razočaran, in ne poznam nikogar, ki bi se zaradi njegove votlosti pritoževal. Zagotovo se bi prej zgodilo, da se bi odvilo novega.

Če bi morali na papir narisati stol ali mizo, bi že v nekaj sekundah narisali tako dobro, da bi vsakkdo lahko prepoznal, kaj je na sliki, razen če bi se izredno potrudili in risbo skazili. Lahko bi risali še nadaljnih nekaj ur, ampak še vedno bi bil na sliki stol ali miza, morda v kakšnih barvah, ampak naloga je bila dovolj dobro opravljena že takoj na začetku.

Če bi vsako opravilo potrebovalo eno uro za svoje dokončanje in bi v prvih dvajsetih minutah uspeli narediti tri četrtine vsega, bi v eni uri bodisi dokončno opravili eno opravilo (bili sto odstotni) bodisi spravili tri opravila na tri četrtine (dvesto petindvajset odstotkov), torej bi v istem času lahko naredili enkrat več, sicer še ne končanih opravil, ampak v skupnem bi bilo ustvarjeno več.

Megleno morje

Prvi koraki so bili težki, naslednji še težji, a je bila želja po šestih minutah sopihanja še vedno tako izklesana, da je v glavi sameval en cilj: priti na vrh. Ni pomembno, kdaj bo Sonce zašlo, koliko bo lakote, če bom padel ali če bo dež. Hodilo se bo in povratka sredi poti ne bo, saj bi to pomenilo, da je bilo, tistih čeprav le morda sto ali sedemsto enajst korakov vzpenjanja, zaman.

Na začetku je bila pot zaradi mokrega listja precej spolzka, a je po eni uri le postala suha.

V senčnih legah so se kazali ostanki prejšnega dne, ko je po dolini deževalo.

Peta šestina prehojene poti prečka gozd nenevadnega izgleda.

Še stolp na vrhu in še dva razgleda zameglenih dolin, prvi iz vrha in drugi izpod gozda nenavadnega izgleda.

In vrh je bil po štirih letih znova osvojen!

Ponovna poslovitev

Zdi se mi, da je zadnji teden v oktobru tisti najbolj jeseni podoben čas, v katerem zaživijo barve. Med vsemi barvami, ki nadomestijo zeleno, mi je zaradi svoje živosti najljubša ravno rumeno barva, povečini sadnega drevja. (:

Pa tudi temperature zunaj tik pod Soncem so še vedno prijetne dokler se ta ne skrije ali pa kaj zastre. Zaradi tega Soncu očitam, da je hinavsko.

Ljubka degradacija

Že dlje časa se mi zdi, da prihaja do miselne recesije, nekakšne nasičenosti pomanjkanja zamisli. Kamorkoli in karkoli pogledam vidim zamisli prevzete od drugod. Seveda tako nastanejo alternative, ampak kdo si želi alternativ, če so same zase neuporabne, vse skupaj pa nezdružljive.

To so vrtički sredi puščave. Lahko odideš drugam, se med potjo odvajaš oziroma privajaš, ampak s sabo ne moreš nositi toliko vode, da bi lahko katerakoli sadika preživela to pot.

Na drugi strani nastajajo velike združbe, ki človeka utesnijo, si ga podredijo. To ni združevanje vrtičkov, temveč njihova rast v višino s ponujanjem še drugih storitev ali izdelkov. Tako se vrtičku pripoji še zabaviščni park in mehiška restavracija. Ko je človek enkrat v takšnem okolju, mu je veliko težje prehoditi puščavo, da pride do drugega vrtička in še enkrat toliko do pride do neke restavracije, saj ta dva še stojita v puščavi sama zase.

Odvisno od značaja človeka, ampak večina ljudi v takšnem okolju, kjer je vse na dosegu roke, ne pomisli o morebitni zamenjavi. Sčasoma bodo alternative zamrle in kakršna ponovna vzpostavitev teh bo težka, saj bo nemogoče ujeti ves razvoj, ki ga je v vmesnem času ustvarila velika združba.

Razhajalo se bo in razlike med veliko združbo in preostalimi se bodo le še povečale. Ta ugotovitev je zapisana že v Svetem pismu kot „Kajti vsakemu, kdor ima, se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.“

Na koncu ne bo alternativ in vse zamisli bodo zatrte.

Trenutno me zanima, kaj počno oziroma s čim se ukvarjajo ljudje, da ne mislijo.

Mišljenje resničnosti

V glavi nastaja hrup, zaradi katerega težje zaspim. Te energije, tega šuma ne znam omejiti, saj bolj kot se trudim, več ga je; in ne znam odnehati.

Želim si, da bi bil za devet let mlajši, da bi že prebral vse knjige, ki si jih sedaj želim prebrati, da ne bi bila vsaka knjiga za vsaj petsto listov debela oziroma da v njej ne bi pisalo tistega, kar je napisano v preostalih knjigah ali kar sem že nekje prebral.

Morda je devet let preveč; dovolj bi bilo samo šest let. Po drugi strani pa še dobro, da ni jih dvajset preveč.

Delo dobro dene, saj se tedaj lahko misli sprostijo. Ni mi tako lahko kot nekaterim, ki se usedejo na plažo ali pomol ob morju ali le uležejo na ležalnik doma na vrtu in mislijo, kar že mislijo, če sploh mislijo. Jaz sem eden izmed tistih, ki premišljujejo o vprašanjih „kaj če“ o preteklosti in prihodnosti in takšna vprašanja za človeka niso dobra, zato je potrebno zatreti vse pogoje za njihov obstoj.

Homologacijski cvetovi

Sredi poletja se je dotedanji mobilni telefon, ki je bil že dvakrat na popravilu, začel obnašati po svoje. Najprej je svoja početja prikrival, zato sem bil na to še toliko manj pozoren. Teden dni kasneje pa sem že posumil, da poglavitna funkcija, torej vračanje na prejšni zaslon, ne deluje več. Ne glede na to, kolikokrat sem pritisnil in kako pogosto sem pritiskal, se je le redkokrat vrnil nazaj. Njegova ohromelost je postala nadležna.

Ker je telefon že zapustil svoj garancijski rok, sem začel iskati novega in po enem tednu sem končno izbrskal telefon, ki je zadostil pogojema: ni predrag in je vsaj tako dober kot je bil dosedanji. Morda se sliši enostavno, ampak ni bilo, saj je bil prejšni zmerno dober in naloga je bila težka. Čez nekaj dni je poštar prinesel telefon.

Po nekaj mesecih uporabe lahko rečem, da je vsaj tako dober kot prejšni in zaenkrat še nisem ugotovil, da bi potreboval dražjega. Marsikdo težko verjame, da me njegovo lastništvo in uporaba stane manj kot štirinajst evrov mesečno ob držanju pesti, da bo z mano sodeloval vsaj še dve leti. V to ceno so všteti tako pogovori kot prenos podatkov četrte generacije za dvakratnik moje mesečne porabe. Pa zanka? Je ni!

Telefon dela, je vodoodporen in ni neznane blagovne znamke. (:

Torej bolje en teden razmišljati, kot se še isti dan zapoditi v trgovino.

Likovno ime

Tak čas oktobra je na nepokošenem travniku ležala preminula oseba. Pri sebi je imela vozniško dovoljenje in je izgledala že kot okostnjak, a ni zaudarjala. V dovoljenju je poleg njegovega imena in priimka, katera sem že pozabil, pisalo, da je bila rojena leta 1915. Oseba je bila znana po psevdonimu Martin Krpan in je vozila večje rdeče-modro motorno kolo, ki ga hrani policija v svojih kletnih prostorih, tik pod recepcijo. Videl sem ga, ko sem s kovinsko palico parkrat ob pultu udaril po tleh, nakar je v tleh nastala luknja.

Drugega dela sanj pa se ne spomnim.

Ponikalnica okusa

Obkrožen sem z mnogimi očarajočimi ter navdihujočimi ljudmi, in ker mnogi od teh ne morejo verjeti svojim očem, ko jem, sem se tudi sam začel spraševati, kako se mi kljub vsej tej hrani, ki jo zaužijem, ne uspe zrediti. Če bi razloge lahko zapisal v knjigo, bi bila ta zagotovo prodajna uspešnica, ampak mi niso poznani.

Dejansko se ne držim kakršnega koli pravila, kaj jesti, kdaj jesti, kako pogosto jesti, česa ne jesti in podobno. Prva zakonitost je ta, da jem, ko sem lačen. Jem tisto, kar je tisti čas na voljo, četudi je ob polnoči to kos kruha ali dva z maslom in medom.

Zajtrki so redki. Kosilo pa mora biti skoraj vedno tako obilno, da na toplo sončno vreme postanem skoraj dremav. Kruha na kosilu ne sme manjkati in, če ga ni, sem tako rekoč razočaran. Popoldne lahko pojem tudi tri kremšnite, eno za drugo. Ne glede na čas obožujem maslene rogljičke, na katere praznim žlice marelične marmelade. Zgrizem čokolade z lešniki, napolitanke, polnjene kekse in piškote (oblite) s čokolado ali brez.

V povprečju dnevno pojem za vsaj sto gramov sladkarij, to pomeni celo malo čokolado, morda celo dve ali štiristogramsko vrečko napolitank. Kam gre to?

Če bi pred sabo dobil tiste okrašene grižljaje vrhunskih kuharskih mojstrov, se bi počutil izigranega; in vsi tisti obroki narezanega sadja s kosmiči ali brez mi izgledajo kot obrok v koncentracijskem taborišču; skoraj brez energije. Hrana mora biti stvarna, polna energije in okusna.

Seveda imam tudi seznam prepovedanih jedi, na katerem pa je trenutno mleto meso, saj sumim, da mi povzroča prebavne motnje, in jedi, ki mi popačijo okus, na kateremu je bučno olje.

Drobtine poletja

Včasih zadošča zvok vode in vonj vetra.

Nagib najstva

Uspešnost oziroma bolje rečeno uporabnost človeka ima obliko hriba. Vsak začne v omejeni dolini in se želi povzpeti na ta hrib. Razlike med ljudmi so razlike v hitrosti in načinu izbire poti, ter v obliki hriba, ki mu ga predpisuje njegova osebnost. Položnejši hrib pomeni počasnejšo, a zagotovljeno rast, medtem je plezanje po strmejšem težje. Ker hrib seveda nima le enega vrhova, marsikdo obtiči na neki vmesni višini, pa tudi redko kdo doseže tistega najvišjega.

In vedno več sumov ter domnev obstaja o obliki mojega hriba ter mojem potovanju po njem. Glede na to, s čim vse sem se ukvarjal, se ukvarjam, kako delujem in kako me vidijo drugi, je moj hrib ravno tak kot vulkan, ki ima v svojem žrelu vrh višji od roba, in, ker mi nikoli ne uspe priti na to središče, se sprehajam po robu.

Čeprav je pot kroženja dolgočasna, me čudi, čemu dajem vtis svoje vztrajnosti. Morda zaradi obupa nad obupom? Odločitve so pretežno nespametne. Narejene odločitve se izkažejo za nepotrebne in prezrte izbire kot dobre.

Trpljenje nesreče

Vedeli so, da lahko poberejo še več, če ustvarijo potrebo po trošenju, ko potešijo človekove želje, poskrbijo za njegovo ugodje in mu nahranijo egoizem. Zato je bil razvoj ekonomije takšen, da se ni spraševalo, kaj je dobro za človeka, temveč kaj je dobro za rast sistema, in človek postaja vedno večji potrošnik.

Današnja družba je zunaj tirov. Človeška narava je prestopila smisel obstoja, saj je človeku pomembnejše, kaj ima, in ne več toliko, kaj je. Si lastiti, imeti moč, agresijo, pohlep in zavist; ali biti dober in ustvarjalen? Okolje slednjega ne spodbuja, zato postajajo ljudje zaslepljeni z narekom množice in pogosto izgubijo svojo drugačnost. Tega ne bodo priznali, zdi se jim preveč naravno. Naravno v umetniji. Ampak končna postaja se konča v prostoru omejenih razsežnosti, kjer življenje preide v spomine oziroma v to, kar si bil.

Igra okusa

Kakšno pomanjkanje ustvarjalnosti; vsi bi fotografirali le sebe ob dnevnih kavnih požirkih ali velikih maščobnih grižljajih. Je kdo sploh še sposoben zbežati pred ogledalom in najti tisto, kar je zares vredno?

Vroči, topli dnevi se počasi, a vztrajno krajšajo in tako utrujajoče postaja ozračje.

Ploski vrhovi

Dogajajo se spremembe in nekatere letos so tako gromozanske, da se še nisem dovolj oddaljil in jih opazil. Vse naokrog kraterja so kosi in, kako se odločiti, katerega zagrabiti prvega?

Preveč možnosti, preveč odločitev in premalo časa za ugotovitev, kaj je dejansko pomembno.

Sicer pa je zopet prišel čas za malo dražjo večerjo. Ta je bila tokrat v strogem središču stare Ljubljane. Stregli so v narodnih nošah in temu soupada tudi obrabljena gostilna, ki je zasnovana v kmečkemu slogu, razen seveda prezračevanja, umivalnika, kjer se voda proži na dotik, in takšnega sušilnika rok, kot ga poznamo z letališč.

Največjo radovednost mi je predstavljala hrana, saj je bila oglaševana kot tradicionalno slovenska. Začelo se je z gosto gobovo juho v kruhovi skodelici. Skodelice sem pojedel samo polovico, saj je bilo rečeno, da pride še več hrane. Kruhova skodelica je v vsakdanjem svetu precejšna redkost in do tedaj sem bil tako postrežen samo enkrat pred davnimi leti v Savinjski dolini. Nadalje je prispela glavna jed s tremi kosi mesa, tremi različnimi prilogami in omakami. Tako so bili obdarjeni drugi, meni pa je na krožniku manjkala ena priloga. Ker se strada, ko se jezika špara, so mi le prinesli manjkajočo prilogo. Pred začetkom je bilo rečeno, da je na krožniku divjačina. In kaj je zares bilo. Na sredini polovica olupljene hruške na rukoli z marmelado na mestu koščic in nato trikotnik polente, sirov štrukelj in kruhov cmok s peteršiljem. Med vsakima prilogama je bilo meso; prvo prelito z višnjevo omako, drugo v jurčkovi in tretje v poprovi omaki.

Višnjeva omaka mi ni delovala prav nič slovensko, pa kruhov cmok nič drugega kot češko. Meso je bilo dobro, čeprav bi za moj okus lahko bilo malo bolje popečeno. Na koncu se je izkazalo, da je bilo prvo meso srnino, drugo jelenovo in tretje divjega prašiča, ampak glede na pogostost takšnih kosov o okusih ne morem česar koli reči. Večerjo je zaključila še odlična prekmurska gibanica, katere pa bi lahko prinesli več.

Ocena: slabše kot lansko leto.

Kraljice časa

V koliko primerih si želimo nekaj drugačnega in nas briga, kar si pravzaprav drugi mislijo o nas? Zakaj bi ugajali družbi? Zakaj bi se zato omejevali?

Ampak ne, svetova sta dva in združena. Želimo si tako ugajati in hkrati izražati svojo individualnost. Kje je meja in zakaj nimamo enotnih meril? Kajti tridesetprocentno znižanje tekstilnih izdelkov je povsem običajno, medtem ko bi tridesetprocentno znižanje avtomobilov pomenilo čudež. Delež je enak, slednji dogodek pa nemogoč.

Svet se je postavil na glavo.

Eleganca veselja

Koliko zares verjamemo besedam?

Če imam tetrapak in znotraj njega neko tekočino, sem prepričan, da bo večina mnenja, da je notri tisto, kar je napisano na njemu. To seveda ne bo res, če na njem pišejo nesmisli. Ampak kaj je sploh nesmisel? Nekaj, kar ni skladno z našim védenjem. Torej zagotovo lahko trdimo, da v tetrapaku ne more biti nogometna žoga, saj je ta zaradi svoje velikosti za tetrapak prevelika, lahko pa so v njem frnikole, ampak iz izkušenj vemo, da je verjetnost takšne vsebine precej majhna. Lahko pa je znotraj tetrapaka bučno jedilno olje, čeprav na nalepki piše: “sok iz breskev“ in smo se zaradi teh besed ušteli.

Če se sedaj tetrapak zamenja s steklenico in na njo zopet nekaj napiše, sem prepričan, da bo večina v svojem mnenju upoštevala tudi barvo te tekočine, saj je steklenica z razliko od tetrapaka prozorna. Torej znamo upoštevati dodatne zaznave, če jih le znamo povezati z že znanimi dejstvi. Tako sok ne more biti modre barve. Če pa že je, je pa to za nas skrajno neverjetno, medtem ko je nepoznavalce mogoče prepričati, da je ta modra tekočina sok iz breskev, kajti, če ni nikakršnih drugih možnosti ali izbir, sploh ni mogoče dvomiti.

Naj bodo sedaj na mizi očala. Ta očala niso povsem navadna, temveč so sončna, vendar kaj to sploh pomeni? So morda tako sončna kot je sončna sončna ura? Verjetno ne, saj ne delujejo s pomočja Sonca. Mora biti pogled skozi njih temnejši? Morda ne smejo prepuščati svetlobe krajših valovnih dolžin? Si morda preveč pomenov besed razlagamo po svoje? Verjetno počnemo to tako, da nam bo razlaga vsakič všeč.

In kako med vsemi temi pomeni in prepričanji v barvo soka iz breskev najti nekaj skupnega; kako sprejeti svojo napako oziroma kako prepričati nekoga, da se moti.

Ali pa ga sploh ne …

Politika dogovarjanja

Glede na prejšna leta poteka letošnje poletje precej delovno in, čeprav delo ni vsakodnevno, je pa zanimivo.

Prenavljati pomagam eno staro hišo in sicer je trenutno v postopku odstranjevanja stavbnega pohištva in razbijanja sten. Od začetne stavbe bodo ostali le zunanji zidovi in odprtine za okna ter vhodna vrata. Vse drugo bo zgrajeno, vzidano oziroma dozidano na novo.

En dan izgubiš zaradi vseh reči, ki so jo prejšni lastniki navlekli na podstrešje z mislijo, da bo morda nekoč uporabna. Ne, pri več kot štiriintridesetih stopinjah pod razgreto streho pozabiš na ves svoj pot in navlako veselo mečeš proč.

Vidi se vse; kakšna je bila barva sten pred trenutno barvo, kakšna so bila okna pred sedanjimi okni, kako je bil zgrajen dimnik in, če so ga redno čistili ipd. Zaenkrat se je še vsakič kadilo in nagobčnik s filtrom je zares nepogrešljiv. Odstraniš omet in vidiš opeke kot na kakšni fotografiji novejših stanovanj. Ni povsem enako, kajti tiste na fotografiji so obdelane (peskane) in zato ne prikazujejo dejanskega stanja.

Vsak konec dneva ugotoviš, da nasvet, če si utrujen, lažje zaspiš, ne drži, in, ko pomisliš, kaj vse bo potrebno še postoriti, veš, da je prenova šele na začetku, ampak bo. Upajmo, da do zime.

Prevod odličnosti

Ko sem pristopil do pulta, izgovoril številko, napisano v beli barvi na škatli z ročkami, od katerih je bila ena še minuto nazaj povezana z mojim avtomobilom ter ji ponudim plačilno kartico. To je primela z levo roko in na zapestju te sem opazil tetovažo, ki je izgledala kot razmazana črtna koda. Pomislil sem, da bi tudi jaz rad imel nekaj tako nepotrebnega, recimo audija a osem. Morda bi to opazilo malo več ljudi.

Objem odsotnosti

Opažam, da je ljudem mar glede zasebnosti in anonimnosti. Ravno zaradi tega je kakršen koli trud posameznika za napredek svoje, njegove lastne zasebnosti in anonimnosti odveč, saj mu jo odreka družba in družba se tega zaradi svoje neprištevnosti ne zaveda.

Anonimnost je lastnost, da posameznik ostane neznan oziroma da posameznika ni moč razlikovati od drugih osebkov neke večje skupnosti, torej vsi so bolj ali manj enaki. Zasebnost pa je lastnost, da počeje, nahajališče ipd. točno določenega posameznika ni znano. Anonimnost je zagotovljena, če se reče, da nekdo vesla v ukradenem čolnu po jezeru; zasebnosti pa, da je Janez na izletu. V prvem primeru ne vemo, kdo vesla, v drugem pa ne vemo, kje točno Janez je in kaj počne. Morda pa je on tisti, ki je ukradel čoln in sedaj vesla po jezeru.

Zidak uspeha

Živce imam dolge ravno dva centimetra, kar je povsem dovolj, da ob treh nalogah, ki bi morale biti narejene, eni želji ter opaženi nepravilnosti postanejo prekratki.

In potem mi postane takoj vroče … kot da bi bilo deset stopinj več v zraku.

Umetnost nemogočega

Neverjetno kako prikladen je raztegnjeni kozolec s svojo hladno senco sredi polj in travnikov. Pod njim se bi lahko preživelo vse te vroče popoldneve; če bi imel pa še vodo in elektriko, pa še dlje.

Sicer pa mi je te dni zelo lahko popoldne zaspati za nekaj minut in se pri tem tudi zavedati svojih sanj, ki trajajo dokler se mi ne zgodi kaj neprijetnega. Recimo primem za pločevino nekega odsluženega pralnega stroja, vendar se pri tem urežem oziroma si delno posnamem kožo z dlani, a mi to ne pomeni nič groznega, saj sanje zavestno prekinem in nadaljujem z drugimi. Kako prikladno. (: